Avgust Demšar, pisec kriminalk iz Maribora, še nikoli prej ni gostoval v knjižnici z najdaljšim imenom, Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika. Na sploh je bil prvič na Ravnah v četrtek zvečer, ko sta z urednikom in knjižničarjem Ninom Flisarjem ugotavljala, da bi utegnilo biti ime koroške knjižnice najdaljše med imeni knjižnic in ko je Demšar izpostavil še najlepši ambient, v katerem so ga kot likovnega pedagoga pritegnile tudi slike. Kot bralca pritegnejo njegovi kriminalni romani, poslušalca privabi tudi Demšarjevo pripovedovanje, nastop.
V Kuharjevi dvorani knjižnice je pisatelj pred občinstvom odstrl več plati svojega umetniškega ustvarjanja. Kot pritiče avtorjem kriminalk, tudi sam ustvarja pod psevdonimom. Čas za kriminalni žanr je dozorel, je ugotavljal, kriminalka v preteklosti ni bila tako dobro sprejeta kot danes, ko po romanih posega vse več bralcev; prav žanrski pisatelji so po njegovi oceni dosti naredili za bralno kulturo na sploh. Sam sicer literature - nekaj vpliva na popularnost so tudi pri nas imeli skandinavski kriminalni romani - načeloma ne deli po žanrih, meni, da je lahko le dobra ali slaba. Če ljudje po njegovih romanih ne bi posegali, bi nehal pisati. Dobro se mu zdi, da je tudi avtorjev vse več, ne jemlje jih za konkurenco, kar je pri nas utečena značilnost - več jih lahko več naredi za žanr, še posebej če vsebine zajame tudi televizija kot v primeru njegovega inšpektorja Vrenka.
Šele odkar je na sporedu priljubljena televizijska serija Primeri inšpektorja Vrenka, je njegov literarni junak dobil tudi vizualno podobo, je razlagal koroškemu občinstvu. Igralec Dario Varga mu jo je nadel, te namreč prej uglajeni, pravoverni kriminalist psiholog ni imel, nima je namreč vnaprej vsak njegov literarni junak. "Zdaj Vargo vidim v svojem Vrenku," je razlagal pisatelj, ki ga, odkar se serija predvaja na nacionalni televiziji, tudi bolj prepoznavajo in ogovarjajo.
Ni nameraval pisati o Mariboru, domačem okolju, kamor je postavljena kriminalka, a vseeno v roman vnaša opise svojega kraja, zaznal je, da je to bralcem všeč. Kot je pripomnil Flisar, ne gre za navadne, fizične popise, temveč bolj ocvirke, ki jih navrže, četudi sam pazi, da ne bi zameglili osnovne zgodbe. Demšar je opisoval tudi svoj ustvarjalni proces v dinamičnem ritmu delovanja ob redni službi. V zadnjem obdobju recimo pogosto zahaja v industrijsko cono Tezno, kjer črpa vzdušje, njegov delovni prostor je vselej poln vizualizacij, shem, opomnikov na listkih - te poglobljene sheme in časovne premice so nujne, da se zgodba izčisti. Od nekdaj pa ga je ob osebnih zgodbah, ki so izhodišče in temelj, nagovarjalo širše družbeno dogajanje oziroma patologija družbe, ki jo reflektira. Kot recimo tudi v romanu Tajkun ali kot se tudi značilnosti odrazijo v likih samih - od ksenofobije do nesprejemanja spolne drugačnosti. Noče svojega političnega pogleda v literaturi, a so stvari, o katerih je po njegovem v družbi treba govoriti.