(INTERVJU) Smučarski trener Pavel Čebulj: Zadnja beseda mora biti kitajska

Le še trije tedni nas ločijo od zimskih olimpijskih iger na Kitajskem. Za vas bodo to po Torinu 2006 in Whistlerju 2010, ko ste sodelovali z Islandci, tretje. Ob slovenski smučariji ste trenersko delovali še na Švedskem in Norveškem, nato pa celo na Kitajskem, kjer ste postavljali na noge kitajsko smučarijo po odločitvi leta 2015, da bodo gostili zimske igre. Kako je po vašem Kitajska pripravljena na igre in kako se je tega lotila?

"Na začetku so se vsega lotili sami, vse so želeli izpeljati sami. Kitajski ponos je hudo velika zadeva. So zelo ponosen narod, vedo namreč, da lahko prosperirajo sami, da ne potrebujejo nikogar. Vsekakor je zimska olimpijada zanje velik zalogaj, sploh glede na to, da niso razvita nacija v zimskih športih. No, po kakem letu, dveh so spoznali, da sami tega ne bodo mogli, in so poklicali na pomoč tuje strokovnjake. Na koncu pa se je izteklo tako, da so celotno zadevo predali FIS, Mednarodni smučarski zvezi, in ta je tam postavila svoje ljudi in bdijo nad celotno zadevo.

Rekel bi, da je glede na njihov ponos kar vprašanje, koliko so pripravljeni, koliko dejansko poslušajo in ali res naredijo vse, kar jim strokovnjaki svetujejo. Vsekakor upam, da, ampak se bojim, da bo kje kakšna zadeva, ki ne bo 'štimala' in bo čisto zunaj nekih proporcev, okvirjev, ki smo jih navajeni v svetovnem pokalu in kjer druge nacije prirejajo velika tekmovanja. S strani FIS je na Kitajskem Atle Skaardal z ekipo, ki je odgovoren za celotno pripravo tekmovanja."

Bodo torej to igre eksperimentov, saj so Kitajci v zimskih športih popolni začetniki in pravzaprav ne vemo, kaj lahko pričakujemo?

"Zna biti, ker so imeli z vsemi detajli probleme. Ko sem z njimi še sodeloval, so dejansko prihajali k meni po konzultacije zlasti glede priprav smučišč, ampak sem jim potem dejal, da ne morem tako - ali vzamem to službo ali pa nadaljujem vzpostavljanje smučanja in sodelovanje s smučarsko zvezo. Lahko da bomo videli kar nekaj eksperimentov, zlasti glede organizacije. Vsekakor pa težijo k temu, da pokažejo svetlo plat, kaj so oni sposobni narediti, kljub temu da nimajo znanja. Vprašanje je samo, koliko so bili pripravljeni poslušati druge, ali pa bo vse po njihovo, ker pri njih je tako, da zadnja beseda mora biti kitajska."

Vi ste z njihovimi smučarji pravzaprav začeli z ničle. Kakšna je bila točno vaša naloga in kako so si oni predstavljali smučarijo? So želeli kar šampione, je bil pritisk velik?

"Mene so najeli kot nekoga, ki bi postavil smučarski sistem na Kitajskem. V tisti vlogi sem imel tudi zadolžitev kot glavni trener kitajskih reprezentanc. So pa to bili zametki, a smo hitro prišli na za njihove razmere zadovoljiv nivo smučanja. Sploh dekleta so bila konkurenčna Korejkam in večini Japonk. Pri tej izgradnji sistema pa je bil problem z menedžerji, ker poslušajo z enim ušesom, pri drugem gre pa ven. Sploh pri podrejenih, ne glede na to, da sem bil zelo visoko postavljen. Sam sem imel pogodbo z vlado, niti ne s smučarsko zvezo, ampak s Centrom zimskih športnih dejavnosti, ki je vladna organizacija, ki skrbi za vse zimske športe. Začel sem septembra 2015, pogodbo pa zaključil aprila 2018 in je potem nisem podaljšal."

Zakaj ste se po dveh letih in pol z njimi razšli?

