Svobodomiselnost, sopomenka frajgajstovstvo (iz nem.: freigeist), je zavedno ali nezavedno filozofsko stališče, da osebno mnenje ne sme biti podvrženo avtoritetam, tradicionalnim stališčem ali dogmam. Svobodomiselni ljudje gradijo svoja prepričanja na dejstvih, logičnem razmišljanju in znanstvenih raziskavah. Svobodomiselnost narekuje, da naj posameznik ne sprejme ali odkloni trditve, ki naj bi bile veljavne, brez potrditve z znanjem in razumom. Soroden pomen ima libertinizem, a lahko ima pomen razuzdanega ali razvratnega vedenja. Nasprotje svobodomiselnosti je konformizem. V časih, ko svoboda govora ni bila nekaj samoumevnega, so imeli svobodomisleci težave z oblastjo in okolico, v kateri so delovali. V totalitarnih in absolutističnih državah so jih preganjali, svobodomiselnost pa v takšnih državah še danes ni zaželena. Številni izmed svobodomislecev so sorodne duše in svoje zatočišče so našli med prostozidarji.
Pred prihodom v Maribor
Želja po bolj pravični družbi in državi, ki bo upoštevala pravice narodov, ki v njej živijo, je univerzalna. V zgodnjem 20. stoletju je na področju Bosne in Hercegovine, ki ga je leta 1878 zasedla avstro-ogrska monarhija, delovalo revolucionarno gibanje Mlada Bosna. Prizadevalo si je za razpad "temnice narodov" in posledično združitev južnih Slovanov v skupno državo. Med člani tega gibanja so bili tudi Gavrilo Princip, Danilo Ilić in Ivo Andrić. Andrić se je že v gimnaziji priključil gibanju Mlada Bosna in zagovarjal integralno jugoslovanstvo. Kasneje je o tem zapisal: "V mojem spominu so ti časi svetli in daljni. Kot kakšna velika strast, kot najboljši del življenja. Ne dvomim, da bo nekega dne nekdo strnil in v umetniškem delu opisal to mladino, ki je bila s kristalno čistostjo svojega značaja, s svojo strahovito željo in nepotešljivo žejo zares veličastna. Bili smo žejni in to žejni vsega. Žejni dostojnejšega, širšega, boljšega življenja, ki smo ga slutili za mejami države, v kateri smo živeli, žejni prave domovine, prave šole in prave znanosti." (Odlomek iz knjige: Michael Martens, V požaru svetov, stran 73)
Andrić je leta 1912 začel študirati na filozofski fakulteti v Zagrebu in se že po enem letu preselil na Dunaj, kjer je vpisal zgodovino, filozofijo in književnost. Že naslednje leto se je prepisal na filozofsko fakulteto v Krakovu. Vest o atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu ga je dosegla v krakovskem gledališču. Da je bil mladostni prijatelj Danilo Ilić organizator in eden izmed sedmih zarotnikov v atentatu, Andrićev sošolec Gavrilo Princip pa atentator, je izvedel kasneje. Vedel pa je, da bo avstrijska policija proti njemu ukrepala, saj je bil pred začetkom študija vodja nacionalistične sarajevske mladine. Krakov je zapustil v veliki naglici, se nekaj dni zadržal na Dunaju, preko Zagreba pa je odpotoval v Split, kamor ga je povabil prijatelj na počitnice. Aretirali so ga na plaži v začetku julija, končal pa je v splitskem zaporu. Tukaj se je začela zanj in za več kot tristo drugih jetnikov odisejada s postanki na Reki, Zagrebu in Budimpešti, po več kot tednu dni pa so nekateri prispeli v Maribor.
Brezčutna in okrutna "dobrodošlica"
Transport prispe v Maribor 19. avgusta. Zapornike vodijo skozi mesto kot vojni bojni plen, jih zmerjajo, tepejo, pljuvajo. Najhujše se ne zgodi samo zato, ker jih spremljajo vojaki z bajoneti v rokah. Po vojni opiše Andrić to doživetje v prozni miniaturi Ex Ponto:
"Visoka plavolasa gospa iz Maribora, če se Vas ves vzradoščen nad cvetočim sadovnjakom – to jutro spominjam, verjemite, da je to brez grenkobe neizpolnjenega maščevanja, kajti srečno sem pozabil, odpuščati pa nimam česa, zakaj že takrat sem enako pomiloval tako sebe kakor Vas.
