Mariborčanka, ki živi v New Yorku, Maya Milenović Workman je avtorica, plesna pedagoginja, koreografinja, režiserka, filmarka. Že več kot tri desetletja ustvarja med ZDA in Slovenijo. Ima svojo plesno akademijo - Montclair Academy of Dance and Laboratory of Music&Drama, (MADLOM), med letoma 1980 in 2010 je na slovenskih odrih, zlasti v SNG Maribor, ustvarila številne koreografije in eksperimente: Slišim z očmi, Guernica Continuum, Namišljena resnica, Jokasta, Luna nad Misisipijem, Tristan in Izolda, M&M, Nočna ptica, Izgubljeni, Opus številka 2 in Adagio Ma Non tropo. S Tomažem Pandurjem je sodelovala pri koreografski izpeljavi predstav Šeherezada, Hamlet in Faust. V New Yorku je vodila lastno plesno skupino in še zmeraj snuje skupaj s slovitim jazzistom Reggiejem Workmanom in drugimi glasbeniki.
Z Workmanom, svetovno znanim basistom, jazzovskim avantgardnim glasbenikom in skladateljem, sta sredi pandemije dobila Guggenheim Fellowship za realizacijo skupnega projekta Ophelia's Ocean. Reggie pri 84 letih še zmeraj dela kot profesor na sloviti zasebni univerzi s stoletno tradicijo New School University v New Yorku.
"Predstavo posvečam Tomažu Pandurju"
Te dni se je mudila v svojem Mariboru. Srečanje z njo je zmeraj inspirativno. "Razlika med ZDA in Slovenijo je tudi v tem, da so tam izredno bogati (en odstotek), srednji sloj (30 odstotkov), preostali pa so revni in umetniki. Ampak od nekdaj je bilo tako in še zmeraj je, da ljudje vlagajo v izobraževanje. Tudi zato moja šola še zmeraj deluje. Pomagajo nam zasebniki in sponzorji. Ogromno programov se je tam razvilo prav zaradi donacij, ki jih pa tukaj ni," pravi Maya.
"Svobodna umetnica sem in - svobodni umetnik mora obstajati. To je temelj vsake kulture, družbe, pravzaprav je temelj vsega, kar narekuje razvoj. Svobodni umetnik ne dela v instituciji, zato ustvarja svoje lastno mnenje - bodisi v filmu, plesu, gledališču, slikarstvu, poeziji, filozofiji ali pisanju. Na njem družba in skupnost temeljita. Kot svobodni umetniki, kjerkoli že smo, držimo gor družbeno (za)vest. Seveda je v Ameriki več pretoka denarja, a tudi tukaj obstaja. Poglejte, recimo, kako visok BDP ima Slovenija. Razmisliti je treba, kam se to usmeri, kaj so naše vrednote in kaj bi radi videli. Ker sem nepoboljšljiva pozitivka, sem prepričana, da ob razmisleku in zajezitvi zavisti lahko pride do spremembe. Naj si ljudje že začnejo podajati roke. Meni jo na moji umetniški poti nihče ni podal. Izjema je bil Tomaž Pandur. Tudi Teo Pajnik in Peter Tomaž Dobrila sta mi pomagala. Zato svojo aktualno predstavo Ofelijin ocean posvečam Tomažu," pravi Maya. Ko bo izdala dramo, jo bo tudi posvetila njemu. Zaradi Tomaža je uradno začela pisati, neuradno pa piše že vse življenje. Izhaja iz družine pesnikov.
"Na nas je, da se odločimo, aktivni moramo biti fizično, predvsem pa mentalno, da osmislimo tisto, kar nas dela boljše ljudi. Seveda imamo lepo deželo, a tudi Italija je lepa in Španija in Vermont. V športu se znamo pokazati, a brez kulture ni nadaljevanja."
V koronačasu jo je kultura odnesla najslabše. V New Yorku se končno odpira Broadway. "V NYC smo se zelo držali pravil na začetku epidemije. Preživeti in ne zboleti je bilo vodilo in preživeti Trumpa in njegovo (našo) gospo prav tako."
Zbuditi se moramo
Vedno se je vračala domov, nikoli ni šla od doma. Tujina ji je pomagala, da spozna sebe. "To, da tukaj nisem bila nenehno aktivno prisotna, me ni preveč prizadelo. Seveda bi si želela biti bolj aktivna ustvarjalno prav tukaj, a morali bi mi ponuditi prostor, alternativno gledališče ali možnost predstavljanja novega. Starejše generacije bi se morale angažirati z mlajšimi. Midva z Reggiejem absolutno verjameva v mlado generacijo. Že 22 let imam svojo šolo. Kot kreativni pedagog učim fizični teater, glasbo s poezijo, sodobno koreografijo in film; navdih vsemu pa je slikarstvo, s čimer sem sama začela na začetku svoje poti. Bila sem na Pedagoški akademiji v Mariboru, pri Lajčiju Pandurju."
Svojo aktualno predstavo Ophelia's Ocean snuje že 30 let. "V njej 'potujem' med letoma 1650 in 2080. Tema je izguba ljubezni, umiranje bistva. Drvimo proti ubijanju svoje duše, edino ljubezen nas bi lahko rešila, zbuditi se moramo. Ophelia's Ocean je reinkarnirana preteklost. Predstava je kot vse moje predstave pisana v angleščini. Izhajam pa iz svoje poezije, ki jo pišem vse življenje."
Naj si ljudje tukaj že začnejo podajati roke
Toliko vsega je dala v življenju skozi, v New York je odšla z enim kovčkom. Zdaj pa si z Reggiejem delita visoko Guggenheimovo finančno nagrado za življenjsko sodelovanje. "Pravkar tudi piševa knjigo o nama, kje in zakaj se gledališče in gib združita z zvokom. Sredi pandemije, junija, sva dobila to vrhunsko nagrado. Za ameriške razmere je to resnično velika čast. Izbrali so naju izmed tisoč kandidatov."
