Še iz otroških dni se spominjam številnih knjižic iz legendarne zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, ki so v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja izhajale pri mariborski založbi Obzorja. V času, ko je bilo slovenske domoznanske literature še zelo malo in se nikomur še ni sanjalo o svetovnem spletu, mi je vsaka od teh knjižic pomenila okno v določen del naše domovine. Mnoga od teh oken je odprl ugledni umetnostni zgodovinar, raziskovalec, publicist, muzealec, konservator, arhivist, kurator umetniških razstav in univerzitetni učitelj Jože Curk.
Pozneje sem njegovo ime zasledil zapisano tudi nad brezštevilnimi članki v Časopisu za zgodovino in narodopisje, Celjskem zborniku, Kroniki, Zborniku za umetnostno zgodovino in Varstvu spomenikov - pa v vrsti krajevnih zbornikov, ki so predstavljali vse vidnejše naselbine severovzhodne Slovenije. Mariborčani smo ga še posebej poznali po njegovem pionirskem raziskovanju gradbene zgodovine mesta in najpomembnejših mariborskih starejših arhitekturnih stvaritev. Bil je tudi eden od prvih likovnih kritikov v Mariboru v obdobju po prvi svetovni vojni. Njegove kritike so izhajale predvsem v časopisu Večer. Med drugim je sooblikoval ustanovitev Umetnostne galerije Maribor, sprožil začetek obnove Žičke kartuzije, pred rušitvami obvaroval velik del Vetrinjske in Slovenske ulice v Mariboru, prvi opozoril na pomen celostnega ohranjanja starih mestnih in trških jeder na slovenskem Štajerskem in usmerjal prenovo mariborske stolnice.
Raziskovanje preteklosti in varstvo arhitekturne dediščine
Vse do danes je ime Jožeta Curka ostalo pojem širokega in poglobljenega raziskovanja preteklosti arhitekturne in gradbene dejavnosti na Štajerskem ter prizadevanja za znanstveno utemeljeno varstvo arhitekturne dediščine. Ob stoti obletnici njegovega rojstva je v Univerzitetni knjižnici Maribor s sodelovanjem Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru in Umetniškega kabineta Primož Premzl nastala pregledna spominska razstava, ki pod naslovom Nemirni raziskovalec prikazuje glavne poudarke iz njegovega razgibanega življenja in dela - pa tudi njegovo bogato strokovno zapuščino.
Jože Curk se je leta 1924 rodil v Vipavi, ki je takrat pripadala Kraljevini Italiji. Zaradi vse bolj ogorčenega fašističnega divjanja na Primorskem se je leta 1930 s staršema in bratoma preselil v Maribor ter tu med letoma 1941 in 1945 obiskoval realno gimnazijo. Po burnih letih druge svetovne vojne, o katerih ni rad govoril, se je jeseni leta 1945 vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, študiral zgodovino in umetnostno zgodovino ter leta 1951 diplomiral iz umetnostne zgodovine pri znamenitem profesorju Francetu Steletu. Pod Steletovim vplivom in zaradi medvojnega razdejanja ga je že v študijskih letih pritegnilo konservatorsko delo in tako kot njegov akademski učitelj je raziskovanju in varovanju arhitekturne dediščine ostal zvest vse življenje.
Skupaj z Emilijanom Cevcem, Sergejem Vrišerjem, Marijanom Zadnikarjem, Cenetom Avguštinom, Ivanom Komeljem, Nacetom Šumijem in Anico Cevc je spadal v tisto generacijo mladih slovenskih intelektualcev, ki se je v prvih letih po drugi svetovni vojni v vse prej kot rožnatih razmerah spoprijela z raziskovanjem slovenske umetnostne dediščine in predvsem tudi z njenim reševanjem. Jože Curk se je po študiju vrnil na Štajersko, ki je bila v primerjavi z osrednjo Slovenijo umetnostnozgodovinsko veliko slabše strokovno pregledana in raziskana. Njegova službena pot je bila zelo pestra in raznolika. Služboval je v domala vseh vidnejših ustanovah, ki so na slovenskem Štajerskem povezane z varovanjem nepremične in premične kulturne dediščine.
Ustanavljanje Umetnostne galerije Maribor
Leta 1950 je začel službovati v ptujskem Mestnem muzeju (danes Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož), kjer je urejal galerijo slik starih mojstrov in ovrednotil slikarsko zapuščino grofov Herbersteinov na ptujskem gradu. Že 1951. je bil kot kustos pripravnik premeščen v Pokrajinski muzej Maribor, a je do odprtja grajske galerije leta 1952 nadaljeval tudi delo v ptujskem muzeju. V mariborskem muzeju se je posvetil ustanavljanju Umetnostne galerije Maribor in od njene otvoritve februarja 1954 do konca istega leta v njej je deloval kot kustos. V tistem obdobju ga je pritegnila tudi sodobna likovna umetnost, likovne kritike pa je pisal tudi pozneje. Konec leta 1954 je prevzel referat za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Celje in tam kot konservator deloval do leta 1959.
