In o tem, kako dejstvo, da ju letos preživljamo zelo drugače, lahko izkoristimo v svoj prid; letos imamo priložnost, da v tem času slečemo plašč potrošništva in se obrnemo k svojemu bistvu. Slišali boste tudi, kakšna sta bila advent in božič v otroštvu našega sogovornika župnika na Frankolovem, patra, teologa, filozofa in pisatelja Branka Cestnika.
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.
Letošnji advent in božič sta zelo drugačna. Kako utripata pri vas?
Zelo drugače kot običajno. Za duhovnika je ta razlika kot dan in noč. Advent, božič in velika noč so duhovnikovi poklicni vrhunci. V tem času smo zelo zaposleni, obiskujemo posameznike, družine, vsak bolnik in nepokreten v vasi, ki si zaželi obisk duhovnika, ga mora dobiti. Potem so tukaj še priprave na miklavževanje, krasitev prostorov, cerkve, župnišča, postavljanje jaslic itd. Letos vse našteto odpade. Kar naenkrat se je vse obrnilo, skorajda se ne znajdeš v času in prostoru … Vendar smo se kljub omejitvam odločili, da bomo pričarali adventno vzdušje; v ta namen smo pred cerkvijo postavili veliki adventni venec, ki mimoidočim pričara vzdušje. Razmišljamo tudi, da bi na stopnišče pred cerkvijo postavili jaslice. Cerkev kot sveti objekt in simbol vasi ima svojo vlogo že s tem, ko jo lepo okrasimo in uredimo njeno okolico in da zvonovi redno zvonijo. Ves čas skrbim, da je cerkev pripravljena na praznovanje, čeprav množic v njej ni.
Kako zelo drugačen je letošnji advent?
Letošnji adventni čas malo spominja na tisti stari čas pred potrošništvom. Sam sem ga še doživel, saj sem odraščal na vasi, prihajam s Hajdine pri Ptuju. Takrat v adventu nismo divjali po trgovinah, to je bil miren čas. Opravljali smo kmečka opravila, ki so se lahko opravila not, na toplem, na primer prebirali smo fižol, popravljali košare itd. Družina se je držala skupaj v glavnem prostoru. Na ta način je letošnji advent podoben temu iz preteklosti, ko je družina zopet skupaj doma. Res pa je, da nas je veseli december, kot ga poznamo v zadnjih desetletjih, in je poln zabav in druženj, malo razvadil in ljudje ga pogrešajo. Zdaj smo skupaj kot družina, kot smo bili pred štiridesetimi in petdesetimi leti, je pa tudi res, da večina pogreša obiske sorodnikov in sosedov. Ti obiski so bili tudi malo svečani, sploh obiski sosedov na novo leto zjutraj, ki so bili že pravi obred. V naši vasi je moral iti moški, glava družine, ali njegov sin, na novo leto zjutraj voščiti k sosedom. Letos bomo prikrajšani za take koledniške dogodke oziroma ritualne in tudi družinske obiske.
So te okoliščine morda priložnost za obrat navznoter, k sebi?
Gotovo. Vsaka taka preizkušnja ljudi vpraša o njih samih. To je dejansko preizkušnja minljivosti, preizkušnja krhkosti človeškega bitja, to je ena izmed osnovnih izkušenj, ki jih vsi doživimo; da smo minljivi in krhki. Sodobna potrošniška družba, ki časti mladost in zdravje, nas je kar malo hipnotizirala, da si nismo postavljali tovrstnih vprašanj. Korona virus pa nas je prisilil, da si postavljamo vprašanja o smrtnosti, krhkosti, minljivosti. Spomnim se, da je pokojni patriarh srbske pravoslavne cerkve spomladi rekel o korona virus; tako majhna, nevidna stvar, ki je spravila človeštvo na kolena.
Več vsebine vas čaka v podkastu Večer v živo.
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.
Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.
