Gregor Grosman
Profesor z Univerze Južne Floride (USF) je podrl svetovni rekord v življenju v podvodnem okolju. Pa še sploh ni na koncu svojega bivanja 7,31 metra pod morsko gladino. Izredni profesor Joseph Dituri je od 1. marca letos nameščen v podvodnem habitatu Jules’ Undersea Lodge v Key Largu na Floridi, kjer se je “razkomotil” na 9,3 kvadratnega metra površine. Pred nekaj dnevi pa je postavil novi svetovni rekord, ki je prej znašal 73 dni življenja pod vodo. Od 3. oktobra do 15. decembra 2014 sta 73 dni, 2 uri in 34 minut v podzemnem hotelu bivala Bruce Cantrell in Jessica Fain.
Po navedbah USF pa je bivanje Diturija več kot stvar podiranja rekordov. Kot rečeno, ima izredni profesor, ki ima vzdevek “Dr. Globoko morje” (dr. Deep Sea), načrt pod morsko gladino ostati sto dni, medtem pa preučuje, kakšen vpliv ima na človeško telo dolgotrajna izpostavljenost tlaku v habitatu, ki je višji od morske gladine. Eksperiment bo zaključil predvidoma 9. junija, ko bo končal svojo stodnevno misijo Project Neptune 100, so zapisali na uradni spletni strani USF.
Da Dituriju ni dolgčas, na daljavo poučuje svoje študente. Je pa za znanstveni poskus pomembno, da je v ekstremnem okolju izoliran. Tako že od konca februarja ni videl sonca, prav tako ni okusil doma pripravljene hrane. Zamudil je tudi podelitev diplome njegovi hčerki. “Vsekakor pogrešam biti ob svoji družini in s prijatelji. Učinki tega, da komuniciramo samo samo preko tehnologije, so zapleteni, saj čeprav se lahko redno vidimo in slišimo, vpliva name nezmožnost osebnega stika in videti stvari z lastnimi očesi,” je povedal Dituri.
Habitat, v katerem gostuje Dituri, je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zgrajen kot podvodna raziskovalna ustanova La Chalupa v Portoriku in je bil tačas največji podvodni habitat. V osemdesetih letih so ga preoblikovali v podvodni hotel in preimenovali v Jules’ Undersea Lodge po francoskemu pisatelju Julesu Vernu. Poleg sobe za vstop je osrednji del “hotela” mokra soba, v kateri se gost preobleče, na voljo sta dva spalna prostora z 42-palčnima oknoma, enako okno je tudi v skupnem prostoru, kjer so še mikrovalovna pečica, hladilnik in televizijski sprejemnik. Za razliko od podmornice, ki ves čas vzdržuje normalen pritisk, je dobrih devet kvadratnih metrov velik habitat napolnjen s stisnjenim zrakom, ki omogoča Dituriju, da pride in odide iz svojega vodnega bivališča skozi odprt bazen na tleh osrednjega predela.
Pred spustom je moral Dituri skozi niz zdravstvenih testov, ki jih bodo ponovili, ko se bo vrnil na površje. Tako bodo skušali ugotoviti učinke okolja, bogatega s kisikom, na njegovo fizično in duševno zdravje. Sam pa upa, da bo izvedel več o tem, kako lahko hiperbarični tlak poveča možganski pretok krvi za zdravljenje travmatičnih možganskih poškodb in različnih bolezni. So pa pri USF prepričani, da bodo izsledki podvodnih raziskav uporabni tudi za bivanje v vesolju. “Več kot 200 dni traja potovanje do Marsa, naši astronavti pa bodo v tem času bivali v podobnem okolju, v katerem sem zdaj jaz. Zaprt prostor jim bo omejeval gibanje, rekreacijo, hrano, tudi pogled navzven bo omejen. Izgubili bodo mišično maso, gostoto kosti in imeli težave z vidom. Moja raziskava bi lahko pomagala pri pripravi astronavtov in zagotovitvi, da bodo na cilj prispeli zdravi in močni ter sposobni raziskovati planet,” tako Dituri.
Že v preteklosti radi raziskovali morsko dno
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so prve podmorske habitate zgradili Jacques Cousteau in ameriška mornarica kot del prizadevanj za raziskovanje okolja, kar so takrat imenovali "notranji prostor". Razvijali so načine za kolonizacijo morskega dna in z namenom lažjega izkoriščanja bogastva oceanov. V naslednjem desetletju je prišlo po vsem svetu do razcveta jeklenih modulov, v katerih so se lahko namestili akvanavti. A gibanje za razvoj podvodnih habitatov je po pisanju New Atlasa postalo žrtev lastnega uspeha, saj so znanstveniki izvedeli več o fiziologiji globokomorskega potapljanja in kemiji plinov. V sedemdesetih letih pa so ugotovili, da je varneje in ceneje uporabljati robote, potapljaške zvonove, podmornice in potapljače, kot da bi vlagali v dodatni razvoj in nameščanje samozadostnih postojank na oceanskem dnu.