"Več razlogov je. Problem je komunikacija, moja kitajščina je nična, po drugi strani ti dajejo svoje prevajalce in nikoli ne veš, kak prevod dobiš. Hitro sem ugotovil tudi, da čeprav se nekaj dogovoriš, to ne drži. To mi je eden tamkajšnjih podrejenih sodelavcev tudi razložil, in sicer, da oni rečejo eno, delajo pa potem drugo, ker želijo imeti moč. Torej 'mi vemo, kaj bomo naredili'. To je bil problem. V tem nisem več videl smisla, sam pa moram imeti motivacijo za to, da delam v določenem okolju, zato s kitajsko ekipo potem nisem šel na zimske olimpijske igre leta 2018 v Južno Korejo. Rekel sem, naj gredo z ekipo sami, pošljejo trenerje in pomočnike, in so potem olimpijske igre speljali sami. Vseeno pa je bilo moje delo tam izziv s kulturnega vidika, imel sem lepo obdobje, naučil sem se veliko novega, predvsem kar zadeva kulturo in okoliščine, vse sem vzel kot prijetno epizodo, glede športno profesionalnega vidika pa motivov nisem imel več."

Kolikšen je bil proračun za smučarijo? Verjetno je to bila partijska - državna odločitev, gremo in postavimo smučarijo. So potem tudi neomejene številke? Kako se to menedžersko vodi?

"Ne, še vedno imajo finančno nek realen pregled nad stvarmi. Nikoli nisem imel jasnih številk, po drugi strani pa tudi ni bilo težav z denarjem glede na programe, ki sem jih postavil. Edini problem je bil pri osebju, na primer potencialnih serviserjih. Teh nismo imeli, ampak mislim, da ne zaradi denarja, temveč zaradi nestrokovnosti srednjega menedžmenta ter predvsem bistveno preveč birokracije in kitajske hierarhije. Vsak posameznik v tej hierarhiji želi kazati moč. Konkretno: ko sem rekel, to potrebujemo, so rekli da, potem pa ni bilo rezultata, vse dokler nisem prišel do najvišjega šefa. Le v tem primeru gre. Od zgoraj navzdol. Težko sprejmejo, da jim je tujec nadrejen, sploh tistim, ki so že nekje višje pozicionirani. Ko pride najvišji šef, pa stojijo mirno in kimajo. S kulturnega vidika res zanimiva izkušnja."

Kakšna so prizorišča alpskega smučanja? Kje bodo tekme?

"V Yanqingu. V časih, ko sem zaključeval, je bil ta center v alpskem smučanju v izgradnji. Lani zaradi epidemioloških razmer tam ni bilo testne tekme, ki je bila načrtovana, kar je sicer v navadi ob vsakem velikem tekmovanju, tako da je to dejansko popolnoma nova zadeva. Edini, ki poznajo to smučišče, so tisti, ki tam delajo, in Kitajci, sicer nihče še ni smučal na tem smučišču. Jaz ga nisem videl. Ko sem bil na Kitajskem, so bili tam še buldožerji. Dobival sem fotografije in informacije, tudi povabili so me tja, želeli so, da pogledam zadevo, ampak v tistem času še niso bili tako daleč z izgradnjo, da bi lahko o čemerkoli debatirali. Vse je bilo še v surovem stanju."

Boste pa zdaj vendarle odpotovali tja, ampak kot trener nizozemske smučarke Adriane Jelinkove. Tako kot ste na Kitajskem orali ledino, zdaj tudi z njo, saj je Nizozemska vse prej kot smučarska dežela. To naj bi bil celo prvi nastop nizozemske smučarke na igrah po letu 1952.

"Tako je. Odhod iz Amsterdama planiramo 26. januarja, tam bomo deset dni trenirali pred prvo tekmo, nato je 7. februarja veleslalom, 9. februarja pa slalom. Adriana se vrača po poškodbi, lani se je poškodovala v Kranjski Gori, tako da je ta pot naporna, vsekakor se pa njene predstave dvigujejo, letos je v Kranjski Gori že osvojila prve točke. Punca je fenomenalna, njena zgodba je zanimiva, saj se je z enajstimi leti odločila, da gre živet v Avstrijo, ker želi smučati v svetovnem pokalu. Da sem začel z njo pred dvema letoma, mi je v veliko veselje in izziv, ker podpora nizozemske smučarske zveze je praktično nična. Dobiš nekaj malega denarja, nimajo pa niti osnovnih predstav, kaj pomeni tekmovati v svetovnem pokalu. Na olimpijskih igrah imajo sicer 34 športnikov, ampak med njimi je 30 hitrostnih drsalcev, tako da je med alpskimi smučarkami edina."

