Oboji so ponudili nepozabno glasbeno izkušnjo, a je bil španski večer kvalitetnejši in razkošnejši. Tudi po zaslugi italijanskega repertoarja in slovenskega (solističnega in orkestralnega) doprinosa. Hkrati pa sta tako italijanski skladatelj Nicola Piovani kot legendarni španski pevec Placido Domingo dokazala, da glasba v njuni interpretaciji živi in navdušuje, pa čeprav že zdavnaj nista več mladeniča. Prvi je letos dopolnil petinsedemdeset let, drugi častitljivih osemdeset.

Oskarjevec za dirigentskim pultom

Koncert z naslovom Dantejevih 700 in filmska glasba Nicole Piovanija je v sredo, 7. julija, na manj obiskanem Kongresnem trgu pričaral iluzijo nostalgičnih filmskih podob. Simfonični orkester Furlanije - Julijske krajine je pod vodstvom dirigenta in skladatelja, ki je bil za glasbo v filmu Življenje je lepo (La vita é bella) nagrajen z oskarjem, izvedel pester kolaž filmskih melodij iz italijanske filmske zakladnice. Uro in pol je Piovani skupaj z občinstvom umirjeno užival v podoživljanju svojih glasbenih stvaritev.

Orkestrski zven se po prefinjenosti sicer ni mogel kosati s prestižnejšimi (profesionalnimi) instrumentalnimi sestavi, a so bile melodije in karakterna barvitost kljub temu svojevrsten balzam za ušesa in dušo. Prepletanje tem, ki so se po predstavitvah s solo instrumenti (največkrat s čelom, violino ali klarinetom, redkeje s harmoniko, klavirjem ali trobili) razživele v razsežnostih melodičnih kompozicij, je bilo izredno barvito. Uvodna štiridelna suita iz filmov bratov Taviani se je gibala od lirične zasanjanosti do burleskne igrivosti. Z Balado iz Novega življenja se je skladatelj poklonil 700. obletnici smrti pesnika Danteja Alighierija, v njej pa je posebej izbrane verze v recitativni melodiji interpretirala sopranistka Annamaria Dell'Oste. Še posebej filmsko slovesno je (sicer z izrazito zastajajočimi poudarki) izzvenela nagrajena suita iz filma Življenje je lepo, uradni del večera pa je zaključila tridelna suita, sestavljena iz melodij, spisanih za Federica Fellinija, ki se je zaključila z nostalgičnim plesnim pridihom iz njegovega filma Ginger & Fred. Zadovoljno občinstvo je bilo dodatno nagrajeno že z dvema ponovljenima odlomkoma.

Neumorni Placido Domingo

V četrtek, 8. julija, je slovensko občinstvo ponovno prisluhnilo slovitemu španskemu tenoristu in napolnilo Kongresni trg, čeprav je bilo za vstopnice treba odšteti od 50 do 200 evrov. Placido Domingo je pred tremi leti prvič prepeval občinstvu v ljubljanskih Stožicah, na Festivalu Ljubljana se je predlani predstavil v dirigentski vlogi, sedaj pa ponovno kot pevec. Tokrat v baritonski vlogi in z dvema odličnima sopranistkama, Saioo Hernández in Sabino Cvilak ter s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ki ga je odlično vodil Jordi Bernàcer in se je samostojno izkazal tudi z uverturo k operi Sicilijanske večernice in intermezzom k operi Fedora.

Domingo, v zgodovino zapisan kot tenorist, ki je odpel največ različnih opernih vlog in je znan po svoji vsestranskosti in človekoljubnosti, še vedno premore karizmo velikega umetnika in neverjetno vitalnost kljub januarja dopolnjenemu osemdesetemu letu! Čeprav njegov glas ne premore več mladostne moči, je bilo v petju čutiti vse odtenke bogate pevske kariere, igralsko prepričljivost, izenačenost leg in glasovno polnost. Ta v izbranih baritonskih arijah in duetih sicer ni bila tako prepričljiva kot nekdaj v tenorskih (njegov glas je ustvarjen za višje lege in ne premore baritonske veličine), a je bila vedno doživeta in prepojena z markantnostjo. Kljub izostrenemu ušesu motečim sprotnim korekcijam pri ozvočitvi, ki so skušale neposrečeno nadomestiti pomanjkanje volumna v nižjih legah.

Arija Nemico della patria iz opere Andrea Chénier Umberta Giordana je zvenela prepričljiveje kot Ò vin, dissipe la tristesse iz opere Hamlet Ambroisa Thomasa. Dostojno se je v odlomkih iz Traviate in Trubadurja izkazal kot partner skoraj polovico mlajši Saioi Hernández, ki je bila zaradi dramatične zvočnosti sicer prepričljivejša Leonora kot Violeta, a je upravičeno navdušila tudi v samostojnih arijah Tacea la notte placida iz opere Trubadur in La mamma morta iz opere Andrea Chénier. Enakovredno sijajno se je izkazala tudi mariborska sopranistka Sabina Cvilak z dvema Puccinijevima arijama: kot Mimi iz La Bohème in Čočo san iz Madama Butterfly, pri čemer se zdi prva idealnejša za njen glas z izjemno nadzorovanim dinamičnim in emotivnim niansiranjem.

Trojica je navdušeno občinstvo ob dolgotrajnem aplavzu in stoječih ovacijah nagradila še s štirimi dodatki, španskimi zaruzelami in galantnim pridihom avstro-ogrske šole, ter tako zaključila še en prestižen poletni festivalski večer.