V tistem obdobju je aktivno strokovno pozornost preusmeril na področje varovanja nepremične kulturne dediščine in v času, ko se je slovenska spomeniška služba decentralizirala, vzpostavil pogoje za ustanovitev Zavoda za spomeniško varstvo Celje (danes Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Celje). Spopadel se je s problematiko obnov številnih najvidnejših spomenikov na tem območju. Med njimi izstopajo zlasti začetek obnovitvenih del na Žički kartuziji, obnovitvena dela na Starem gradu v Celju in celovita prenova Stare grofije v Celju. Jože Curk se je že od vsega začetka delovanja v spomeniškovarstveni službi zavedal, da je ključnega pomena za uspešno varovanje dediščine njeno ustrezno poglobljeno strokovno poznavanje. Tako je za vseh osem takratnih občin celjskega okraja sistematično zbral obsežno umetnostnozgodovinsko topografsko gradivo z opisi sakralnih spomenikov na območju Celja, Laškega, Mozirja, Slovenskih Konjic, Šentjurja, Šmarja pri Jelšah, Velenja in Žalca. V letih 1966 in 1967 v devetih zvezkih izdano gradivo je še danes temeljnega pomena za varovanje in proučevanje teh spomenikov. Pozneje je umetnostnozgodovinsko topografsko popisal še tedanje velike občine Ljutomer, Radgono in Ormož, zbrano topografsko gradivo za območji Ptuja in Maribora pa je v glavnem ostalo v rokopisu.
Preprečil je rušenje nekaterih zgodovinskih predelov Maribora
Leta 1959 se je vrnil v Maribor, kjer je bil najprej konservator na novoustanovljenem Zavodu za spomeniško varstvo Maribor (danes Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor), v letih 1964 in 1965, po prezgodnji smrti dr. Frana Šijanca, pa je poldrugo leto opravljal tudi delo ravnatelja te ustanove. Pri tem je sledil načelom sodobnega evropskega konservatorstva in se zavzemal za celovito ohranjanje zgodovinskih urbanističnih celot. Preprečil je rušenje nekaterih zgodovinskih predelov Maribora ter določil občutljivo mejo med starim in novim mestnim tkivom. S poglobljenimi raziskavami in na njih temelječi argumentaciji je preprečil rušitev večjih delov tkiva starega mestnega jedra ob Vetrinjski in Slovenski ulici ter omogočil, da so se ti predeli s pozneje izvedeno uspešno revitalizacijo vključili v zasnovo prenovljenega mestnega središča. Skrbno je usmerjal dokončanje obnove stolnice in raziskoval urbano zgodovino mesta.
Po letu 1965 je sledil ženi Ivi v Ljubljano in postal svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo na takratnem Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo SRS v Ljubljani (danes Ministrstvo za kulturo). S Curkovim odhodom v Ljubljano je bila konservatorska dejavnost na mariborskem območju zelo oslabljena, zato ne preseneča, da so takratni mariborski oblastniki priložnost dodobra izrabili in začeli z veliko vnemo podirati starodavne stavbe v starem mestnem jedru, zlasti v Vetrinjski ulici in na Lentu. Takrat je Maribor med drugim izgubil v osnovi še srednjeveški Meljski dvor v Vetrinjski ulici 26, ki so ga podrli leta 1967, renesančno obrambno obvodno bastijo Benetke na Lentu, ki so jo podrli leta 1968, in odlično neogotsko hišo v Dravski ulici 10, ki se je s skulpturo na njenem pročelju vred morala umakniti leta 1969. Rušitveni val se je z asistenco nekaterih vidnejših mariborskih arhitektov nadaljeval v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko so skupaj s številnimi starimi hišami ob Gregorčičevi ulici podrli tudi domala vse ostanke severne stranice srednjeveškega mestnega obzidja iz 13. stoletja. Jože Curk teh izgub nikoli ni mogel preboleti in je nanje opozarjal še v visoki starosti.
