Gori moja Ukrajina, gori moje srce, moj um, moja duša z njo, je, ko se je v Ukrajini začela vojna, na enem od družbenih omrežij zapisala 30-letna Julija Lakutkina, ki se je ob dopolnjenem 13. letu starosti z mamo preselila iz Ukrajine v Slovenijo oziroma v Mursko Soboto. Do tedaj je z družino živela v mestu Krivoj Rog, ki je od Kijeva oddaljeno 400 kilometrov proti jugu in 400 kilometrov od polotoka Krim.
Julija Lakutkina se v domovino in rojstno mesto, kjer je preživela del otroštva, redno vrača, nazadnje je sicer bila tam septembra 2018. V Ukrajini ima številne svojce in sorodnike, poleg očeta in polbrata še obe babici, dedka, sestrično, bratranca, strica in teto pa nekaj prijateljev. "To so seveda samo tisti, ki jih uvrščam v ožji krog. Po mamini strani je imela ena od prababic deset otrok, druga pa osem. To pomeni, da smo zelo velika družina, velik del katere živi tudi v Rusiji," pravi Julija, ki je vsakodnevno v strahu, ali bodo njeni najbližji ostali živi.
Hudo ji je za družino in državo
Občutke o vojni, ki divja v Ukrajini, težko opiše, saj da so zelo intenzivni in zelo novi. "Ni mi hudo samo za mojo družino, ki mora vse to prestajati, hudo mi je za mojo državo, za vsakega umrlega v tej nepotrebni vojni. Hudo mi je za matere, žene in otroke naših in ruskih vojakov, nekateri od njih se ne bodo mogli nikoli dostojno posloviti od svojih bližnjih. Boli me, ko gledam ženske in otroke, ki se na mejah poslavljajo od svojih moških, ne vedoč, ali jih bodo sploh še kdaj videle. Hudo mi je za mrtve civiliste, za vsak spomenik, zgradbo, za ljudi, ki preživljajo dneve v zatočiščih, za ženske, ki tam rojevajo, za vse tiste, ki ne bodo mogli iti domov, saj ga več nimajo. Teh je veliko. Hkrati pa sem neverjetno ponosna na mladega, karizmatičnega moškega, ki se je v tem času izkazal kot najboljši predsednik, kar jih je Ukrajina imela, na vojsko in na civiliste, ki z življenjem branijo svobodo, domovino in čast," je svoje videnje, pa tudi svojo bolečino opisala moja sogovornica.
Julija Lakutkina še vedno ne dojema, da smo se v času, ko moč merimo s pametjo, znašli sredi vojne. "Še za ukrepe proti Rusiji mi je hudo, saj nastradajo nedolžni, vključno s številnimi slovenskimi podjetji. V vojni ni zmagovalcev. Ob vsem tem sicer poskušam razumeti vsa stališča, filtrirati masovno rusko in ukrajinsko propagando, spremljam oboje, saj govorim oba jezika, hkrati pa skušam nekako naprej živeti normalno družinsko življenje."
Večkrat se ponoči zbudim in gledam, ali je Kijev še živ, ali Ukrajina še stoji
Kot vodja marketinga je zaposlena v enem od slovenskih podjetij na štajerskem koncu. Tudi služba ji pomaga, da se v teh dneh zamoti in ne misli ves čas na dogajanje v domovini. "Doma zraven petnajstmesečne navihane hčerkice težko izražam svoje občutke. Zvečer, ko imam kak trenutek zase, pa čustva seveda privrejo na plan. Večkrat se ponoči zbudim in gledam, ali je Kijev še živ, ali Ukrajina še stoji, ali so bili moji sorodniki pred kratkim dosegljivi na socialnih omrežjih in ali bom lahko še kdaj z njimi vzpostavila stik."