Koronavirus pomeni dodatno oviro igram. Na Kitajskem od Vuhana dalje veljajo strogi ukrepi. Gledalci na tekmah naj bi bili le Kitajci, bere se, da bodo morali biti cepljeni in dodatno testirani. Kaj pričakujete glede ukrepov?

"Tako kot smo se nekoč veselili, ko smo šli na olimpijado, zdaj ni prav veliko ljudi, ki bi se veselili odhoda na olimpijske igre zaradi restrikcij. Že na svetovnem pokalu ni prijetno. Mislim pa, da bodo Kitajci z vsemi rigoroznimi ukrepi še bistveno bolj zagrenili življenje vsem, ker nas čaka najmanj dnevno testiranje, jemljejo pa si celo pravico, da naj bi testirali športnike na šest ur, če bi kdo kazal kakršnekoli znake bolezni in podobno. To bo velika obremenitev za vse, ker moti proces. Športnik gre na olimpijado, da doseže določene rezultate. De Coubertinovo pravilo, da greš sodelovat, je že davno mimo. Mi gremo tja tekmovat. Bojim se, da ne bo prav prijetno, ampak še vedno pravim tudi, pustimo se presenetiti. Upam, da bodo pri rigoroznosti vsaj malo stopili nazaj in omilili ukrepe."

Kakšen smisel ima vse skupaj, če ni pravega veselja med športniki? Je to samo biznis ali zato, ker pač na olimpijskih igrah enostavno moraš biti zraven?

"Veliko je polemik okoli tega, beremo o diplomatskih bojkotih, nihče še ni rekel, da tja ne bo poslal športnikov. Mislim pa, da bi lahko organizirali igre v bolj prijetnem okolju - ne govorim zdaj o Kitajski, ampak o pandemiji. Zakaj ne bi, tako kot so odpovedali letno olimpijado 2020 v Tokiu in jo prestavili, enako storili z zimsko, ker se stvari globalno bistveno še niso spremenile. Ampak to za olimpijski komite in Kitajce ne pride v poštev."

Zakaj so Kitajci 14 let po poletnih igrah v Pekingu hoteli še zimske? Kakšna so njihova politična sporočila skozi šport?

"Moje mnenje je, da želijo svetu pokazati, da so sposobni narediti karkoli. Tudi nekaj takega, česar ne poznajo, kot so zimski športi. Ampak oni bodo to naredili in dokazali, da so zmožni tudi tega. Tu je vseskozi prisotna močna politična nota, da pokažejo, kaj so Kitajci, kako so močni."

Američani, Britanci, Avstralci, Kanadčani so napovedali diplomatski bojkot iger, tudi nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier ne bo odpotoval tja. Odpirajo se vprašanja s področja človekovih pravic - od genocida nad manjšinskimi muslimanskimi Ujguri do razmer v Tibetu, Hongkongu ... Ta vprašanja ne bodo zasenčila iger, a kako to vpliva na športnike teh držav?

"Mislim, da bi se znali Kitajci soočati s temi vprašanji, na primer s kakimi mirnimi protesti. Ameriški športniki so že bolj odprti za take stvari, čeprav je vse že vnaprej opredeljeno, na kak način lahko protestirajo. Tako da Kitajci to zagotovo pričakujejo, sicer se pa športniki posebej s tem običajno ne ukvarjajo, v ospredju so želje po kolajnah. Če se obremenjujejo s čim drugim, jim to jemlje fokus s tistega, zaradi česar so prišli, to pa so tekme."

Kitajci se ob diplomatskih protestih navidez ne vznemirjajo preveč, so pa Američane obtožili kršenja politične nevtralnosti v športu. Ste morali tudi vi paziti, ko ste delovali tam, da niste kaj preveč govorili ali politizirali?

