Septembra istega leta se je tako skoraj 140.000 vojakov in spremljevalnega osebja vračalo čez Štajersko, mimo Lipnice, Maribora in Ptuja. Pri Mariboru so Turki v nekaj dneh zgradili zasilni most čez Dravo in zahtevali predajo mesta. Ker pa se Mariborčani niso vdali, je sledilo obleganje.
Omenjeni pohod je podrobno opisan v dveh turških rokopisih, ki jih hrani rokopisna čitalnica Suleymanya v Istanbulu. Gre za dnevnik vojaške odprave z naslovom Tarih-i Sefer-i Zafer-i Alaman ter Celalzadijevo kroniko Tarih-i Sefer-i Zafer-Rehber-i Alaman (Zgodovina nemške ekspedicije). Oba vira opisujeta tudi dogajanje med 10. in 21. septembrom 1532, ko je bila osmanska vojska v bližini Maribora in je neposredno ogrožala mesto.
Zapisi so napisani v stari turščini z arabsko pisavo, pri čemer približno 20 odstotkov besed izvira iz arabščine. Dokumenta predstavljata dragocen zgodovinski vir za preučevanje tega obdobja in sta še posebej pomembna za zgodovino Maribora ter njegove vloge v obrambi pred osmanskimi vpadi.
Kratek pregled pohoda
9. avgusta je turška vojska prišla do trdnjave Kőszeg (hrvaško Kiseg) in še isti dan je bil izdan ukaz za obleganje, ki ga je vodil veliki vezir İbrahim paša. Deseti dan obleganja so začeli z razstrelitvijo obzidja, vendar neuspešno. Dva dni pozneje so poskusili znova, nato se je İbrahim paša odločil trdnjavo zažgati z lesom. Vsi vojaki so začeli zlagati drva okoli trdnjave. Po devetnajstdnevnem obleganju je grajski poveljnik Nikola Jurišić predal trdnjavo Osmanom. Na srečanju iz oči v oči z Jurišićem je sultan izjavil, da je zadovoljen s simbolično predajo mesta zaradi občudovanja izkazanega odpora. Dogovorila sta se, da bodo janičarji izobesili turško zastavo na najvišji bastiji gradu in da turška vojska ne bo vstopila v mesto. Jurišić je z olajšanjem sprejel predlog, saj je bila polovica branilcev mrtvih ali ranjenih, zmanjkalo jim je streliva.
Mesto Kőszeg še vedno ohranja spomin na dan, ko je bilo osvobojeno. V mestu vsak dan ob 11. uri zvonijo cerkveni zvonovi, saj je 30. avgusta 1532 sultan Sulejman svoji vojski ukazal, naj se ob tej uri premakne.
Turška vojska je nadaljevala pot proti Gradcu, nato proti Mariboru in nato po Dravski dolini proti jugu. Na poti proti jugu, proti Muri in Dravi, je nastala tudi zanimiva zgodba o Turku iz Purbacha. Turški roparji so med tem pohodom napadali tudi več sto kilometrov pred vojsko in se ukvarjali z izvidniškimi dejavnostmi. Tako so roparji napadli skoraj vsako dolino južno od Donave. Eden od teh napadov je napad na vas Purbach (kraj na zahodni obali Neusiedlerskega – Nežiderskega jezera).
Med vojno leta 1532 so jo, tako kot druge vinogradniške vasi, napadli Turki. Vaščani so pred Turki vas zapustili in tako je eden od plenilcev vstopil v klet neke hiše, tam je zagledal vino v sodu in si ga privoščil. Medtem so njegovi tovariši zapustili vas. Vaščani so ga presenetili, zato se je skril v dimnik hiše. Vaščani so ga ujeli. Kljub sovraštvu do Turkov ga niso ubili, ampak so mu svetovali, da s krstom spremeni vero in ostane v mestu. Strinjal se je. Kasneje se je poročil in živel kot ostali vaščani. Nanj še danes spominja kamniti doprsni kip, ki ga prikazuje, kako gleda naokoli iz dimnika s turbanom na glavi.
