Sjón je v Sloveniji že bil leta 2016, ko je pri Cankarjevi založbi v prevodu Anje Zag Golob izšla njegova dvojna knjiga: na eni strani kratki roman Fant, ki ga ni bilo, na drugi, obrnjeni strani pa kratki roman Modra lisica.
Letos je pri založbi Goga v prevodu Andreja Perica izšel prvi del Sjónove trilogije CoDex 1962, ki je po mnenju bralcev in avtorja njegovo najkompleksnejše in najdrznejše delo. O prvem delu, Tvoje oči so me videle, so pri Gogi zapisali: "Je zgodba o stvarjenju kot tudi o sodnem dnevu in bizarnih skušnjavah nadangela Gabrijela; je poezija in dramolet, zbirka pravljic in sanj. Kajti v resnici gre za divji in fantastični vrtinec zgodb, ki ga duhovito napleta nekoliko nezanesljivi pripovedovalec, nagnjen k zastranitvam in refleksiji samega akta pripovedovanja. Kajti pri Sjónu je vsaka zgodba zgodba v zgodbi. Ne nazadnje: zgodba o nikoli zaključeni zgodbi, ki je nenehni boj med dobrim in zlim."
V treh dneh je nastopil v Novem mestu, Mariboru in Ljubljani in priskrbeli so mu prave sogovornike, besedilne multidisciplinarce, ki prestopajo tudi v druge medije, zlasti filmskega. (Prva referenca v Sjónovih popularnih kratkih biografijah za hitro rabo je, da je tudi avtor besedil za pesmi, ki jih izvaja Björk v filmu Larsa von Trierja Plesalka v temi, saj je bil za to nominiran za oskarja in zlati globus.) V Novem mestu se je z njim "v velikem planu" pogovarjal pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini, v Ljubljani filmski kritik, voditelj, esejist Marcel Štefančič jr., v Mariboru pa se je v soboto v Lutkovnem gledališču z njim pogovarjala njegova prevajalka, pesnica, urednica in kolumnistka Anja Zag Golob, ki, med drugim, kot pesnica tudi rada vstopa v večmedijske projekte.
Sjón torej nenehno prehaja meje in širi teritorij, ampak poezija je (bila) njegova prva ljubezen, je povedal v Mariboru. V njegovem času - je letnik 1962 - so vsem učencem hitro po vstopu v šolo podarili knjigo izbrane islandske poezije od začetkov do sodobnosti. Začel jo je prebirati in občudovati podobe iz besed. Prebrano je dopolnjeval s knjigami iz domače babičine knjižnice (takrat so imeli ljudje na policah še knjige), v zgodnjih najstniških letih pa je poezija do njega prihajala že z glasbo, najbolj z Davidom Bowiejem. Potem je ugotovil, da so podobne njemu ljube "čudne podobe" doma tudi v islandski modernistični poeziji. Pri petnajstih je začel pisati poezijo (in tudi že izdal prvo zbirko) in piše jo še danes. Tudi če vmes piše kaj drugega, ko spet napiše pesem, si reče: "Jaz sem pesnik."
Da je pesnik, se vidi v vsakem stavku njegove proze, je rekla njegova prevajalka.
Vendar ni pesnik v izolirani, odlični samoti, bi se reklo. Res rad sodeluje z drugimi, iz različnih navez pridobi nova znanja in orodja za svoje nadaljnje delo. Je pač "človek z besedami" ali "človek za besede".
Beseda, s katero je vstopil v svet, pa je prozna, preboj mu je uspel z Modro lisico. Kako lahko pisec, ki piše v "majhnem jeziku", vstopi v svet?
Jezik, v katerega lahko prevedete Homerja, je tako velik kot grški, četudi ima manj govorcev, je prepričan. Islandščina torej ni majhna, četudi je jezik z malo govorci. Res, kot je rekla moderatorka, redko gostimo literate v jeziku, ki ima še manj govorcev kot slovenščina. Islandcev je 360.000.
