Novela zakona o visokem šolstvu iz leta 2016 je spremenila pogoje za ustanovitev visokošolskega zavoda, pri čemer je določila, da se spremenjeni, strožji pogoji za že ustanovljene zavode preverjajo ob prvem naslednjem podaljšanju akreditacije.
Zaradi epidemije pa je novembra sprejeti šesti protikoronski zakon ta rok podaljšal in določil, da morajo visokošolski zavodi spremenjene pogoje izpolnjevati ob drugem podaljšanju akreditacije.
V skladu z novelo mora sicer visokošolski zavod pri Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) odločbo o podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda pridobiti najmanj vsakih pet let.
Zahtevo za oceno ustavnosti določbe protikoronskega zakona, ki govori o akreditacijah, je sprožil nekdanji rektor mariborske univerze Danijel Rebolj. Ocenil je, da je do spremembe v protikoronskem zakonu prišlo brez utemeljitve in iz razlogov, ki niso povezani z omilitvijo posledic epidemije.
Odziv pobudnika
V zapisu na Facebooku se je na presojo ustavnega sodišča odzval tudi njen pobudnik Rebolj. Tudi on je ocenil, da je sodišče s tem zaustavilo poskus, da se izsili privilegije za izbrane visokošolske institucije, in to z nižanjem kriterijev kakovosti, ki imajo izjemen vpliv na prihodnost naše družbe in države.
Ustavno sodišče je tako "podprlo sistem, ki smo ga strpno in skrbno gradili več let z namenom izboljševanja kakovosti in verodostojnosti našega visokega šolstva", je zapisal nekdanji rektor mariborske univerze.
Kot je zapisal, pa ga žalosti, da vlada zahtevno stanje izkorišča za podtikanje nepravičnih, nerelevantnih in protiustavnih členov v interventne zakone in da večina v DZ takšne zakone podpre.
Prepričan je, da določba pomeni nedopustno poseganje v postopke reakreditacij, ki so v teku, in opozoril, da je bilo s sprejetjem sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma volivcem onemogočeno, da bi na zakon vložili zahtevo za razpis referenduma.
Ustavno sodišče je januarja letos sporočilo, da je člen o podaljševanju akreditacij do končne odločitve zadržalo, danes pa, da ga razveljavlja.
V Nakvis zadovoljni
V Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) so odločitve ustavnega sodišča veseli predvsem zato, ker jim je prekinitev postopkov povzročala "nemalo organizacijskih težav".
Agencija za kakovost v visokem šolstvu bo izpolnjevanje pogojev po napotilu ustavnih sodnikov tako preverjala že ob prvem naslednjem podaljšanju akreditacije.
V Nakvisu so v odzivu za STA izrazili zadovoljstvo, zlasti zato, ker je ustavno sodišče v zadevi sprejelo dokončno odločitev. S tem je namreč prenehala veljati začasna, ki je določala, da se do odločitve ustavnega sodišča prekinejo vsi akreditacijski postopki visokošolskih zavodov.
Ta začasna odločitev je agenciji namreč povzročala nemalo organizacijskih težav, saj so trenutno v teku postopki podaljšanja akreditacije 15 visokošolskih zavodov, med drugim tudi postopki podaljšanja akreditacije petih univerz: Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru, Univerze na Primorskem, Univerze v Novi Gorici in Nove univerze.
Vsebinsko presoje ustavnih sodnikov niso komentirali. So pa spomnili, da so že ob sprejemanju šestega protikoronskega zakona opozorili, da zakon o visokem šolstvu ne ureja položaja študentov ob prenehanju akreditacije visokošolskega zavoda.
V ta namen so pripravili osnutek zakona o kakovosti v visokem šolstvu, ki ta problem razrešuje. Osnutek novega zakona so prejšnji mesec predstavili na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport in je v postopku usklajevanja, so še pojasnili v Nakvisu.
Kot so v obrazložitvi spomnili ustavni sodniki, je DZ nedopustnost referenduma o protikoronskem zakonu utemeljil s tem, da gre za zakon iz prve alineje drugega odstavka 90. člena ustave, torej za zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Ustavno sodišče je tako presojalo, ali gre pri omenjeni določbi za nujni ukrep za odpravo posledic naravne nesreče.
Odziv univerz
Za Novo univerzo je odločba ustavnega sodišča še en dokaz več, kako je "za oviranje delovanja neke zasebne univerze, ki traja že več kot desetletje, ko se to nekomu zdi potrebno, mogoče uporabiti prav vsa sredstva, vključno z ustavnim sodiščem".
Za ljubljansko univerzo je bila odločitev ustavnega sodišča pričakovana in pomeni, da se bodo že začeti akreditacijski postopki nadaljevali. Tudi na mariborski univerzi se pripravljajo na potek postopka ponovne akreditacije. Tako za univerzo sprejetje razveljavljenega člena kot razveljavitev in odločitev ustavnega sodišča nimata vpliva, so zapisali.