Osmanska vojska je nadaljevala pot proti jugu in se kmalu znašla pred Gradcem. Ker je šlo za močno utrjeno trdnjavo, je niso poskušali zavzeti, pustošili so po okolici. Po prečkanju reke Mure so dosegli Dravsko dolino pri Mariboru, kjer je sultan dal postaviti svoj tabor. Sledila je gradnja mostu čez Dravo v bližini mesta, in ko so reko prečkali, so požigali in uničevali širše ozemlje današnje vzhodne Slovenije. Istočasno je Kasim Bey, eden od poveljnikov osmanskih roparjev, z 12.000 vojaki prečkal Alpe in napredoval do Linza, ko pa je izvedel, da se je sultan začel vračati, se je tudi on z vojsko obrnil proti jugu.
O dogodkih v času od 10. do 21. septembra 1532 v dnevniku lahko preberemo:
"10. september: Danes je bila v mestu Kalamiš požgana cerkev in iz nje so odpeljali veliko ujetnikov. Veliko nevernikov se je zoperstavilo vojakom ob zori in bil je hud boj, v katerem je bilo ubitih 400 nevernikov. Nekaj smo jih ohranili pri življenju in bili so pripeljani k paši. 11. september: Veliko gora je bila prehojenih in tatarski kan je z vojaki vdrl na drugo stran reke Mure, na graško grajsko polje, in se ustavil pred velikim mestom. 12. september: Od zore se je prečkala reka, znana kot reka Mur (Mura), ki je še nikoli niso prečkali brez mostu, in z Alahovo milostjo je zmagovita vojska prečkala vodo brez mostu, a marsikomu je odneslo težo in celo nekaj mož je poginilo. 13. september: Layneçe (Lipnica), mesto smo požgali in zajeli številne ujetnike. Trdnjava na nasprotni strani je bila izropana. Našli smo veliko moke in rži za vojsko. 14. september: Osvojena je bila trdnjava Pachani in na poti je bilo veliko težav. 15. september: Bilo je toliko dima, da človek ni mogel videti človeka."
Mogočna turška vojska pred Mariborom
"16. september: Vojska se je ustavila ob trdnjavi Morporuk (tako so Turki imenovali Maribor) na robu Dravske vode. Veliko težav je bilo za vojsko ta dan, saj je morala prečkati močvirja na sedmih ali osmih mestih. Bilo je veliko težav. Na poti je bilo več gradov z imeni Lemyuh, Ashlanice in Radosik. Mogočna vojska jih je osvojila. Še isti dan je vojska oblegala Morporuk in začela graditi most na reki Dravi. 17. september: Njegova ekscelenca sultan in paša, ki je bil določen za gradnjo mostu čez Dravo, sta si ogledala gradnjo mostu. Mesto se ni predalo, niso predali ključa, zato smo silovito udarili. 18. september: Obleganje še ni končano in most še ni bil dokončan. 19. september: … Ker most ni bil dokončan, so dela nadaljevali in nadaljevali z obleganji. 20. september: Danes je paša njegova ekscelenca šel čez most, od zore do ure do sredine jutra je bila taka gneča in težave, da je bilo nerazložljivo. Paša in drugi vezirji so sedeli na mostu in mimo so neprestano hodili vojaki. Potem, ko so prapori takratnih kraljestev vzniknili z obzorja, so poveljniki in paša sestopili s svojih konj in stali na tleh. Sultan jih je pogledal z milostjo in globoko vero, izvedel je lep pozdrav in se ustavil ob vsakem od njih. Paša je položil obraz k njegovim nogam, pozneje so se z obrazom dotaknili sultanovih nog tudi drugi poveljniki. Ker je paša od jutra do večera stal na konju in hrabril vojake, ga je njegova ekscelenca sultan obdaril, podaril mu je odličnega konja, zlatnike in srebrnike. 21. september: Vojaki so šli čez most do poldneva in popoldne požgali most."
V navedenem turškem viru je zapisano, da je turško obleganje mesta trajalo od 16. do 19. septembra, ker jim meščani niso predali ključa mesta. Podrobnosti obleganja niso navedene.
Celalzadijeva kronika in mogočna turška vojska pred Mariborom
Za pojasnitev turškega pohoda in dogodkov septembrskih dni, ko je bila turška vojska pred Mariborom, se nahaja v omenjeni rokopisni čitalnici Suleymanya v Istanbulu še Celalzadijeva kronika, kjer lahko preberemo veliko izjemno zanimivih podrobnosti.
