Na novinarsko delo je rezultat prizadevanj boren, saj so to šele moje prve vrstice o Pekingu. Igrice, ki še nimajo epiloga, so se začele januarja. Takrat so organizatorji sporočili, da se je treba prijaviti in si rezervirati hotelsko sobo. Sledilo je jalovo dopisovanje. Prvi rok je potekel konec aprila, ko se še nisem uspel niti vključiti v sistem. Poleti je prišlo sporočilo, da bo treba z rezervacijo še nekoliko počakati. Konec avgusta je bil sporazum končno v Mariboru, a plačilo je bilo mogoče v kitajski valuti - juanih. V Sloveniji še danes ni banke, ki bi poslovala s kitajsko valuto. Spet so šli živci, preden je prišel mejl z računom v dolarjih. Ker očitno nisem bil dovolj pozoren na drobni tisk, sem šele takrat ugotovil, da je 19 noči v hotelu, ki so mi ga predpisali, vrednih celo bogastvo - več kot 4000 dolarjev.
No, smo plačali. Tako imam hotel, treba je kupiti še vozovnico. Malo morgen, še danes je nimam, kakor je nima večina odprave, ki je namenjena na igre. V Peking februarja praktično ni mogoče poleteti, ker ni linij. Kolega pri novinarski konkurenci sta bila izjemno spretna in dovolj hitra, pa sta oktobra uspela kupiti vozovnico, s skandinavsko letalsko družbo. Pa so ju Kitajci kmalu presekali - z rednimi linijami na olimpijske igre ni mogoče pripotovati! Na voljo so le čarterji. Iz Evrope je potencialno manj kot deset takih prevoznikov, Skandinavcev ni med njimi. Tokrat sta se mi zasmilila celo kolega iz konkurence, saj sta morala stornirati že odobreni let.
Dobrodošel na igrah brez meja
Sedaj se s pomočjo Maje iz agencije še trudimo priti na letalo za Peking, ki gre iz Evrope 1. februarja in se vrača 20. februarja. Agentki je vmes uspelo najti prevoz, ki bi ustrezal predpisom. Šli bi iz Züricha, direktno v kitajsko prestolnico - za 4300 evrov, plus 400 evrov letalskih pristojbin. Takega predračuna šefu nisem upal pokazati. Hvala organizatorjem iz Olimpijskega komiteja Slovenije, ki so mi posredovali svoje izkušnje s prevozom športnikov in njihovega osebja na igre. Iz Milana je mogoče povratno leteti s China Airlinesom za 2400 evrov. S temi številkami na računu sem šel do nadrejenega. Pa me je vprašal, ali je to šala. Tudi ko gre on celo na konec sveta, ne plača več kot tisoč evrov, povratno.
Je številka na računu res šala? Ne poznam nobenega vica o Kitajcih in sedaj tudi vem, zakaj je tako - ker je tam vse mogoče. Tako bom v primeru, če bom v naslednjih dneh uspel rezervirati letalo na olimpijske, moral najprej za 14 dni v karanteno. Delo od doma, zabarikadiran tako, da bodo prepovedani celo stiki s svojci. Pa v aplikacijo bom moral dnevno vpisovati kraj bivanja in beležiti počutje s termometrom ... Dobrodošel na igrah brez meja in na koncu sveta.