Da, v Vašem mestu sem, neznana plavolasa gospa, spoznal, kako je, če greš bled, utrujen in strt po vlažnih ulicah, medtem ko na razsvetljenih balkonih ploskajo brezčutni moški in okrutne ženske. Vi ste mi razodeli, kako je zvezanemu, nemočnemu sužnju, ko mu pljuvajo v obraz.
To je bilo že davno, jaz pa sem, glej si ga no, vse srečno prebrodil. Toda nesreča ne pride nikdar sama; morda je kakšna nadloga prizadela tudi Vašo hišo z balkonom; in zdaj mi Vas je žal, to jutro, ko pomislim, da Vam morda v Vaši bolečini tudi naši bledi očitajoči obrazi kdaj kalijo raztrgan sen."
Vseeno pa zapornikom v mariborski kaznilnici ni treba trpeti lakote, prav tako z njimi ne ravnajo grdo. V primerjavi s položajem, v katerem so se znašli številni njegovi sarajevski sopotniki, živi Andrić zelo udobno v celici številka 38. V Sarajevu še vedno poteka proces proti atentatorjem, ki se bo končal tako, da bodo Danila Ilića obsodili na smrt z obešanjem. Gavrilo Princip dobi dvajset let samice v verigah, brez možnosti branja, v mračni celici na trdem ležišču. V Mariboru je udobneje, zapornikom se sme celo pošiljati knjige. Andrić bere Kierkegaardov Ali-ali, Mater Maksima Gorkega, spomine kneza Kropotkina. Nekateri novinarji so njegovo branje Kierkegaarda pozneje poveličevali kot nekaj, kar ga je odločilno zaznamovalo, kar pa je Andrić vedno relativiziral. "Ko so nam dovolili, da lahko v zapor dobivamo knjige, so mi med drugimi mojimi knjigami po naključju prinesli Kierkegaarda. Za mladega izgnanca, ki je bil že zastrupljen s poezijo, je bil Kierkegaard kot balzam, kot nekakšna duhovna tolažba." Nekatere pesmi in zgodnja lirska besedila nemara res kažejo sledove branja Kierkegaarda, a kot je rekel Andrić pozneje, to ni bilo odločilno za njegovo pisanje. Knjige Ali-ali niti ni imel v svoji knjižnici.
Andrić v zaporu z učbenikom slovnice izboljšuje svojo angleščino, se uči italijanskih besed in prevaja, domnevno na podlagi nemške izdaje, odlomke iz Jetniške balade iz Reainga Oscarja Wilda. Dovoljeno je tudi igrati šah. Kdor ima denar, si lahko celo naroči hrano iz bližnjih restavracij. Poleg tega je tu vsak dan ura sprehoda po dvorišču zapora. Dovoljeno je tudi dopisovanje, pri čemer morajo seveda vsako pismo, ki pride v zapor ali gre iz njega, prebrati cenzorji in določene odlomke po potrebi počrniti. Andrić si pridno dopisuje z Evgenijo Gojmerac, dvajsetletno, kot slika lepo violinistko na zagrebškem konservatoriju, ki jo je spoznal kot študent. "V tej čudni hiši mi skoraj nikoli ni dolgčas, nasploh ima samo dve hibi: da je hrana malo predraga in da je vanjo veliko lažje priti kot pa iz nje oditi, ji sporoča." Iz pisem Evgeniji Gojmerac je jasno, da je Andrić očitno spremenil svoj odklonilni odnos do Hrvaške. Hrvaško zdaj (tudi zato, da bi preslepil cenzuro) ljubkovalni imenuje Gospica, o Srbiji pa piše kot o njeni sestri. A ko omenja svojo mamo, ni mišljena mamica Rusija, temveč res njegova mati. Mama mi piše; dobro je; o Gospici bolj malo slišim; nesrečnejša je kot kdaj koli, vendar jo ljubim bolj kot kdaj koli, piše Andrić decembra 1914, in prejemnica pisma seveda ve, kdo je vsakokrat mišljen. Kako je Gospica? Slišim, da gre njeni sestri dobro, pravi v enem izmed pisem, potem ko je srbska vojska zmagala v neki bitki.