S poezijo se po svetu potuje res drugače kot s prozo. Pesniški festivali so po vsem svetu in enako je s skrivnimi skupnostmi pesnikov in bralcev poezije. Prisotnost na svetovnem knjižnem trgu pa mu je zagotovila proza. Ko je za Modro lisico prejel najpomembnejšo skandinavsko literarno nagrado, so začeli zvoniti telefoni. Zdaj so njegova dela prevedena v 40 jezikov. Ker je popularen po vsem svetu, tudi veliko potuje. Pravi, da se še ni naveličal, za pisanje pa si vseeno vzame sklenjen čas. Ni eden tistih, ki bi pisali vsak dan.
Verjame, da je za njegov uspeh zaslužna tudi močna tradicija islandske literature. Literature, ki ima sage iz srednjega veka in Nobelovega nagrajenca iz leta 1955, Halldórja Laxnessa. Islandske sage so poznali največji latinskoameriški pisatelji 20. stoletja, Marquez in Borges, in avtorji kriminalk in scenaristi hollywoodskega noira. Islandske sage s specifičnimi ubeseditvami dogajanja so odlična šola za pisanje scenarijev, Mogensa Rukova so na znamenito Dansko filmsko akademijo povabili kot predavatelja scenaristike, preden je napisal prvi scenarij, je zatrdil Sjón. Zakaj? Ker je bil velik poznavalec islandskih sag.
Islandska književnost je prodrla v svet, Islandci pa so bili vedno odprti za tuje vplive, je rekel. Islandska izkušnja po njegovem temelji na odmaknjenosti, ne pa ogroženosti, saj je bistven občutek, da lahko gredo vedno nazaj (na celino). V vsakem jeziku je zbrana izkušnja ljudi, ki so govorili ta jezik. Kot literat ima srečo, da veliko "čudakov" po svetu čuti željo, da bi se ta jezik naučilo. Od 37 prevodov Modre lisice samo štirje niso iz islandščine, med temi je tudi slovenščina. Seveda pa imajo za posrednike dobre podporne mehanizme, na univerzi imajo dober program prevajanja in kulturnih študij za tujce.
Pozejdon kaže svojo moč z vsakim cunamijem. Miti nam lahko pomagajo razumeti podnebne spremembe
Trilogija oziroma zlasti njena prva knjiga, Tvoje oči so me videle, je za Sjóna njegova najpomembnejša knjiga, takrat je ugotovil, kako "deluje njegov um". To je ljubezensko pismo "pripovedovanju zgodb", je rekel, človekovi potrebi po pripovedovanju zgodb. Kalejdoskop se zdi prevečkrat uporabljena in zlorabljena metafora, a je za Sjónov način nizanja, strukturiranja, fragmentiranja zgodb to prava primerjava, avtor jo je na pogovoru natančno razložil. V izvirniku je prvi del izšel leta 1994, tretji pa šele leta 2016, pisal jo je četrt stoletja. Zabaval se je ob predstavi, da bi bil v knjigarnah ali knjižnicah vsak del na drugem koncu, saj gre za različne žanre oziroma zvrsti. Izhodišče pa so tudi tokrat miti in legende.
"Očitno jih imam rad. So mentalno orodje, pomagajo mi razmišljati o tem, kaj smo in kam gremo. So ena najbolj fascinantnih reči, kar smo si jih izmislili." Z Björk sta sodelovala na odprtju olimpijskih iger leta 2004 v Atenah. Ko je zagledal ruševine Pozejdonovega templja, je pomislil "o, veliki Pozejdon, kako si padel", potem pa je prav z ruševin zagledal morje in se zavedel, da Pozejdon še živi. Bog ni oseba, ampak dejanje. Svojo moč nam pokaže z vsakim cunamijem. "In o tem nam govorijo miti. Miti nam lahko pomagajo razumeti podnebne spremembe."
