(VIDEO) Violinistka Oksana Pečeny: "Tako kot smo mi pogrešali aplavz, ga je pogrešala tudi publika"

"Vsak dan sem prijela violino v roke in vadila, kaj pa bi delala, saj sem imela čas. V času, ko je bila SNG Drama, naša hiša, zaprta in smo delali od doma, smo vadili doma in se pripravljali na prihajajoče projekte. Če je bila na repertoarju opera Rigoletto, smo doma vzeli note in jo vadili. Vsakič smo upali, da bomo hišo lahko odprli, kar se je iz meseca v mesec samo prelagalo," se danes najhujšega obdobja v svojem življenju, kot pravi dogodkom, ki so sledili epidemiji marca 2020, spominja Oksana Pečeny, violinistka SNG Maribor. 

Ko so se februarja 2020 ponekod že prižigala opozorila in zle slutnje, je bila Pečenyjeva v največjem pogonu, se spominja. "S tango skupino in plesalci smo bili ravno na turneji po Italiji. Gostovali smo po najlepših teatrih, starih dvoranah. Ko sem že mislila, da dvorana ne more biti še lepša, sem vsakič stopila v eno tako. Italijanska koncertna prizorišča so čudovita, stare italijanske dvorane so okrašene, predstavljajte si velur rdeče sedeže, akustika je zelo dobra. Dogovorjenih smo imeli še nekaj čudovitih koncertov. Ko smo imeli med turnejo nekaj prostih dni, sem se vrnila v Maribor, na abonmajski koncert sem šla poslušat kolege. Naš naslednji koncert bi moral biti v Trstu, prodanih je bilo že dva tisoč vstopnic, nakar me kličejo organizatorji, da je koncert žal odpovedan, ker se v Italiji dogaja nekaj hudega."

"Nekaj hudega" se je v Italiji zgodilo prej kot v Sloveniji, se spominja. "To je bil velik šok, vse je obstalo in ta turneja se nikoli ni obnovila. Niti do zdaj, pet let kasneje. Vse je na nek način razpadlo." Le mesec pozneje je vrata zaprla tudi domača hiša, SNG Maribor, kjer je Pečenyjeva, letošnja prejemnica Glazerjeve listine, zaposlena zadnjih dvanajst let. "Počutila sem se, kot da mi je bilo nekaj odvzeto. Otrok ni imel vrtca, ni bilo službe, zaprli so fitnese, vseh stvari, ki so me nekoč veselile, naenkrat ni bilo več. To je bil pokazatelj, da ne smemo graditi svojega življenja na materializmu, potrošniškem svetu zunaj nas. Morali smo se znajti in ženske smo postale same svoje frizerke, si delale manikiro, pedikuro. Zapravljali smo bistveno manj. Ostala nam je narava, družina, prijatelji. Pa še to le, če so bili iz iste občine, sicer se nismo smeli videti."  

Tudi kulturne ustanove so, seveda, zapirale svoja vrata. Zaposlenim se je godilo podobno kot v drugih ustanovah - v SNG Maribor so bili sprva na čakanju, nato so delali od doma, danes razloži Pečenyjeva. Ko so pozneje spet prestopili prag matične hiše, so sprva ustvarjali v manjših skupinah. "Dva ali trije smo snemali v Kazinski dvorani in to potem objavili na youtubu," razlaga o praksi, ki so se je poslužili številni umetniki. "Pihalci, trobilci in pevci niso mogli nositi mask, mi pa smo imeli nekaj časa tudi na koncertih maske. Godalci, recimo, so imeli vsak svoje stojalo, čeprav je bila do takrat praksa, da sta ga imela po dva skupaj. Tako smo imeli vsak svoje in smo sedeli na razdalji. Poskušali smo ustvariti vedno večjo razdaljo," razloži Oksana Pečeny, ki jo, kot je zapisala žirija za letošnje Glazerjeve listine, odlikujejo "brezhibna tehnika, zrela muzikalnost in virtuoznost".

Tudi ko je SNG Maribor že lahko odprl svoja vrata in so v dvorane znova - na razdalji - kapljali obiskovalci, je bil sprva vsak drugi sedež prost. "Obiskovalci so nosili maske, povsod smo si morali razkuževati roke, da so me že pekle od vseh razkužil," razlaga violinistka. Po prvem obujanju javnega življenja so bili ljudje veliko bolj previdni, meni Oksana Pečeny. "Razdalje so se ohranile, bilo je manj objemanja - in ker sem človek, ki mu telesni stik veliko pomeni, ker rada objemam ljudi, mi je to manjkalo. Toda potem sem se navadila. Bilo je tudi manj bližine v trgovinah - in do danes mi je ostalo, da želim komu v trgovini reči ʼhej, dva metra razdalje, prosimʼ. Poseg popolnih tujcev v moj osebni prostor je zame res moteč. To je bila prednost korone." Tudi nekateri odnosi so se razčistili. "Odnosi so se znašli pod mikroskopom. Če sta prej lahko zakonca živela drug mimo drugega in si pri vsakodnevnih obveznostih podajala štafeto, sta se takrat znašla v istem prostoru, nikomur od njiju pa ni bilo treba nikamor iti. Veliko odnosov se je zato skrhalo, prišlo je do ločitev, drugi pa so svoje odnose še bolj poglobili." S človeškimi odnosi v službi ni bilo veliko drugače. "Tistih, ki smo si bili blizu, korona ni razdelila. Orkester je eno telo in hočeš nočeš moramo delovati skupaj. A bila bi utopija, če bi rekla, da smo vsi prijatelji in se razumemo. Žal sem prva leta dela živela v oblačku, v katerem sem to verjela, potem pa sem čez leta spoznala, da ni res. Toda osnovno spoštovanje in kolegialnost morata biti v orkestru. Trudimo se, da je tako." 

Pa je pod črto epidemija vendarle prinesla tudi kaj dobrega? "Veliko bolj cenim svobodo. Morda se vmes sploh nismo zavedali, kaj vse nam je dano in kaj nam je bilo odvzeto. Zame je bilo obdobje korone, kot da nas je vse znova pahnilo v otroštvo, ko smo imeli toliko prepovedi staršev in učiteljev. V otroštvu ti zmeraj nekdo drug narekuje, kaj smeš in česa ne. Sama sem imela zelo stroga starša, zato sem imela več prepovedi kot dovoljenj. Leta sem potrebovala, da sem se tega otresla. Šele kot odrasla ženska v zrelih letih sem si dovolila početi nekatere stvari - recimo smučati, ker mi je bilo to prej prepovedano zaradi strahu pred poškodbo roke, ki mora biti zato, ker sem violinistka, nepoškodovana. Vse to mi je bilo s korono spet odvzeto." 

V praznih dvoranah pa je violinistka najbolj pogrešala aplavz. "Včasih smo se šalili, da si ga bomo zavrteli na youtubu. Odziv ljudi nas polni, je naš navdih. Seveda lahko vadim doma, toda navdih začutim, ko začnem nastopati, takrat igram s srcem in dušo. Med izvajalcem in poslušalcem je sinergija, naveza daj-dam. Ko so se dvorane spet napolnile, je bil nepopisen občutek. Kakšni so bili prvi aplavzi! Tako kot smo mi pogrešali njihov aplavz, ga je pogrešala tudi publika."