Dragoceni prispevki
Na Štajersko se je vrnil leta 1970 in bil do leta 1974 ravnatelj Pokrajinskega muzeja Ptuj (danes Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož). V tistem obdobju se je poglobil v raziskovanje najpomembnejših stavbnih spomenikov na Ptuju, proučeval urbano zasnovo mesta in napisal več razprav o Ptuju, med drugim skupaj z ženo arheologinjo Ivo Curk še vedno zelo aktualno monografijo Ptuj. Nato je bil do leta 1983 ravnatelj in zatem do upokojitve leta 1986 arhivski svetovalec Pokrajinskega arhiva Maribor. Med najvidnejšimi rezultati njegovega arhivskega dela so Viri za zgodovino Maribora do leta 1850, ki jih je objavil leta 1985, zelo dragoceni pa so tudi njegovi prispevki o arhitektih in gradbenikih na slovenskem Štajerskem, kakor so se mu razkrivali v starejših arhivskih virih.
Odlično je bilo njegovo razumevanje prostorskih okoliščin pri razvoju naselij in posamičnih arhitekturnih kompleksov; zanimalo ga je nenazadnje tudi historično cestno omrežje in njegov pomen za povezovanje naselbin. V obdobju službovanja v Pokrajinskem arhivu Maribor je na tedanji Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru študentom predaval zgodovino umetnosti. Po upokojitvi je ostal zvest sodelavec konservatorske službe in ploden pisec. Odlično je bilo njegovo sodelovanje z založnikom Primožem Premzlom, ki je prineslo nepresežena kulturnozgodovinska vodnika o Mariboru in Ptuju ter monumentalno monografijo Mariborske vedute. V zadnjih dveh desetletjih svojega življenja je kljub visoki starosti pomembno prispeval tudi k uspešnejšim prenovam Malega gradu na Ptuju, gradu Grad na Goričkem in minoritskega samostana v Mariboru. Zadnja strokovna besedila je objavil leta 2012 v povezavi z Mariborom kot evropsko prestolnico kulture.
Občutljiv intelektualec širokih obzorij
Jožeta Curka je mogoče opredeliti kot umetnostnega zgodovinarja, publicista, konservatorja, muzealca, likovnega kritika, urednika, recenzenta, arhivista, univerzitetnega profesorja, a bil je predvsem neponovljiv preplet vsega naštetega, zvest predvsem samemu sebi in poklicni etiki ter občutljiv intelektualec širokih obzorij, ob tem pa tudi dober mož in oče dveh otrok. Tako kot večino drugih vidnejših predstavnikov njegove generacije ga je globoko zaznamovala bridka izkušnja druge svetovne vojne - iz nje je črpal izjemno življenjsko energijo, delovni zanos, osredotočenost na bistveno in na realni prostor. Njegova strokovna prizadevanja so bila več kakor šest desetletij posvečena sistematičnemu, poglobljenemu in večplastnemu proučevanju arhitekturne, gradbene in urbanistične dediščine, zlasti na slovenskem Štajerskem, deloma pa tudi na Koroškem, v Prekmurju in v drugih predelih Slovenije.
V svoji karieri je napisal več kot 400 obsežnejših strokovnih in znanstvenih prispevkov
Z aktivnim terenskim raziskovanjem in varstvom kulturne dediščine se je začel ukvarjati v petdesetih letih 20. stoletja, ko je bilo zaradi političnih usmeritev najtežje varovati starejše arhitekturne spomenike, zlasti gradove, dvorce, cerkve, samostane, meščanske hiše in stara mestna jedra. Tako kot večina njegovih kolegov iz umetnostnozgodovinskih in konservatorskih vod si je v tistem težavnem obdobju s kolesom, beležko in zvrhano mero optimizma prizadeval rešiti najpomembnejše in se boril s slabo vzdrževanimi makadamskimi cestami in z zadrtimi neizobraženimi oblastniki. Čeprav nikoli ni vozil avtomobila in ni uporabljal fotografskega aparata, je zmogel na terenu pregledati in dokumentirati bistveno večje število dragocenih starih arhitekturnih stvaritev od sodobnih umetnostnih zgodovinarjev in konservatorjev. Fotografski aparat sta nadomestila ostro oko in dober spomin, tarnanje nad težavnimi pogoji dela pa ljubezen do kulturne dediščine in neomajna volja do dela. Zato se je poglobljeno ukvarjal z večino ključnih arhitekturnih spomenikov na slovenskem Štajerskem in ob tem ni pozabil niti manjših, na prvi pogled morda manj pomembnih spomenikov, brez katerih si naše umetnostne dediščine ni mogoče predstavljati.