Ukrajina korenine, Slovenija krila
Vsi njeni svojci in sorodniki namreč ostajajo doma, saj so preveč oddaljeni od meje, da bi lahko varno prečkali tolikšen del države in jo zapustili. "Vračanje v Ukrajino je bilo zame vedno boleče. Mogoče je smiselno na tem mestu poudariti, da je moje mesto res industrijsko, onesnaženo in polno kriminala. Vsa mesta seveda niso takšna in so pravi rajski kotiček v tej rodovitni deželi. Kijev je zame vedno bil eno lepših svetovnih mest s svojimi cerkvami, kulturnimi spomeniki, reko sredi velemesta, podzemnim delom in vsem, kar spada zraven. Tega kmalu verjetno ne bo več. Moje mesto pa je že pred vojno bilo precej porušeno in opustošeno, zgradbe so stare, smetnjaki na prostem, veliko je brezdomcev in brezdomnih živali. Ob zadnjem obisku sem po mestu hodila s solznimi očmi, ko sem gledala zgradbe, ki razpadajo, ko sem gledala pohabljene, zanemarjene živali. Na tem mestu težko potegnem kakršnokoli vzporednico s Slovenijo, saj se tudi vrednote in prepričanja obeh strani zelo razlikujejo. Mislim, da se avtohtoni Slovenci premalo zavedate, kaj vsem vam je že dano z rojstvom v Sloveniji in kaj vse imate na voljo znotraj socialne države. Seveda ni vse idealno, ampak imamo brezplačno šolstvo, zdravstvo, po ulicah se lahko ponoči sprehajamo brez strahu, saj ni kriminala. Pravzaprav ne vem, česa v tej naši ljubi Sloveniji ni."
Julija Lakutkina je ob preselitvi v Mursko Soboto začela obiskovati deveti razred osnovne šole, ker pa ni poznala jezika, je bilo prvo leto zanjo zelo naporno, tudi zaradi kulturnih razlik in razlik v miselnosti. "Seveda sem bila tudi sramežljiva in zadržana v novem okolju, vsekakor pa sem hvaležna Osnovni šoli I Murska Sobota, ki sem je obiskovala, saj so mi omogočili dodatne ure slovenščine. Zame je bilo kar se da najbolje poskrbljeno."
Po zaključku osnovne šole ni bilo več komunikacijskih ovir, dobro se je počutila v družbi vrstnikov, razlike pa so se same po sebi sčasoma izbrisale. Po končani srednji šoli, Julija je obiskovala Ekonomsko šolo Murska Sobota, kjer sva se tudi spoznali ter ustvarili dobre odnose, je začela obiskovati Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru. Tam je po dodiplomskem študiju zaključila še podiplomski študij in pridobila naziv magistrice ekonomskih in poslovnih ved. V vmesnem času se je preselila k partnerju v Ruše, kjer sta si skupaj ustvarila dom, kasneje pa tudi družino. "Slovenija mi je dala krila, Ukrajina pa mi je dala korenine, ki mi jih nikoli noben ne bo vzel," je še zapisala Julija Lakutkina, ko so v njeni nekdanji domovini pred dnevi odjeknili prvi streli ruskih agresorjev.
Kako lahko pomagate v Pomurju
Občina Lendava je v dogovoru z območno enoto Rdečega križa Slovenije pozvala svoje občanke in občane, da pomagajo ob humanitarni krizi v Ukrajini. Humanitarno pomoč bodo zbirali vsak ponedeljek in sredo med 15. in 18. uro v Centru za zaščito in reševanje Lendava, Glavna ulica 96. Zbirajo pitno vodo, odeje, higienske pripomočke, plenice, konzervirano hrano in hrano s podaljšanim rokom trajanja ter otroško hrano. Za dodatne informacije so v času uradnih ur dosegljivi na telefonski številki 02 620 28 90.
Za zbiranje hrane so se v dogovoru z družinami iz Ukrajine, ki živijo v Radencih, odločili tudi v občini Radenci. Hrano bodo zbirali v veliki dvorani občine, zbrano pa bo nato odpeljano na poljsko-ukrajinsko mejo.