Poleg pisem Evgeniji, ki leta 1915 umre za levkemijo, piše Andrić v svojo beležnico tudi literarne miniature – in čaka na obtožnico. Še vedno ne ve, zakaj so ga prijeli. Je kriva njegova Prva pomladna pesem? Navsezadnje je izšla le tri mesece pred atentatom, in vsi v zaporu vedo, da je Andrić prijatelj Danila Ilića, ki je koordiniral sarajevski atentat. Oktobra pridejo naposled v Maribor spisi iz Splita in preiskave se začnejo. Iz Splita pride tudi preiskovalni sodnik Jerko Moskovita, ki prevzame primer. To je za Andrića sreča, kajti Moskovita velja za "skrivnega domoljuba", ki simpatizira z Mlado Bosno. Andriću in drugim obtožencem zadevo tako olajša, kot je le mogoče. Zaslišanja določi za nedelje, ko ni v zaporu nobenega drugega preiskovalnega sodnika. Nanje skliče več ujetnikov hkrati, da se lahko v njegovi sobi pogovorijo in izvejo novice s fronte. Tako Andrić bržkone izve tudi za smrtno obsodbo, ki so jo izrekli Danilu Iliću konec oktobra. Kaj natanko očitajo Andriću samemu, je težko rekonstruirati, kajti spisi niso prestali preizkušnje časa, če pa vendarle še trohnijo v kakšnem arhivu, jih do danes niso našli. Znan pa je izid: 3. marca 1915, osem mesecev po aretaciji, Andrića izpustijo iz zapora. (Odlomek iz knjige: Michael Martens, V požaru svetov, strani 75–78)
Andrić je v mariborskem zaporu pisal pesmi lirsko-meditativne in izpovedne narave, zbrane v delu z naslovom Ex Ponto leta 1918 (Naslov zbirke je povzet po pesniški zbirki elegij Epistulae ex Ponto [Pisma iz Ponta oziroma Črnega morja] rimskega pesnika Pubija Ovidija Nazona [43 pr. n. št.–17 n. št.] iz leta 13 n. št.), leta 1920 pa še zbirko Nemiri, izbor:
"Kdo od srečnih in svobodnih ve, kaj je to samota? Niti pajka ni bilo, da bi bil z eno samo nitjo pretkal mojo samoto, in človek, čigar korake sem slišal pred svojimi vrati, je bil moj sovražnik.
Dva dneva me že niso odvedli niti na tisti borni enourni sprehod, ker venomer dežuje.
Zdi se mi, da vlaga nenehno vdira v celico in da mi pada na obraz in roke kot lepljiva plast. Moja odeja je groba in mrzla, hrana ima okus po pločevini posode, celica pa nepopisni zadah po tesnem prostoru, v katerem človek diha in živi brez spremembe in brez zračenja." Ivo Andrić, Ex Ponto/Nemiri/Lirika. Ljubljana 1977, strani 8 in 11.
(MARIBORSKA) STROFA
Ponavljam svojo staro jutranjo trditev:
besede ni —
To so čudne linije poti duše,
jecljanje rodi blodnje (ah neravne
vrstice!)
Zame, za moj čas besede ni:
Koraki po ozki celici, brez števila,
dnevi v nizu, prestrašenih oči,
razbesneli pekel mojega časa, propad in
uničenje vsega, —
pesniki prihodnjih dni, mladci in
dekleta,
idila, ki prihaja, vaše pesmi bodo stkane
iz zlata in sence,
v veter posejana in neznana — peta in pozabljena
bo tisto jutro — moja
mariborska kitica.
Prevedel Ivan Minatti
Ivo Andrić, Ex Ponto/Nemiri/Lirika. Ljubljana 1977, stran 189. Opomba: Obstajajo različice naslova pesmi: Strofa, Mariborska strofa, Mariborska kitica oziroma Kitica.
Kratka Andričeva biografija
Ivo Andrić (10. oktober 1892, Dolac pri Travniku [Avstro-Ogrska] – 13. marec 1975, Beograd, Jugoslavija), bosansko-srbski književnik in diplomat. Imenujejo ga tudi balkanski Homer. Je edini prejemnik Nobelove nagrade za književnost z območja nekdanje Jugoslavije in jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini. Začel je kot pesnik in nadaljeval kot prozaist. V zgodnjem obdobju je napisal vrsto novel in kratkih zgodb. Po mnenju številnih literarnih zgodovinarjev so njegova dela izvrsten prikaz "Orienta v Evropi".