Reggie je malo pred tem dobil skupaj z Bobbyjem McFerrinom, Roscojem Mitchllom in Dorthaan Kirk nagrado The Jazz Masters 2020 organizacije NEA, National Endowment for the Arts. Podelitve v živo zaradi pandemije ni bilo.
In načrti? "Moja naslednja drama bo Dvajset, zgodbe svetovnih žensk, ki so res tragične. Žensko smo oblikovali v tragični karakter, ki mora vse prenesti, hkrati pa brez nje ni življenja. Toliko resnice prihaja zadnje čase na dan. Z Me Too, Black Lives Matter in Gender Equality je v Ameriki ta čas ogromno premikov, zlasti pa v smeri transseksualnosti."
O MADLOM-u
"Med fantki in deklicami od začetka razvoja ni nobenih razlik. Ogromno dečkov imam, ki plešejo. Iščem talente v razmišljanju, ne v tehniki. Razlika je med tem, kar jaz počnem in kar učijo otroke pri baletu. Čeprav konstantno vpeljujem tudi klasični balet v svoj sodobni trening, spodbujam otroke, da razmišljajo kreativno in kritično (kot recimo mali koreografi). Med petim in desetim letom imam mešane klase, potem pa fantje preidejo v gledališče in bobnanje, deklice pa koreografirajo dalje. Esenca mojega dela pa je slikarstvo. Ko otroci v sliki najdejo poezijo in ritem, je ustvarjalno nadaljevanje lahko. Glavna razlika med baletnim izobraževanjem in tem, kar počnem, je, da od mene odhajajo kreativni ljudje vseh profilov. Gardnerjeva multipla inteligenčna teorija je bistvena. IQ se ne more in ne sme meriti pri otroku na tradicionalen način, ampak z opisovanjem."
O Sloveniji
"Nikoli me ni nihče povabil nazaj. Matjaž Farič me je 2017. povabil preko Tine Dobaj. Kris Komar, Slovenec, Robert Kovič, Hrvat, Diane Frank, Slovenka, to so bili moji učitelji. Američani slovenskega porekla, pri slovitem Merceu Cunninghamu. Neizmerni umetniki!
V slovenski kulturi ni jasno, da sodobni balet nima veliko zveze s sodobnim plesom. Baletniki se uče balet, mi, sodobni plesalci, pa se učimo tehnike Graham, Cunningham, Jose Limon, Horton, Dunham ... Moje predstave so bile kreirane na osnovi sodobnega plesa. Teme mojih predstav se ukvarjajo s socialno pravičnostjo, emancipacijo žensk, mitologijami iz svetovne literature na inovativen način."
Razočarana je, da v Sloveniji še zmeraj nimamo institucije sodobnega plesa. Ni hiše ali centra sodobnega plesa ali več hiš, ki bi spodbujale sodobni ples na več ravneh, z novo možnostjo, namenom in sporočilom.
"Kje je naša empatija? Ne vem. Morda je veliko bolj preprosto, kot mislimo. Lahko le sugeriram, obrni se, poslušaj, poglej sočloveka takšnega, kot je. Sprejmi ga in mu daj, česar nima ali ne more doseči. Umetnik ni in ne more bit nad komerkoli. Zato pa so lahko domišljija, svoboda in nesebičnost razmišljanja. Podpirajmo se, eden brez drugega ne moremo," pravi Maya.
"Američani govorijo o problemu, mi pa ne, to sem opazila in začela razumeti svoje drugo leto v ZDA. Ker pa je število ljudi in različnih ras/kultur/navad v Ameriki neizmerno veliko, se tehtnica nagiba popolnoma drugače kot pri nas, kjer nas je tako malo. Zaradi te fantastične različnosti so v Ameriki ekstremne situacije v smislu rasizma ali spolnosti ali ekonomije potrojene. To je gotovo vzrok neštetim fundacijam in organizacijam, ki pomagajo ljudem, da bi obstali. Mi imamo zgodovino, a tudi Američani jo imajo. Kar nas združuje, je potreba, da spremenimo odnos do sočloveka; da poskrbimo za naravo; da dovolimo posamezniku, da pove svoje mnenje. Da nismo zatrti. Da ne zablokiramo razvoja, ki bi pomagal vsem."
O agresivnosti
Kako je koronačas vplival na Ameriko in na Slovence? "Živim v NYC, delam zelo blizu NYC-ja in vem, da je bolezen resna in povsod. Obogateti od tragedije drugih je znan absurd in nesmisel. Se bomo kaj naučili? Ne vem. Odločamo se sami. Sama sem se naučila nekoč nedosegljivega miru in kako preko tega delim svojo izkušnjo, življenjsko ali umetniško. Moje pisanje se je poglobilo.
Američani v določenih delih Amerike razumejo pandemijo kot združevanje: Community builders. Nekje so razdeljeni in prepričani, da v nasprotovanju lahko napredujejo: nastala sta dva pola. Ne politična.
V Sloveniji je drugače, se mi zdi. Pandemija je ljudi razdelila, agresivnost in nejevolja sta se ponovno etablirali kot način komunikacije. Ta ekstrem je treba zaustaviti, čim prej. Ni dovolj, da zmagamo v športu in da imamo lepo pokrajino. Ravno zdaj je možnost, da se razvijejo humanitarne ustanove, novi teatri, galerije, intermedijska umetnost, da se podamo na raziskovanje. 'Samo jaz' odpade. Beri. Poslušaj. In zavedaj se, kar si slišal! Potem pa - deli vsem."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