Prav tako razveljavitev določbe vsebinsko ne vpliva na primorsko univerzo, so navedli. Na univerzi pričakujejo, da bodo zdaj lahko v kratkem tudi zaključili postopek podaljšanja akreditacije univerze.
DZ in vlada bi po navedbah ustavnega sodišča morala utemeljiti, da gre v konkretnem primeru za zakon o nujnih ukrepih, pri čemer morajo razlogi v bistvenem izhajati že iz sklepa o nedopustnosti referenduma. Vendar pa v tem primeru po njihovi presoji ta zahteva ni bila izpolnjena. Vpliva epidemije na možnost izpolnjevanja strožjih pogojev za ustanovitev visokošolskega zavoda namreč vlada in DZ nista izkazala oziroma razumno utemeljila, so navedli.
Iz opozicijskih vrst pozivi k odstopu Kustečeve
V opozicijskih LMŠ, SD, Levici in SAB pozdravljajo odločitev ustavnega sodišča. Spomnili so, da so že v času sprejemanja zakona omenjenemu členu nasprotovali. V LMŠ in SD so ministrico za izobraževanje Simono Kustec ob tem pozvali k odstopu.
Nihče ne sme zlorabljati epidemije za uveljavljanje svojih lastnih interesov, so v komentarju odločitve ustavnih sodnikov navedli v LMŠ. Kot so poudarili, to velja tako za vlado "kot tudi za posameznike blizu SDS", ki da so z željo po podaljšanju akreditacij pred sprejetjem šestega protikoronskega zakona obiskali ministrico za izobraževanje.
Spomnili so, da so v LMŠ omenjenemu členu nasprotovali in ves čas opozarjali, da nikakor ne sodi v interventno zakonodajo. Zato v LMŠ Kustečevo pozivajo, naj "vsaj tokrat prevzame odgovornost in vendarle odstopi".
Opozorili so še, da je ustavno sodišče člen razveljavilo, ker je presodilo, da ne gre za ukrep, nujen za odpravo posledic naravne nesreče. Takih "kukavičjih jajc" pa je v protikoronskih zakonih po njihovih navedbah še veliko.
Ustavno sodišče je soglasno pritrdilo pogledom SD, da epidemije ni dopustno izkoriščati za uveljavljanje zasebnih interesov posameznikov blizu SDS, je ocenil tudi podpredsednik SD in nekdanji šolski minister Jernej Pikalo.
Pri noveli zakona o visokem šolstvu iz leta 2016 je predlagatelje po njegovih besedah vodila samo ena ideja, da se dvigne kakovost visokega šolstva. To pomeni, da univerze in fakultete niso kot "avtobusne postaje" brez lastnih prostorov in laboratorijev, kamor profesorji pridejo in gredo kot na avtobusni postaji, je v izjavi za medije dejal Pikalo.
Ustavno sodišče je po mnenju Pikala tako pritrdilo tudi članom pristojnega odbora DZ, ki so ministrico Kustečevo in vlado opozarjali, da "takšne določbe s tako vsebino ne sodijo v protikoronski zakon". Tudi v SD zato pozivajo Kustečevo, da prevzame odgovornost in odstopi.
"Ustavno sodišče je ugotovilo to, kar smo v osnovi vsi že vedeli," pa je odločitev v izjavi za medije komentiral poslanec Levice Miha Kordiš. Preskakovanje akreditacije v protikoronskem zakonu je bilo po njegovih besedah "pisano po meri" Nove univerze. "Ne gre za nikakršen ukrep proti epidemiji covida-19, kvečjemu za neko obliko legalizirane korupcije," je pripomnil.
Ob tem je izrazil zadovoljstvo, da iz vrst njihove stranke prihaja pobudnik ustavne presoje, nekdanji rektor mariborske univerze Danijel Rebolj, ki je na listi Levice tudi kandidiral na zadnjih evropskih volitvah.
V SAB odločitev ustavnih sodnikov prav tako pozdravljajo. Ukrep je bil po njihovem mnenju "uzakonjen za prijatelja največje koalicijske stranke, katerega univerza pogojev za podaljšanje delovanja ni izpolnjevala".
Kot so spomnili, so že v času sprejemanja takšni rešitvi ostro nasprotovali, saj zagovarjajo močno in kakovostno javno šolstvo. Zanj se je v odločbi zavzelo tudi ustavno sodišče in odločilo proti sistemski korupciji.
Zato je ustavno sodišče že iz tega razloga ugotovilo neskladje omenjenega člena protikoronskega zakona z ustavo in ga razveljavilo.
Ustavno sodišče je določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Odločilo je, da Nakvis pri obstoječih visokošolskih zavodih izpolnjevanje strožjih pogojev preveri pri prvem naslednjem podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda po uveljavitvi novele.