"Ta ep je zahvala do velikega vezirja od sultana. Na tem pohodu je bilo osvojenih veliko gradov. Ko je bila osvojena trdna grajska ključavnica, ki je bila dolga stoletja ovita s talismanom in do katere ni mogel niti sultan, niti poveljnik paša (veliki vezir İbrahim paša, op. a.), je bil paša odlikovan z milostjo in blagoslovom sultana za to osvojitev. Vsaka od osvojitev je bila dragocena kot nebeška oblačila in vredna vsega poklona. Iz džihada je dosegel tisoč vreč zlata in srebra, tako veliko, da je bilo nemogoče izračunati."
Turki pred obzidjem Maribora
V kroniki lahko od 12. septembra 1532 preberemo: "Danes smo varno prečkali prelaz Laytaberg in dosegli polje, ki je bilo obdano s cvetočimi vasmi in mesti. Ko smo šli globlje v deželo nevernikov, je število mest naraščalo. Med takimi slavnimi mesti je bilo starodavno mesto, imenovano Graz, ki je bilo nekdanja prestolnica kraljev nevernikov in je bilo nekdaj središče politeizma in bogokletja. Spet smo bili popolnoma seznanjeni s položajem njihovega kralja, ki je spoznal, da se ne morejo zoperstaviti in soočiti z islamskim sultanom, zato ni hotel iti v vojno, skrival se je in skušal rešiti svoja življenja in svoje imetje. Kmalu je postal nemočen v vsaki situaciji.
Sultan je dal povelje uničiti neverniško državo. Z njegovim ukazom so zadeli cvetoča mesta te dežele z gorečim ognjem z desne in leve strani in dim se je dvignil do sonca in pokril nebo in postal oblak muke za nevernike. Te nevernike je toplota ognja spremenila v peč in z dimom spremenila v noč. Vojska je povzročila neverjetno škodo lastnini nevernikov med vrnitvijo v deželo islama. Požgana in uničena mesta, mladi in stari pa so bili po sultanovem ukazu pobiti ali ujeti.
Kolikor je bilo mogoče, so si prizadevali preveriti položaj nevernikov in jih spraviti k pameti, da bi pregledali odločitev, ki je bila sprejeta od zgoraj do sem. Videlo se je, da so bile njihove dežele podvržene neskončnemu opustošenju in da ni več prostora za uničenje in da ni drugega načina, kako ponižati sovražnika in se mu maščevati. Tako so se po koranskem verzu "bolje se je obrniti nazaj" pomaknili neposredno proti deželam islama, ne da bi šli dlje v te dežele in okoli njih, prapori kolibrija so poleteli, hrepeneči po svojem starodavnem gnezdu, in se hrepeneče odpravili za zrak, vodo, nebo, kamen in zemljo Anatolije. Vsak od vojakov je bil spomenik zmage, korakal je proti deželam islama, kjer je bilo njihovo premoženje varno in uspešno."
Branilci so opremljeni s puškami ter do vrha napolnjeni z meči in puščicami
13. septembra 1532 so prispeli na polje gradu, imenovanega Üşlüş (Seggau, op. a.), ki je imel veliko, trdnjavi podobno cerkev na velikem trgu, imenovanem Layneçe (Lipnica op. a.). "Neverniki, ki so bili okoli gradu, so vstopili v cerkev in se tam skrili s svojimi družinami in imetjem. Takoj, ko so levom podobni vojaki prišli tja, so stavbo zravnali z zemljo in moške v njej poklali ter zajeli njihove otroke in žene, vsak vojak pa je s plenom obogatel." 15. septembra 1532 je bila dosežena znamenita trdnjava, imenovana "Hemay/Peyhan". "Zgrajena je bila na hribu med dvema visokima gorama. Bila je naseljena trdnjava in je imela veliko predmestje, ki je bilo utrjeno s trdnim obzidjem. Opremljena je bila s topovi in puškami ter do vrha napolnjena z meči, puščicami in majhnimi topovi. V njem so bili zlobni ljudje, kot so črnci, in številni bojevniki z demonskimi obrazi. Takoj, ko so islamski vojaki dosegli trdnjavo, so napadli, in ko so konjeniki prispeli pred obzidje, so razjahali in postali pehota ter se začeli bojevati z neverniki. V kratkem času so osvojili grad in porušili njegovo obzidje. In jezdili so nad nevernike in, kot Božja usoda, neustrašno prišli nadnje. In vsi so se združili in jih udarili s svojimi hudimi meči iz sovraštva, kakor lačen volk napade ovco, a le prekleti neverniki so ostali trdni v svoji gorečnosti. Dolgo so se bojevali, nato pa obupali, trupla pa so se kopičila na bojišču. Kri, ki je tekla iz njih, je bila kot reka. Preživeli neverniki so se razkropili kot prašiči in vsak je posebej bežal v gozdove. Te veščine pogumnežev so predstavili sultanu in vsak od njih si je z različnimi vrstami uslug pridobil ugledno mesto med svojimi vrstniki in tako kot kopje izstopal od drugih.