"Kar zadeva moj odnos s kitajskimi oblastmi, lahko govorim samo pozitivno, saj sem imel priložnost sodelovati z ljudmi iz vlade, konkretno z dvema človekoma. Kot odgovoren za področje po smučarski plati dejansko nisem imel nadrejenega človeka. Govorim lahko o korektnem odnosu, razen morda pričakovanj, da bodo kar osvojili kolajne, kar so me tudi vprašali. Ampak sem rekel, čarobne palčke nimamo, ne vi ne jaz. Lahko pa pripravimo športnike, da bodo Kitajsko zastopali na primerni ravni, ker to jim pa ogromno pomeni. Distanciral sem se vedno okoli političnih debat. Tam ni v navadi, da bi imeli kakršnekoli politične debate. Imel sem priložnost družiti se z ljudmi iz vlade in tudi s takimi, ki imajo ogromno pod palcem in se nimajo problema izražati tako, kot želijo. Sam nisem imel nikoli kakih konfliktov."

Kitajska se želi pokazati svetu tudi kot napredna država - govori se o superhitrih vlakih, ki bodo vozili med prizorišči in bivališči ...

"Poznam ideje, da naj bi vozili ekstremno hitri vlaki. Iz Pekinga naj bi hitri vlak za 250-kilometrsko razdaljo v Secret Garden (torej prizorišče Zhangjiakou, kjer bodo tekmovali smučarji prostega sloga, deskarji in smučarji tekači) porabil 45 minut. Za nas so to nepredstavljive zadeve, bomo videli, kako so ideje implementirali."

Ste preučili, kako se boste selili smučarji iz vaše vasi do smučišča v Yanqingu, ki je nekoliko bližje Pekingu?

"Dostop do smučišča Yanqing bi morali imeti nekaj minut peš. Del osebja naj bi stanoval drugje, a nam ta hip ni najbolj jasno, kako bomo to izvedli. To je morda spet ena od zadev, o katerih niso želeli poslušati. Kolikor sem dobil informacijo, je nastanitev urejena tako, da ni olimpijske vasi za vse na enem mestu in da naj bi serviserji stanovali čisto drugje."

Sneg pa bo umeten? Kakšni bodo naravni pogoji?

"Absolutno umetni. Naravnega snega je tam zelo malo, tam je celinski zrak, ki je zelo suh, je zelo malo padavin in je izredno hladno."

Kaj pričakujete od slovenskih smučarjev, svoje varovanke in od kitajskih smučarjev?

"Malo bolj spremljam dekleta in mislim, da lahko Slovenci kar pozitivno gledamo na predstave in upamo na kak dober rezultat. Ana Bucik ima zelo dobre rezultate, v Kranjski Gori je v slalomu dosegla peto mesto, stopnjuje, dviguje raven smučanja. Tudi Meta Hrovat in Andreja Slokar, ki je lani pokazala ogromen napredek s super stabilnim pristopom na tekmah, se znata zelo dobro zapeljati. Nadalje je Tina Robnik z osmim mestom v veleslalomu v Kranjski Gori naredila fantastičen rezultat. Pri moških, kolikor imam informacije in berem, upam, da bo Šfefan Hadalin rešil težave s hrbtom in da bo pripravljen na tekme, tudi za Žana Kranjca upam, da mu bosta teren in preparacija ustrezala, oba lahko gresta zelo visoko.

Ne vem, zakaj so Kitajci padli s pripravljenostjo, recimo v mojem času so dosegali solidne rezultate. Z Jelinkovo pa se, kot rečeno, letošnjo sezono vračamo po poškodbi, potem ko si je lani po enajstem mestu v prvem veleslalomu v Kranjski Gori nato v drugem strgala kolensko križno vez. Letos je bila 28., manjka še nekaj treninga in dobro premišljenih potez. Nekaj časa še imamo, računamo na dobro uvrstitev, na tako dobro kot Slovenke pa ne."

Med pogovorom vas je zmotil klic direktorja ženskega dela svetovnega pokala Petra Gerdola, sicer zamejskega Slovenca. Kaj ga je zanimalo?

"Preverjal je, ali pridemo v Schladming na nočni slalom in kako se počuti moja tekmovalka, ker tudi nje žal ni zaobšel koronavirus. Nismo mogli iti, ampak ji že gre na bolje."