Razmah agresivnega gradbeništva
Po letu 1970, ko se je vrnil na Štajersko in spoznal veliko nevarnost, ki je zaradi ekonomsko in političnoideološko pogojenega razmaha agresivnega gradbeništva začela pretiti starodavnim naselbinam, se je začel intenzivno posvečati raziskovanju urbanističnih zasnov historičnih štajerskih trgov in mest, pozneje pa tudi zgodovini gradbeništva v slovenskih štajerskih mestih. S tem je ustvaril odlično znanstveno utemeljeno osnovo za učinkovito celovito varstvo historičnih urbanih naselbin na slovenskem Štajerskem. Med kraji, ki jih je raziskoval s še posebno pozornostjo, izstopata Maribor in Ptuj. Stavbe in urbanistične stvaritve je pojmoval kot zgodovinski materialni vir in jih zato vselej izjemno skrbno in natančno analiziral. Svoja spoznanja je objavljal v samostojnih monografijah, konservatorskih poročilih v reviji Varstvo spomenikov in v številnih znanstvenih razpravah v revijah Kronika, Zbornik za umetnostno zgodovino, Ptujski zbornik, Celjski zbornik, Savinjski zbornik, Panonski zbornik, zbornikih Ormož skozi stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, Studia Historica Slovenica, Avguštinov zbornik in v mnogih samostojnih lokalnih zbornikih.
V svoji karieri je napisal več kot 400 obsežnejših strokovnih in znanstvenih prispevkov, poleg tega pa tudi številne krajše prispevke, ki so izšli v dnevnem, tedenskem in mesečnem časopisju, pa vrsto kataloških in drugih zapisov ob priložnostnih razstavah. Žal je ostala neuresničena želja, da bi svoje najpomembnejše razprave ponatisnil v posebni monografski publikaciji. Vseskozi se je dobro zavedal, da je treba s kulturno dediščino seznanjati tudi in predvsem najširšo javnost, zato njegove številne zapise srečamo tudi v raznih leksikonih, turističnih publikacijah in časopisju. Mnoga njegova spoznanja so tako kar nekako ponarodela in danes se malokdo zaveda, da je številne podatke v povezavi z arhitekturno zapuščino na slovenskem Štajerskem, ki jih je mogoče najti v raznih poljudnih publikacijah, na spletnih straneh ali v registru nepremične kulturne dediščine, prvi zbral in objavil Jože Curk. Brezštevilni konservatorji, muzealci, arhivisti, umetnostni zgodovinarji, zgodovinarji, turistični vodniki in drugi dandanes pogosto kar preveč samoumevno uporabljajo dosežke njegovega mukotrpnega raziskovalnega dela. Prave zahvale za svoje izjemno delo nikoli ni bil deležen. Jože Curk je bil resnično velika osebnost in častihlepnosti pri njem ni bilo mogoče zaznati.
Še dolgo bo z nami in za nami
Dolgo, plodno in častno življenje Jožeta Curka se je izteklo leta 2017. A pravzaprav bo ostal še dolgo z nami in za nami. Srečevali ga bomo na neštetih knjižnih policah, v njegovi bogati pisani strokovni zapuščini, ohranjeni v okviru zbirke Primoža Premzla, v slehernem pomembnem starejšem arhitekturnem spomeniku na slovenskem Štajerskem in na skoraj vsakem koraku v starih mestnih jedrih Ptuja, Ormoža in Maribora. Njegovo delo z aktualnim brezsramnim maličenjem nekaterih vidnejših kulturnih spomenikov Maribora – npr. hiše baročnega arhitekta Jožefa Hoferja v Gosposki ulici 29, mestnega rotovža, nekdanjega jezuitskega kompleksa ob Glavnem trgu, Žičkega dvora na Lentu, ostanka nekdanjih koroških mestnih vrat ali Čeligijevega stolpa ob Gregorčičevi ulici – in brutalnimi obsežnimi rušitvami historičnih grajenih stvaritev na območjih Vojašniškega trga, Židovske ulice, Tkalskega prehoda in Rotovškega trga postaja vedno bolj aktualno in opozarja namesto tistih, ki bi to morali početi po svoji službeni dolžnosti.
V spominu ostaja lik izjemnega strokovnjaka s pristno človeško toplino, nemirnega samotnega iskalca in asketa, ki nas je kot eden najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev v drugi polovici 20. stoletja obdaril z neprecenljivimi spoznanji. Med drugim nas je naučil, da se je vredno v naših starih urbanih naselbinah boriti za ohranitev vsake še tako majhne in na videz nepomembne arhitekturne stvaritve in da ne gre dopustiti na ozkogledih finančnih interesih utemeljenega rušenja ali brezobličnega predelovanja dragocenega historičnega stavbnega fonda in s tem krhanja celovitosti tradicionalnih urbanističnih zasnov.