Odločbo je ustavno sodišče sprejelo soglasno, sodnik Klemen Jaklič je dodal pritrdilno ločeno mnenje.
Določbi šestega protikoronskega zakona so nasprotovali v opozicijskih strankah LMŠ, Levica, SD in SAB. Prav tako so nasprotovali sklepu o nedopustnosti referenduma, ki ga je sicer DZ izglasoval z 51 glasovi za in 29 proti.
Pritrdilno ločeno mnenje Klemna Jakliča
Podaljšanje roka za akreditacije visokošolskih zavodov kot ukrep blaženja posledic epidemije COVID-19 – res nerazumen ali morda le nesorazmeren ukrep?
Za izrek te odločbe sem glasoval, nisem pa soglašal z njeno obrazložitvijo. Slednja namreč v svojem jedru sloni na po moji oceni očitno napačnem stališču večine, da naj namreč ukrep podaljšanja visokošolskih akreditacij zaradi epidemije na naslednje redno preverjanje akreditacije, tj. čez pet let, ne bi bil v razumni zvezi z namenom Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIOUPDVE). Namen tega zakona je odpravljanje in blaženje posledic nalezljive bolezni COVID-19. Blaženje posledic epidemije sega na številna, vsekakor tudi nezdravstvena področja, od ukrepov za pomoč pri preživetju in okrevanju gospodarstva, ukrepov socialne politike, pa vse do spremenjenega režima delovanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, vključno s podaljševanjem rokov za upravne in sodne zadeve. Vse takšne prilagoditve so več kot očitno v razumni zvezi z blaženjem posledic epidemije, ki v veliki meri npr. onemogoča, da bi bili zaposleni v podjetjih, upravnih in sodnih organih ter nosilcih javnih pooblastil pri svojem prilagojenem delu v enako intenzivnem delovnem razmerju kot pred epidemijo. Dejstvo je, da so ti njihovi delovni procesi že zaradi nujnega zmanjšane stopnje interakcije do neke mere zastali. Če so torej podaljšani roki za opravo določenih upravnih in sodnih dejanj, ter celo sodnih obravnav, v očitnem razumnem razmerju z njihovim namenom (blaženje posledic epidemije), zakaj enako ne bi moglo veljati za primer visokošolskih zavodov, ki so nosilci javnih pooblastil in katerih delovni proces (del tega procesa pa je tudi priprava zahtevnega postopka obnavljanja akreditacije) je zaradi epidemije ravno tako v pomembnem delu zastal oziroma je manj intenziven? Povsem očitno je, da če to velja za ostale državne organe in nosilce javnih pooblastil ter za gospodarstvo, enako velja tudi za visokošolske zavode. Razumna zveza med presojanim ukrepom in namenom blaženja posledic epidemije je nesporna in jo je nemogoče zanikati. Zato se večina moti, ko utemeljuje, da takšna – niti razumna – zveza v tem primeru ne obstaja in da gre pri vključitvi tega ukrepa v zakon o ukrepih za omilitev epidemije torej za zlorabo forme.
Ne umanjkanje razumne zveze med ukrepom in blaženjem posledic epidemije, ampak nekaj drugega je težavnega pri tem ukrepu, namreč njegova nesorazmernost. Če so sodišča in nekateri upravni organi podaljšali roke pri nekaterih svojih postopkih, jih nikjer niso vnaprej podaljšali za tako dolgo dobo, kot je doba petih let. Tako dolgo podaljšanje je ukrep predvidel izključno za obnovitev akreditacij visokošolskih zavodov. Po moji oceni je takšen ukrep nesorazmeren, kar pa je v ustavnosodni presoji nekaj povsem drugega kot neobstoj razumne podlage med ukrepom in ciljem normiranja. Za nesorazmernost pa gre, ker bi normodajalec lahko zlahka predvidel npr. zamrznitev teka roka od nastopa epidemije pa do njenega konca, ko bi preostanek roka lahko znova začel teči. Če bi epidemija trajala leto, morda dve, bi to pomenilo takšno krajše podaljšanje. Pri tem bi se, podobno kot pri nekaterih drugih normiranjih te vrste, ukrep lahko tudi podaljševalo, če bi se to kasneje izkazalo za potrebno glede na podaljšano stanje epidemije ipd. V takem primeru bi bilo vnaprejšnje enkratno in bistveno daljše podaljšanje, npr. na 5 let, kot je pri presojanem ukrepu, nesorazmerno. Toda ponovno, nesorazmernost ukrepa ni enako kot neobstoj razumne povezave med ukrepom in ciljem zakona. Kot to napačno zastavi obrazložitev večine, Državnemu zboru in Vladi nerazumnosti tu ni mogoče očitati, mogoče pa je presoditi, da je pet let podaljšanja roka v tem primeru predolga doba, saj obstajajo različice takega ukrepa, ki so bistveno bolj prilagojene dejanskemu trajanju epidemije, kakršnokoli to že pač bo.
