(INTERVJU) Maruša Majer: Ta vredni trenutek, da sem tukaj in zdaj

V utemeljitvi za njeno nagrado so zapisali, da "v Sloveniji verjetno ni človeka, ki v zadnjih dveh letih ne bi čutil posledic eksplozije ustvarjalnega potenciala igralke Maruše Majer. Med njenimi največjimi dosežki so dve najpomembnejši nacionalni nagradi, vesna za najboljšo glavno žensko vlogo v filmu Ivan in Borštnikova nagrada za vlogo v predstavi Stenica, nagrada Berlinale Shooting Star in zlata arena za vlogo v filmu Ivan, skupaj s kupom priznanj, hvalospevov in navdušenih kritik z vseh koncev sveta. Bila je kraljica neodvisne gledališke scene in je kot cunami pridrla v mainstream. Paleta njenih raznovrstnih vlog v zadnjih dveh letih je fascinantna. Od ljudske Veronike v Studiu City, ambiciozne kriminalistke Irene Novak v gledališki kriminalni seriji Praznina spomina in razočarane Laure v Pijanih v MGL, predstavnice futurističnega sistema v srbskem znanstvenofantastičnem filmu Ederlezi Rising, policistke, ki odkriva svojo spolno identiteto v TV-seriji Več po oglasih, pa do sodelovanja v mnogih otroških predstavah Mini teatra in Slovenskega mladinskega gledališča ter v številnih avtorskih predstavah neodvisnega gledališča, na primer kot hladnokrvna Nikita v Gledališču Glej, ki se ukvarja z družbeno odgovornostjo, v projektih o Spinozi v produkciji Zavoda Muzeum in v projektih Dragana Živadinova, nazadnje kot Ismena v predstavi Ekscentrika Nenehna Antigona. Pred kratkim je nastopila v enem od prvih slovenskih filmov virtualne resničnosti V jami, ki je imel premiero na beneškem filmskem festivalu."

Mariborska bolečina

Katera Ivanova projekcija kjerkoli doma in po svetu se vas je najbolj dotaknila?
"Rada bi poskusila to povedati brez koketiranja ali lažne sentimentalnosti - ampak resnično mi je bila najljubša projekcija mariborska, ne premiera, ker je ni bilo, ampak v Letnem kinu Minoriti. Bila sem prav zares ganjena nad dejstvom, da je prišlo sredi julija na projekcijo 300 ljudi in da jih je ogromno ostalo na pogovoru po tem. Preden sem pred projekcijo šla od doma v Hočah - ravno sem prišla iz Armenije, kjer sem bila z Ivanom na festivalu Golden Apricot, in na poti v Pulj, kjer je bil prav tako na festivalu -, sem rekla domačim, da naj ne skrbijo, če bomo na projekciji samo mi, domači, da je res nehvaležen datum in da se bomo imeli fino v vsakem primeru. Potem pa sem bila sama šokirana nad velikim obiskom in strašno, strašno vesela odziva.
Ko edino v Mariboru ni bilo slavnostne projekcije Ivana leta 2017, nam je bilo resnično žal. Razgalila se je mariborska bolečina, da nimamo artkina, da nismo v Art kino mreži. Odtlej se ni nič premaknilo, žal."
Kaj je z mariborsko sceno, da nikakor ne pridemo do artkina?
"Mislim, da nikakor ne more biti izgovor, da ni publike in da za kino ni zanimanja. Zdi se mi nezaslišano, da Maribor ni v slovenski Art kino mreži. Ne vem, kaj so prav zares razlogi za to, verjetno niti ne več kulturna politika, ampak politika nasploh - zdi se mi, da bi se morali res zavedati, kaj kultura in umetnost pomenita za vzdušje nekega mesta. Da brez tega ne more biti mesto, ki je zanimivo zgolj samemu sebi, temveč tudi navzven. Tukaj je še veliko dela, se mi zdi. Predvsem se mi pa zdi, da tukaj ne manjka ljudi, ki bi lahko k temu bistveno pripomogli, samo poslušati bi jih bilo treba začeti."

Učiti se razumeti, da je potreben čas

Kako je balansirati med filmsko in gledališko igro - se usklajevati, preklapljati?
"Preklapljati se meni zdi na koncu koncev najmanjši problem. Večji problem se mi zdi dosegati popolno pripravljenost in skoncentriranost na to, kar v nekem trenutku počnemo. Postali smo namreč - in ne govorim samo o svojem poklicu - popolnoma dosegljivi: če se človek ne javi na telefon nekaj ur, je že lahko ožigosan kot nezanesljiv in neresen. 'Uradnih ur' v bistvu prav zares ni več. Pa je res tako? Mogoče se ta 'nedosegljivi' človek v tistem trenutku pač koncentrira na nekaj, kar je bolj pomembno kot odgovoriti na milijone mogoče ne tako pomembnih virtualnih zahtev. Zato se mi zdi poklic, s katerim se ukvarjam, tako pomemben v boju s hitrostjo časa, v katerem živimo: mislim, da se mi trudimo učiti, kako razumeti, da je za nekatere stvari potreben čas, da obstajajo stvari, na katere instantnost ne more odgovoriti. Kako je še vedno tako zelo vreden trenutek, da sem jaz popolnoma prisotna v 'tukaj in zdaj', ko se prižge kamera ali ko se dvigne zavesa. Da nimam v glavi še tisoč drugih stvari, kot se to zdaj od nas zahteva. In ker se mi zdi, da ne glede na vse spremembe, s katerimi živimo, vsi v sebi predvsem želimo gojiti svojo človeškost, ki je včasih hitra, včasih pa zelo počasna, včasih terja samo to, da smo vsi tukaj in za kratek hip zares skupaj. In te najbolj človeške stvari velikokrat niso po meri obsesivnosti, v kateri živimo zdaj."

Nisem še popolnoma sproščena

Zdaj ste zaposleni v osrednji nacionalni Drami Ljubljana. Je to pomemben premik v karieri? Je zelo drugače? Ste še vedno prisotni tudi na off sceni in še marsikje? Je težko vzdrževati vse te kode in lege in …?
"Težko govorim o popolnem prehodu, ker sem zaposlena slabe štiri mesece in imam še kar precej živih predstav od prej in še delala sem tačas neodvisni projekt Rojstvo Venere v režiji Barbare Novaković in imela vmes kar nekaj snemanj, tako da je bil moj tempo skoraj tak kot do zdaj. V instituciji lahko dejansko delaš samo eno predstavo hkrati, v več zasedbah ne moreš biti in je to eden izmed načinov, kako se bojevati z izgorelostjo, za katero sem že slutila, da iz te ali one strani prihaja proti meni. To je bil eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerih sem hvaležna, da me je Igor Samobor povabil v ansambel. So pa tudi seveda drugi boji - neizmerno spoštovanje čutim do vseh, ki so v tej veliki hiši, nisem še popolnoma sproščena. Do zdaj že vem, da se te vrste sproščenost pri nas zgodi predvsem v kreativnih procesih, tako da se veselim vseh prihajajočih projektov."