Medtem je nevernik Dakit, ki je bil gospodar treh slavnih gradov Lempog (Lembach), Islamica (Schleinz) in Rodosek (Radnik), slavni nevernik, odnehal s svojo trmoglavostjo, dal vrv pokorščine okoli svojega vratu, prišel ter postal podrejen islamskemu sultanu. Prinesel je ključe svojih gradov in jih izročil vrhovni državi. Pripovedujejo, da se je njegov položaj med vrstniki dvignil s svojo poslušnostjo."
17. septembra 1532 je bila reka Drava dosežena v pokrajini, imenovani Üslüpün (območje današnje Slovenije), od koder je odprava krenila pred trdnjavo, imenovano Morporuk. Tam so ostali štiri dni, da so na obrežju Drave zgradili trden most in postavili šotore za bivanje vojske. Pisec kronike opisuje, da je ta dan mogočna vojska prešla sedem ali osem močvirij in na več mestih je bilo veliko težav. Nekaj gradov na poti je bilo osvojenih. Turško obleganje Maribora se je začelo že prej, verjetno 13. septembra. Medtem se je glavnina turške vojske prikazala pred mestom kasneje, verjetno že omenjenega 16. septembra, čeprav Celalzadijeva kronika navaja 17. september. Mesto so hoteli zavzeti zaradi dravskega mostu – prek le-tega so hoteli prečkati reko. En oddelek se je utaboril tik pred mestom in ga s ponavljajočimi se napadi hotel zavzeti, drugi pa so jugozahodno od mesta že iskali možnost ugodnega rečnega prehoda.
Mogočni sultan Sulejman je kmalu spoznal, da se je mesto odločilo za obrambo pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenreinerja. Sultanu se je z mogočno vojsko mudilo domov; zato ni razmišljal o daljšem obleganju. Kljub temu da je obrambi kmalu pričelo primanjkovati streliva, se je moral odpovedati vkorakanju v mesto in prečkanju reke čez most. Iz rečnih mlinov in lesa oziroma brun, natovorjenih na številnih vozovih za prevoz hrane in drugega, so takoj pričeli nekje med Viltušem in Limbušem delati zasilni ponton čez reko. Močan in vzdržljiv most so zgradili po zamisli vrhovnega poveljnika İbrahim paše. Peti dan ob zori je sultan s svojimi vezirji in vojaki prečkal most in prispel na drugo stran reke. "To je bil takšen prehod, da je bilo, kot da je Salomon tistega časa prečkal veliko morje s svojimi človeškimi in džini vojaki (džini so nevidna bitja, op. a.)."
Pisec piše, da je Morporuk utrjen s trdnim obzidjem. "Branilci so opremljeni s puškami ter do vrha napolnjeni z meči in puščicami. V njem so bili zlobni ljudje in številni bojevniki z demonskimi obrazi. Takoj, ko so turški vojaki dosegli trdnjavo, so napadli, in ko so konjeniki prispeli pred obzidje, so razjahali in postali pehota ter se začeli bojevati z neverniki. Bilo je toliko dima, da človek ni mogel videti človeka."
Pogumni Mariborčani se uprejo turški vojski
Lahko si le mislimo, kako hude ure so v tistih septembrskih dneh in nočeh preživljali prebivalci Maribora. Sto tisoč glava turška vojska pod vodstvom enega najmogočnejših sultanov v turški zgodovini in na drugi strani neznatna mestna obrambna posadka, ki ji je primanjkovalo streliva, in ki je videla opustošeno Dravsko polje in goreče vasi.
Tako velik dogodek, kot je obleganje turške vojske, je med Mariborčani pustil globoke sledove. Še desetletja po turškem obleganju so nastajale zgodbe, ki so vsaka po svoje skušale opisati dogajanje v tistih dneh. Najbolj znana je pripoved o krojačku, ki je rešil mesto pred zanesljivim propadom. O krojačku seveda v turških virih ni niti besede.
