Bruseljska in slovenska slovenščina: pri vseh razdvajanjih, ki smo jim priča ta čas, nam je manjkalo samo še jezikovno

Ko dolgoletni diplomat ocenjuje oziroma kritizira slovenščino naših "birokratov v Evropski uniji", kot smo brali v eni od Sobotnih prilog Dela v članku z udarnim naslovom Vsiljevanje bruseljske slovenščine avtorja Boža Cerarja, seveda vsi, ki nam je bila lingvistika oziroma slovenistika študijska izbira, zastrižemo z ušesi. Gospod diplomat je prepričan, da ob "naši slovenščini, tisti, ki jo govorimo in pišemo doma ter učimo v slovenskih šolah, obstaja še nekakšna bruseljska slovenščina". Kot zapiše, "slovenščina, pri kateri se stališča naše jezikovne in pravne stroke, pravopisa, če hočete, očitno ne upoštevajo v celoti. Bruseljski uradniki, ki skrbijo za prevode predpisov v slovenski jezik, si namreč očitno prenos določenih suverenih pravic na posameznih področjih razlagajo tako, da pri prevajanju slovenščino uporabljajo po svoje. Namesto besedil, pri katerih bi se upoštevalo našo, recimo ji slovenska slovenščina, so to besedila v bruseljski slovenščini, da je ne imenujem kako drugače. Nastajata vzporedna jezika," piše nekdanji diplomat. In v času predsedovanja, ko so naše prevajalske službe EU strahotno obremenjene, ko epidemija dodatno otežuje tudi to dejavnost, usmeri laično kritiko, zelo na prvo žogo in neutemeljeno, na prevajalce iz Babilonskega stolpa EU, stavbe Lex, kjer domujejo prevajalske službe v Bruslju.

Huda laična kritika profesionalcev

Gre celo tako daleč, da uradnike, zaposlene na slovenskih oddelkih prevajalskih služb Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU, obdolži, da "pri tem početju presegajo svoja pooblastila". Huda kritika profesionalcev od nekoga, ki nima osnovne jezikoslovne izobrazbe – v uvodu sam prizna, da ima določene težave s pravopisom in slovnico ter da morajo njegova besedila popravljati lektorji. Ima pa v izdatni meri tisti tipično slovenski dušebrižniški odnos sorojaka, ki mu je "mar za jezik kot eden od pomembnih elementov naše samobitnosti v mednarodni skupnosti narodov". Prav, če bi seveda izhajalo iz strokovnih temeljev.

Razpravljanja, tudi javna, o jeziku sodijo med tiste večne teme, ki obsedajo vse poklicane in nepoklicane, ker vprašanja maternega jezika se nas vseh tičejo, mar ne? Ergo, lahko o njih vsi pametujemo in solimo pamet, tudi v hipu razvrednotimo cele korpuse naših prevajalcev v EU, ki se vsakodnevno usklajujejo na medinstitucionalni ravni, to je na ravni prevajalskih, tolmaških in pravnolingvističnih služb Sveta EU, Evropske komisije, Evropskega parlamenta, Sodišča in Računskega sodišča EU ter Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Evropskega odbora regij pa tudi Prevajalskega centra za organe EU. Skratka, vsi ti uradniki in uradnice v navedenih institucijah, ki so bili zaposleni na podlagi uspešno opravljenih zahtevnih konkurjev, po mnenju gospoda, ki naj bi bil diplomat, "pojma nimajo" o maternem jeziku in jim, po njegovem, tudi ni kaj dosti mar zanj.

Če bi se pisec navedenega članka malo natančneje pozanimal, bi lahko tudi ugotovil, da se vsi ti "birokrati in birokratke" ne dogovarjajo samo na ravni institucij EU, ampak so tudi v rednem stiku s Sektorjem za prevajanje Republike Slovenije, nacionalnimi strokovnjaki ministrstev in vladnih služb Republike Slovenije, s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, med drugim v okviru njene jezikovne in terminološke svetovalnice, z agencijami in inštituti itd. Torej nikakor ne živijo in delajo v vakuumu, ampak v vsakodnevnem intenzivnem stiku s "slovensko slovenščino". Današnjo, seveda.

Vrniti slovenščino v prejšnje tisočletje

Skoraj nerazumljivo je, da si o jezikovnih zadevah drzne pisati nekdo, ki bi slovenščino 21. stoletja rad vrnil v prejšnje tisočletje, to je k Cankarju in Prešernu. Jezik je živa tvorba, ki se razvija in spreminja. Ta razvoj lahko opazujemo in spremljamo vsakodnevno, na strokovnem področju, med drugim tudi pri pripravi novega slovenskega pravopisa, v medijih, v vsakodnevni rabi … Če pa že kdo po vsej sili želi nazaj k Prešernu, potem bi verjetno moral najprej dobro premeditirati njegovo razmišljanje, apel o Kopitarju in čevljih.

Ko sem se pogovarjala z nekaterimi dolgoletnimi prevajalci in prevajalkami na slovenskih oddelkih prevajalskih služb Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU, so bili osupli. To so dejansko ljudje "iz baze", ki pri svojem delu dosledno upoštevajo vsa pravila, vključno s slovenskim pravopisom in slovnico. Če pa imajo besedila kakršenkoli "bruseljski akcent", je to zato, ker je to pač posebna vrsta besedil. Kot povejo, si prizadevajo, po službeni dolžnosti in v skladu s stroko, da te posebnosti čim bolj verodostojno prenesejo v vseh štiriindvajset uradnih jezikov EU. Drugače povedano: mnogi problemi na tej ravni so skupni vsem štiriindvajsetim jezikom in zato tozadevno vsakodnevno sodelujejo in se usklajujejo tudi na medjezikovni ravni.

Gospod diplomat se kljub svoji pravni in ne lingvistični izobrazbi spušča v konkretne "napake", ki si jih po njegovem privoščijo naši bruseljski prevajalci. Omenja "nepotrebne tujke, ki da jih je preveč", pa po njegovem "napačni besedni red". Ali popoldanski kritik jezika sploh pozna členitev po aktualnosti? V slovenskem jeziku besedna stava ni nekaj rigidnega, nekaj, kar je zacementirano, brez odstopanj. Tako da je diplomatova trditev, da je "veliko napačnega besednega reda" v bruseljskih prevodih, samo ena izmed vseh res absurdnih v navedenem članku, ki razgali kritikov horizont.

In končno, poleg tega, da očitno ne pozna materije, ki jo napada z vsemi topovi, pa je zlasti nenavadno in po svoje čisto nerazumljivo, da se je tega lotil v času slovenskega predsedovanja EU, ko slovenske prevajalske službe še bolj intenzivno kot sicer sodelujejo z ministrstvi in vladnimi službami RS, zlasti s Stalnim predstavništvom RS pri EU v Bruslju, in vsakodnevno za slovensko predsedstvo prevedejo, velikokrat tudi v zelo kratkih časovnih rokih, vse, kar potrebuje, da lahko opravlja svoje delo v posameznih sestavah Sveta EU. Zakaj torej neutemeljena kritika prav v času, ko bi si ti slovenski prevajalci in prevajalke dejansko zaslužili posebno pohvalo in zahvalo?

Pri vseh razdvajanjih, ki smo jim priča ta čas, nam je manjkalo samo še to – jezikovno.