Film Prevajalci (Les traducteurs, 2019) se začne s slavnostnim nagovorom uglednega knjižnega založnika Erica Angstroma (Lambert Wilson), ki najavi izid težko pričakovanega tretjega dela romana iz serije Dedalus. Dosedanji dve knjigi sta založbi prinesli gromozanski uspeh in posledično si od zaključka trilogije obeta milijonski zaslužek. Prav zato je Angstroma na vsakem koraku strah, da mu bodo spletni pirati še neizdano knjigo ukradli, jo objavili na spletu in ga s tem oropali načrtovanega dobička. V luči tega se odloči, da knjige prevajalci v tuje jezike ne bodo prevajali na domu, temveč v improviziranem in od sveta odrezanem bunkerju, ki vsebuje vse in še več, kar bi si lahko želeli – luksuzne sobe, vrhunsko kulinariko, bazen. A ta kupčija ima tudi negativno plat, kar devet prevajalcev hitro spozna. Prestižna in odlično plačana zaposlitev pomeni namreč tudi, da se morajo za dva meseca odreči nekaterim temeljnim svoboščinam, kar se še toliko bolj izrazi, ko založnik posumi, da se med deveterico skriva izdajalec, ki načrtuje krajo neobjavljenih osnutkov.
Prevajalci se s tem izhodiščem v marsičem kažejo kot zgodba našega časa. Ideja, da se posameznik prostovoljno odpove osnovnim vidikom svobode v zameno za materialno dobrobit, je v minulem desetletju odmevala v tako raznolikih žanrih, kot so znanstvena fantastika (Payneovo Krčenje), groteskni horror (Eggersov Svetilnik) ali celo erotična romantika (Petdeset odtenkov sive). Ti motivi so očitne izpeljanke družbenih sprememb v obdobju po 11. septembru 2001 v kombinaciji s svetovno gospodarsko krizo in v omenjenih filmih vključujejo pomembno sociološko razsežnost.
Tudi v Prevajalcih je namreč razkorak med šefom založbe in njegovimi prevajalci predvsem razrednega značaja. Film francoskega režiserja Régisa Roinsarda lahko tako beremo kot alegorijo o sodobnih oblikah dela, ki vključuje, kako nesorazmerno bogati lastniki kapitala izkoriščajo materialno ogrožene prekarne delavce. A tam, kjer so omenjeni filmi iz podobne premise izpeljali neke širše sociološke ali zgodovinske opazke, se Roinsard občutno bolj zadovolji z žanrskimi užitki. Režiser poskuša v 105 minutah duhovičiti, vzpostaviti suspenz, presenečati, a to vseskozi počne z velikokrat videnimi triki iz zastarelih učbenikov žanrske scenaristike. Ta satira današnje industrije zabave namreč dokaj hitro postane reinkarnacija detektivske zgodbe, v kateri po zgledu Agathe Christie iščejo morilca, le da je krivec v izhodišču tukaj nekdo, ki zagreši nekaj, kar je v neoliberalnem toku sodobnega sveta še toliko huje – krajo zasebne intelektualne lastnine.
Prevajalci se v tem trenutku tako gledajo predvsem kot film, ki poskuša kovati vroče železo, ki ga je lani postavila presenetljiva detektivska uspešnica Nož v hrbet (Knives Out). Čeprav se posodobljeni sociološki nastavki tukaj zdijo zelo izvirni, pa Régis Roinsard vendarle kaže pretirano ambicijo po zadovoljevanju komercialno usmerjenega občinstva. Na koncu je pomanjkanje globine, ki jo režiser žrtvuje za presenetljivi končni obrat v slogu M. Nighta Shyamalana, tisti ključni dejavnik, zaradi katerega Prevajalci ne bodo stopili med bolj kakovostne filme in bodo namesto tega ostali muha enodnevnica.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