Po osnovni šoli, ki jo je končal v Višegradu, se je leta 1903 vpisal v gimnazijo v Sarajevu, za tem na filozofskih fakultetah v Zagrebu, na Dunaju in v Krakovu študiral slovansko književnost, filozofijo in zgodovino. V Splitu so ga avgusta 1914 obsodili za veleizdajo. V prvem letu prve svetovne vojne je osem mesecev preživel v mariborskem zaporu, za tem pa do leta 1917 v hišnem priporu v Ovčarevu pri Travniku in Zenici. Konec vojne in ustanovitev Države SHS je dočakal v Zagrebu, kjer je s kasnejšimi prostozidarji Nikom Bartulovićem, Brankom Mašićem in Vladimirom Čorovićem ustanovil in urejal prvi skupni jugoslovanski književni časopis Književni jug. Bil je tudi član Odbora za prehrano lačnih otrok v Bosni, konec leta 1918 in na začetku leta 1919 pa je delal v Sekciji za organizacijo in agitacijo ljudskega sveta SHS. Z razglasitvijo kraljevine postane sekretar na ministrstvu za verska vprašanja. Preseli se v Beograd, kjer se zaposli na ministrstvu za zunanje zadeve. V svoji konzulatsko-diplomatski karieri je bil najprej uradnik v Vatikanu, zatem pa v diplomatskih predstavništvih v Bukarešti, Trstu, Gradcu, Marseillu, Parizu, Bruslju, Madridu, Ženevi in Berlinu. Leta 1924 je v Gradcu doktoriral z disertacijo Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine. Zadnja diplomatska funkcija, ki jo je opravljal, je funkcija izrednega poslanika in pooblaščenega ministra pri kraljevem poslaništvu v Berlinu od aprila 1939. Ko je Nemčija leta 1941 napadla Jugoslavijo, se je Andrić poleti tega leta vrnil v Beograd in tam v osami živel vso drugo svetovno vojno. V tem času je prepovedal tiskanje in objavljanje svojih del.
Med drugo svetovno vojno je v samoti napisal svoja tri najboljša dela: Most na Drini, Travniška kronika in Gospodična, ki so vsa izšla v letu osvoboditve in so kasneje doživela svetovno slavo. Sodi med tiste redke pisatelje v zgodovini jugoslovanskih književnosti, ki je še vsaj deset let pred svojo smrtjo dosegel za svoje pisateljsko delo vsa, tudi najvišja priznanja v domovini in največje mednarodno svetovno priznanje, ko so mu leta 1961 podelili Nobelovo nagrado.
Andrićeva pripadnost prostozidarstvu
Andrić je bil v ložo Preporod (Preporođaj) v Beogradu sprejet leta 1925. Istočasno so bili sprejeti Petar Dobrović, Ivan Ribar in Gustav Krklec. Leta 1926 je bil afiliiran v ložo Dositej Obradović in 5. novembra 1926 po paragrafu 70 iz nje izključen. Pri tem je zanimivo, da je leta 1935 objavil svoje besedilo Raj v starem Sarajevu v prostozidarski reviji Javnost. Leta 1942 je Andrić v svoji izjavi izrednemu komisariatu za osebne zadeve vlade Milana Nedića zapisal, da je zaradi svoje neaktivnosti spontano prenehal biti prostozidar. V seznamu prostozidarjev aktivnih funkcionarjev in upokojencev iz druge svetovne vojne pa je navedeno, da je še vedno član lože Dositej Obradović.
"Ko so mi ponudili, naj stopim v prostozidarsko ložo, sem bil mlad človek, ki ga niso privlačile niti družabne zabave niti strankarsko-politično življenje. In zelo rad sem sprejel priložnost, da se znajdem v družbi resnih in dobronamernih ljudi, kjer bi lahko morda koristil tej deželi in družbi ter se osebno izpopolnjeval in napredoval," razlaga pozneje svoje motive, zakaj se je pridružil beograjski loži Preporod. Andrić za svoje člane pripravi skico o Bosni in se udeležuje njihovih tedenskih del.
Toda članstvo se po aferi s poljsko soprogo njegovega prostozidarskega brata Gustava Krkleca nenadno konča. Da je Andrić svojega prostozidarskega brata (kateremu je bil tudi poročna priča) prevaral z njegovo ženo, je bilo za prostozidarje, ki so od svojih članov pričakovali neoporečno zasebno življenje, nedopustno. Toda Andrića pozneje občasno vendar navajajo kot člana druge beograjske lože Dositej Obradović, torej ostane prostozidar. Vsekakor je Andrićevo občasno prostozidarstvo vedno znova dajalo potuho spekulacijam o tem, da je v svojem literarnem delu, recimo v Most na Žepi, skril skrivna znamenja te miselnosti.
