Materinega krila pa se ne držijo samo naši in sosedovi otroci, pojav je značilen za vse družbe sodobnega razvitega sveta, a imamo Slovenci seveda nekatere posebnosti. Med njimi so zagotovo bivanje v prostorni družinski hiši, za zdaj razmeroma ugoden pokojninski sistem, ki omogoča, da od minulega dela starih staršev živijo še vnuki, in ne nazadnje vrtičkarstvo, zaradi katerega smo prave male samooskrbne celice. In če smo se starši pred desetletjem še glasno pritoževali nad večno praznim hladilnikom, otroci pa protestirali zaradi vdorov v zasebnost, se zdi, da smo se skupnega staranja zdaj povsem navadili.
Meje odraščanja so zabrisane
Nemške in ameriške raziskave so pokazale, da so otroci domače ognjišče najhitreje zapuščali sredi sedemdesetih let, ko so se od doma selili celo petnajst- in šestnajstletniki. A samo nekaj let kasneje, v osemdesetih, so s to prelomno odločitvijo začeli zavlačevati in odhajati šele, ko je njihova navzočnost doma postajala skoraj nevzdržna. Maminih sinčkov se v Italiji drži vzdevek mammoni, čeprav neodseljevanje od doma ni povezano s spolom, saj se enako kot fantje obirajo dekleta. Razlogov za to je več, dva pa naj bi bila ključna, trdijo strokovnjaki. V zadnjih dveh desetletjih so namreč velike spremembe zaznamovale družinska razmerja. Meje odraščanja so zabrisane in z njimi prehod v odraslost, poleg tega so se spremenili medgeneracijski odnosi. Če je nekdaj veljalo, da vsako starostno obdobje zaznamujejo zanj tipične značilnosti, tega danes ne moremo več trditi. Otroštvo, nekoč polno prepovedi, zapovedi, podrejanja in nadzora, že lep čas ni več "manjvredno" obdobje, privilegije, ki so (bili) povezani z odraslostjo, denimo neodvisnost, zabava, užitki, spolnost, pa so si prisvojili že mladostniki.
Zavezništva in mir
Tudi generacijski konflikt med otroki in starši, nekoč ostro in brezkompromisno začrtan, se je prelevil v solidarnost, sodelovanje, zaupanje, medsebojno pomoč. Sinovom, ki so bíli hud boj z očeti za položaje, po novem slednji celo pomagajo, pri doseganju ciljev in visokega položaja v družbi pa sta nenadoma na isti strani - zaveznika, soborca, prijatelja. Raziskave v devetdesetih letih prav tako kažejo obrat mladih v zasebnost, ne samo k družini, tudi v prijateljstva in prosti čas, kar je tretja pomembna značilnost današnjega časa, povezana s prejšnjima - zasebni svet je nenadoma veliko pomembnejši kot opazni dosežki v javnosti, politiki, religiji. Generacijski konflikt je torej zamenjal generacijski mir in zavezniki smo na vseh področjih, kar otroci čutijo in brez zadržkov povedo: tisti, na katere se največkrat oprejo, so namreč starši. Ti pa so postali pomembna tako imenovana laična zainteresirana javnost, ki posega celo v šolske in druge vzgojno-izobraževalne programe, jih sooblikuje in se zavzema predvsem za pravice otrok. Za piko na i so tu težje ekonomske razmere in rigiden delovni trg, ki svežo energijo pospešeno potiskajo nazaj v varno zavetje doma in družine, saj otroci pri starših ne najdejo samo čustvene opore, temveč tudi finančno podporo.
Vse za otroka
Industrija je že v osemdesetih letih začutila, da želijo starši otroke potegniti iz diskotek in s cest v njihove sobe. Tako se je na trgu znašlo vse več elektronskih pripomočkov, kot so video, računalniki, igrice, ki so jih starši z veseljem kupovali, saj so s tem podmladek ne le imeli pod nadzorom, temveč ga tudi, po njihovem prepričanju, izobraževali. Zanimivo, kako zgodaj se je ta val razširil v našo državo. Tuji raziskovalci so se ob večji raziskavi o uporabi medijev pri mladih, v kateri so sodelovali tudi Slovenci, dolgo čudili, da imamo toliko računalnikov. Ne, ni bila napaka, kot so mislili, slovenski otroci so jih zares imeli veliko prej kot, na primer, javne ustanove. Torej smo Slovenci nesporno med bolj uslužnimi varuhi otrokovih pravic v evropskem in svetovnem merilu, z načelom vse za otroka pa se tudi radi hvalimo.
Iskanje samopodobe
Zanimiv je še en podatek, ki kaže na posebno dobrotljivost in odrekanje podalpskih staršev, in sicer, da ima približno 92 odstotkov slovenskih otrok svojo sobo. Če upoštevamo povprečno površino slovenskega stanovanja, to pomeni, da precej staršev spi v dnevni sobi. Današnje generacije so torej zapredene v prijetne, mehke kokone, namesto volčje svobode pa zmaga pasje udobje - privilegij polnega hladilnika, opranega in zlikanega perila. Mehko jim je postlano in temu se niso pripravljeni odpovedati, starši so uvidevni, bolj liberalni, ne sitnarijo prepogosto in dovoljujejo "debatne krožke" ob nestrinjanjih z vzgojnimi prijemi, saj se bojijo, da bi prehitro ostali sami. Pa posledice? Dobre in slabe. Ker so vrednostni sistemi privzgojeni, so želje mladostnikov neredko skoraj zlite z željami staršev, čeprav se tega ne zavedajo. Tako je avtonomija pri oblikovanju lastne podobe postala zelo prepletena z osebnim in starševskim videnjem.
Vzajemna pomoč?
Bodo generacije, ki razmeroma veliko prejemajo, čez dvajset ali trideset let tudi pomagale? Ko pokojninski sistem ne bo več tako prijazen, družinske finančne zadeve pa se bodo zaostrile ali vsaj spremenile? Starši se danes s takimi in podobnimi vprašanji ne obremenjujejo. Njihova pomoč je prostovoljna, še več, pogosto so otroci kar njihov življenjski projekt, in čeprav precejkrat v veliko breme, o tem ne razpredajo na dolgo in široko, ker jim je v njihovi družbi prijetno. Družinskemu sožitju pa so se z inovativnimi pristopi prilagodili tudi partnerski odnosi. "Living apart together" so sociologi in psihologi poimenovali trend, v katerem se mlajši odrasli, ki sicer živijo pri starših, s partnerjem dobivajo zgolj na zmenkih in ob koncu tedna. Tako se družijo predvsem ob prijetnih priložnostih v prostem času.
Da se morajo otroci naučiti trdo delati za cilje in uspehe, saj le tako pozneje znajo ceniti in uživati v boljšem ekonomskem standardu, pridobljenem z lastnimi žulji, je zastarela metoda. Mladi imajo dovolj časa, da dozorijo in si finančno opomorejo, zato pogosto že pri vstopu v samostojnost bolje živijo.