Prvovrstni zgodovinski dogodek
V zavesti - ampak le v zavesti - meščanov mesta je sicer zgodba o pogumnem krojačku, kaj več pa ne premoremo. Kőszeg še vedno ohranja spomin na dan, ko je bilo osvobojeno, z zvonjenjem. V vasi Purbach na te dogodke spominja podoba kipa Turka s turbanom na dimniku, klet, kjer so janičarji pili vino, so spremenili v restavracijo, vina, ki jih tukaj strežejo, se imenujejo "Purbacher Türke" (Turk iz Purbacha), na vsaki mizi je majhna brošura, ki opisuje ta dogodek. Na koncu brošure je stavek: "Če vidite v vasi nekoga z mandljastimi očmi, je potomec Turka. Ohranjena so imena krajev, kot sta Türkensturz (turški prepad) v Pittentalu v Spodnji Avstriji in Türkenloch (Turška jama) v Piestingtalu v Pernitzu.
Kaj pa Maribor?
To je gotovo eden od najveličastnejših dogodkov v zgodovini mesta. Junaški branilci Maribora in mestni sodnik Krištof Willenreiner si zaslužijo v spominu Mariborčanov dostojen spomin. Oni so bili tisti, ki so se z nepredstavljivim pogumom zoperstavili mogočni turški vojski in sultanu Sulejmanu niso izročili ključa mesta. Ne samo zaradi poguma in odločnosti Mariborčanov, temveč tudi zaradi ohranjanja zgodovinskega spomina na enega najveličastnejših dogodkov mesta, bi morali poskrbeti, da septembrski dnevi leta 1532 ne bi potonili v pozabo. Ne bi smeli dovoliti, da izgine pravo zavedanje pomena tega dogodka za prebivalce mesta. Kulturni in tudi turistični potencial dogodka je žal povsem spregledan in neodgovorno je, da mesto nima niti enega javnega obeležja dogodka. Ne premore spominske razstave niti monografije.
Kulturni in tudi turistični potencial dogodka je povsem spregledan in neodgovorno je, da mesto nima niti enega javnega obeležja dogodka. Ne premore spominske razstave niti monografije
Turška vojska je v času obleganja Maribora plenila in uničevala okolico mesta. Tako je v noči z 18. na 19. september zagorelo celotno območje v okolici cerkve Sv. Petra (Malečnik) tja do Ptuja. Plenili so po celotnem Dravskem polju in uničevali tudi širšo okolico daleč proti jugu v hribovja tja do Konjic, Jurkloštra, Planine pri Sevnici, Dobrne, gradu Lindek, v Savinjsko dolino tja do Šoštanja. Eno krdelo se je zapodilo v smeri Koroške, a so jih pri Sv. Lovrencu dvakrat odbili in so se morali umakniti. Plenili pa so tudi v nadaljevanju pohoda, ko so prečkali Dravo.
Ob koncu opisa pohoda sultanove armade je pisec zapisal: "Ker je znano, da je bil zlobni sovražnik s hudobnim očesom s sabljo razpršen, se razume, da se ni mogel upreti. Obupal je, da bi dvignil zastavo islama, zato smo uničili sovražnike vere in ljudje tam so se spremenili v čredo brez pastirja. Od vrha do tal so bile opustošene njihove pokrajine, s konjskimi kopiti smo jih raztrgali na kose, njihove žene in otroci pa so bili ujeti in ponižani v rokah zmagovitega vojaka. Njihovi voditelji so bili takoj dani na meč in usmrčeni. Predvideni cilj je bil plen in ujetniki ter varno potovanje iz dežele obsojenih nevernikov v Anatolijo, deželo blaženosti."
"Paša, ki je bil zmagovalec, je bil odlikovan z milostjo in blagoslovom sultana za to osvojitev, od katerih je bila vsaka tako dragocena kot nebeška oblačila in vredna vsega poklona. Iz džihada je dosegel tisoč vreč zlata in srebra, tako veliko, da je bilo nemogoče izračunati. In tudi poveljniki provinc, ki so bili v službi pri osvajanju trdnjav in so bili tovariši v službi pri osvajanju trdnjav, so prav tako prejeli poklone v zlatu in srebru." 22. novembra se je turška vojska vrnila v Istanbul. Ulice mesta so bile okrašene, bazarji so bili odprti tudi ob večerih, potekale so proslave: "Okrožja Galata, Üsküdar in Eyüp so bila osvetljena pet noči. Sultan je preoblečen ponoči obiskoval mesto. Gostije so prirejali pet dni in noči."