Most na Žepi
Andrić je svojo pripoved Most na Žepi objavil oktobra 1925, kar sovpada s članstvom v prostozidarski loži. Pripoved o mostu čez Žepo je prispodoba, ki se začne tradicionalno in obenem kafkovsko: "V četrtem letu vezirjevanja je velikemu vezirju Jusufu spodrsnilo in kot žrtev nevarne spletke je na vsem lepem padel v nemilost." S tem prvim stavkom, ki morda ne po naključju spominja na slavni začetek Kafkovega šest mesecev prej objavljenega Procesa, se začne zgodba Jusufa, Bosanca po rodu, ki je zaradi krvnega davka postal musliman. Jusuf prebije dlje časa v ječi, ker ga je na carigrajskem dvoru nekdo po krivem obrekoval, čeprav ni storil nič slabega. Nazadnje lahko dokaže svojo nedolžnost in z vsemi častmi ga spet nastavijo na stari položaj. Toda vezir več ni isti. Po času, ki ga je prebil v ječi, postane nezaupljiv do žameta, biserovine, besed in dejanj. Izgubljen je v svojih mislih in spominih, zagrenjenega ga počasi spravljajo v norost. Lahko rečemo, da v sebi umira zaradi nezaupanja in strahu do vseh in vsega. Začne verjeti, da je v vsem nekaj zla, da lahko vse človeško početje in govorjenje vodi v nesrečo, zato se umakne vase in počasi umira v sebi, ne da bi našel smisel, ki ga je nekoč iskal. Misli mu vse pogosteje tavajo k Bosni, v čas otroštva, v tisto "daljno in hribovito temačno deželo Bosno, ki jo je še celo luč islama mogla le deloma razsvetliti".
Kljub sumničavosti do vsakršnega dejanja se odloči, da bo dal v svoji rodni vasi, od koder so ga odpeljali kot otroka, zgraditi most. Ko je delo po številnih težavah končano, ga od blizu in od daleč občudujejo kot čudež, kot da je nenavadna misel, zablodela in ujeta v skalovju in divjini ...
Pri Andrićevi poetiki, povezani z mostom na gorski reki Žepi tik pred izlitjem v Drino, je treba izpostaviti čudenje pri tehnološko zahtevni gradnji mostu in njenem izvajalcu. V zgodbi Andrić izmenično sledi usodi dveh likov: velikega vezirja Jusufa in skrivnostnega Italijana, gradbenika, ki gradi veličastne mostove po celotnem Osmanskem cesarstvu in ga je vezir najel, da zgradi most na reki Žepi, blizu njegove rodne vasi. Gradnja mostu je bila po epskem izročilu povezana s številnimi težavami, ki jih je graditelj s svojo vztrajnostjo uspešno premagal. Gradbenik je po izgradnji mostu (okoli 1570) zapustil Žepo, po vrnitvi v Carigrad pa je zbolel za kugo in umrl. V zgodbi je na enem mestu lep opis mostu, ki ga je gradbenik s pomočjo kamnosekov in zidarjev zgradil v grapah kanjona Žepe: človek bi si lahko mislil vse kaj drugega kot tako čudovit premostitveni objekt v od boga pozabljenem in opustošenem kraju. Zdelo se je, kot da nabrežji ena proti drugemu spustita razpenjena vodna curka, ki se združita in tvorita lebdeči lok nad breznom. Pod obokom se je videl na dnu obzorja košček modre Drine, globoko pod njo pa je žuborela razpenjena in ukročena Žepa.
"Začudeni Višegrajčani so nekaj dni zaporedoma opazovali stavbenika, kako pripognjen in sivolas, toda rdeč in mladosten v obraz hodi okrog velikega kamnitega mostu, kruši, med prsti drobi in z jezikom okuša malto iz sestavkov in kako korakoma meri oboke."
Zapisano govori o človekovi strasti in poslanstvu, ki z leti ne mineta in trajata do konca življenja. Gradbenik pri nikomer ne išče prijateljstva, pohvale ali pomoči, pa tudi ne hlepi po materialnem, ampak živi za svoje delo in mu po vseh stiskah s svojo vztrajnostjo most uspe dokončati. Ni zahteval veliko, je pa s svojim delom marsikomu veliko dal. Zgodba priča o skromnosti stavbenika, ki si je za čas gradnje mostu postavil leseno kajuto, kjer si je kuhal sam, čeprav so mu ponudili bivanje v Višegradu ali eni izmed krščanskih hiš nad Žepo. V tem primeru lahko kajuta simbolizira prostozidarsko ložo, kamor nepoučeni nimajo vstopa.
