(GLEDALIŠKA KRITIKA) Hrbtna stran Antigone

Obstajajo predstave, ki se najverjetneje ne bodo prebile na sezname najboljših predstav sezone. Ampak princip, ki so ga udejanile, se bo ohranil veliko dlje, kot traja gledališka sezona. Uprizoritvena gesta, ki jo je z novo Antigono naredila Mateja Koležnik, je vsekakor dovolj za to, da se režiserka (še enkrat) zapiše v zgodovino uprizoritvenih umetnosti.

Režiserka je znana po svojih "črtah". Krajšanje de facto je prirejanje, vseeno pa pri njenih uprizoritvah doslej ni šlo za priredbe v smislu kompiliranja, dopisovanja ali tudi vzpostavitve novih oseb/vlog.

Sofoklesova Antigona s Trojnim življenjem Antigone Slavoja Žižka je vse to. Sofoklesa, Žižka in sentence drugih dramatikov, ki so se posvečali temu liku, pa replike iz druge grške dramatike, ki govori o ključnih temah tebanske zgodbe, je režiserka potrebovala, da je lahko sestavila zgodbo o Antigoni, da je lahko pogledala na njeno zgodbo z dveh strani, kot rečemo. Dvojnost ni samo dvojnost Sofoklesa in Žižka, ni enostavni pro et contra Antigoni, temveč se vzpostavlja tudi na drugih nivojih: dvojnost družinske in državljanske zgodbe, dvojnost javne in zasebne sfere akterjev ... Ob kompleksni besedilni in pomenski strukturi pa je za to potrebovala tudi nov uprizoritveni način. "Dve plati zgodbe" pri njej nista metafora, temveč natančen sistem. Sama ga je definirala s pojmom iz filmske montaže, plan-kontraplan, in ga filmsko precizno tudi udejanila. Dva plana sta dva prostora, hodnik in soba (preddverje in dvorana), v prvem dejanju gledamo hodnik in je soba v drugem planu, v drugem dejanju je nasprotno.

Vrata se zapirajo in odpirajo, tako da na trenutke lahko vidimo in slišimo tudi "vratni izrez" drugega plana. Igralci igrajo svoje prizore v prvem planu in drugič iste prizore v drugem planu, s hrbtne strani. V prvem dejanju na hodniku gledamo glavne postaje kraljeve družinske drame, kot jih je izpisal Sofokles, v drugem dejanju pa gledamo, kako ta dejanja spremlja, komentira, sprejema zbor. Ta je, drugače kot pri Sofoklesu ali Žižku, hkrati skupinsko in diferencirano telo, vloge določajo funkcije (predsednica parlamenta in sekretar), politične opcije (rojalist, demokrat) ali splošne ideološke pozicije (humanistka, veteran). Drugi pogled na Antigono se strukturno in semantično izteče s kombinacijo dveh variant Žižkovega konca: drhal ubije Kreonta, Antigona pa je v trenutku, ko ugasnejo luči, še živa, vendar jo, dobesedno, že lovijo posledice njenih dejanj.

Dogajanje je postavljeno v bunker, med alarme in utripajoče luči. Zunaj je, navsezadnje, vojna, ki je pustila trupla. Ampak ni videti, da bi bilo stanje posebej obsedno, zdi se, da privilegiranci - kraljeva družina in izvoljeni predstavniki ljudstva - vojno sprejemajo kot permanentno nujno nadležnost. Malo večkrat se morajo čekirati, ampak ravno zato je njihova trdnjava neprebojna.

V prvem delu člani zbora vletajo na hodnik, da bi prišli do stranišča, v drugem delu se v parlamentu izdatno prehranjujejo. Najprej torej vidimo posledico, potem pa vzrok. Gostota prometa in ovire na poti funkcionirajo kot absurdni humorni vložki. Te aktivnosti opravljajo dramaturško vlogo in nosijo pomen, saj se tako tudi na tem nivoju ustvarjata dve plati, javna in privatna. Kot nas uči (umetnostna) zgodovina, pa izpostavitev presnove ni nevtralna kategorija, ampak zniža šarm buržoazije. Misli, ki jih izrekamo s polnimi usti in/ali polnimi ritmi, ne morejo biti prav visoke. Tudi zato se zdi, da se v priredbi Mateje Koležnik in z njenimi režijskimi navodili spremeni predvsem vloga zbora. Če naj bi bil v grški tragediji zbor moralni arbiter, v Žižkovem Trojnem življenju Antigone pa v tretjem, avtorju najljubšem koncu zbor kot skupinski subjekt prevzame oblast in revolucionarno eliminira Antigono in Kreonta, potem ta priredba pokaže, da zbor ni moralna avtoriteta in da tudi ni akter, temveč da predvsem brezplodno komentira dogajanje. Predstavljajte si televizijski prenos zasedanj kateregakoli parlamenta. Ne, predstavljajte si furnirane opaže slovenskih parlamentarnih dvoran.

Parlamentiranje izvoljenih predstavnikov ljudstva zaključi vdor neizvoljenih predstavnikov ljudstva. Na uprizoritev drugega Žižkovega konca je vplivalo še eno dogajanje v parlamentu, ki so ga prenašale kamere - napad na Kapitol. Citat se zdi morda celo preveč direkten, a bi se mu uprizarjanje takšne vsebine danes najbrž res težko izognilo.

Antigona Mateje Koležnik je v vseh uprizoritvenih segmentih in plasteh temeljito, dosledno in radikalno delo. Pred odgovornost postavi Antigono, Kreonta in zbor. Ne samo Antigone, nam pravi ta uprizoritev, tudi tistih, ki na deklarativni ravni zastopajo interese države in državljanov, javni interes ne zanima. In če je vsaj po avtorjevem prepričanju v tretjem koncu Trojnega življenja Antigone svetla alternativa, Mateja Koležnik te lepe bodočnosti ne vidi.

Pa končajmo z Žižkom: "Žalostna zgodba Antigone pa nas uči,/ da tudi če se čudežno povrnemo v času,/ da bi preobrnili potek dogodkov,/ ki so privedli do tega razdejanja,/ bi novi iztek utegnil po grozi in obupu/ še prekositi starega."