"Potem je nekaj dni odhajal v Banjo, kjer so lomili apnenec in od koder so jemali kamen za višegrajski most. Pripeljal je težake in odkopal kamnolom, ki je bil čisto s prstjo zasut in obrasel z grmičjem in nizkimi borovci. Kopali so, dokler niso našli široko in globoko žilo kamna, ki je bil jedrovitejši in bolj bel kakor tisti, iz katerega je bil zidan višegrajski most." V zapisanem prepoznamo alkimistično geslo V.I.T.R.I.O.L. – Visita Interiora Terrae Rectificando Invenies Occultum Lapidem (Obiščite notranjost zemlje in skozi očiščenje boste našli skriti kamen). V prenesenem pomenu nas geslo nagovarja, da se poglobimo v notranjost in skozi poglobljeno kontemplacijo, kjer najdemo Kamen modrosti, ki je prispodoba za znanje, na katerem temeljita bivanje in razvoj. S pomočjo očiščenja mentalne nesnage sledimo poti na vedno boljšem poznavanju sebe in sveta, v katerem živimo.
"Šele ko je bilo vse pripravljeno in napeljan kamen iz Banje, so prispeli kamnoseki in zidarji, Hercegovci in Dalmatinci. Zgradili so jim lesenjače, pred katerimi so klesali kamenje, beli od kamnitega prahu kakor mlinarji. Stavbenik pa je hodil okrog njih, se sklanjal nadnje in vsak čas jemal mero z rumenim pločevinastim trikotnikom in svinčenim grezilom na zeleni niti. … Še ko so prvi popotniki šli čez most, v občudovanju postajajoč, je stavbenik izplačal delavce, zložil in natovoril svoje zaboje z orodjem in papirji in se s tistima dvema vezirjevima zaupnikoma odpravil proti Carigradu." Vpliv prostozidarske misli v delu Most na Žepi je očiten. Plačilo za opravljeno delo – povišanje mezde v prostozidarstvu pomeni dvig s stopnje vajenca na stopnjo pomočnika. Dobi ga v obliki modrih naukov. Omenjena sta dva pomembna prostozidarska simbola: pločevinasti trikotnik in grezilo oziroma svinčnica (svinčeno grezilo na zeleni niti).
Andrić v svoji povesti izpostavi čudenje pri tehnološko zahtevni gradnji mostu in njenem gradbeniku – neznanem Italijanu, ki kar naprej struga tisto kamenje, kar v prostozidarstvu simbolizira "delo na grobem kamnu" – delo na samemu sebi oziroma kako postati boljši človek. Prostozidarstvo, ki ga poznamo danes, ima svoje korenine v cehih srednjeveških gradbenikov, ki niso bili nujno samo kamnoseki, so pa vsi ti delili podobne vrednote in ideale. Že v antiki in srednjem veku so kamnoseki pri obdelanih kamnih, pripravljenih za gradnjo, vrezovali znake, ki so simboli ali alegorije kamnosekov in klesarjev. Vrezovali pa so seveda tudi napise – kronograme … po željah naročnikov. Vezirju je po gradbenikovi smrti mladi in učeni carigrajski veroučitelj, ki je bil doma iz Bosne, pisal pa je tekoče verze, predlagal, da bi na most vklesali napis, ki bi bodočim rodovom sporočal, kdaj in kdo je most zgradil.
"Slišal je, pravi, za most, ki ga je vezir postavil v Bosni, in zanaša se, da bo tudi na to kakor na vsako drugo javno stavbo vrezal napis, da se bo vedelo, kdaj je bila sezidana in kdo jo je postavil." Pesnik mu izroči predlog kronograma in vezirjev pečat. V večjem polju je pisalo: Jusuf Ibrahim, resnični suženj božji. V manjšem pa vezirjevo geslo: V molčanju je gotovost. Vezir znova in znova bere besedilo in dolgo razmišlja o njem. Na koncu prečrta pesem. Na mostu naj bosta samo njegovo ime in geslo. Potem prečrta vezir še svoje ime. Ostalo je samo geslo: V molčanju je gotovost. Nekaj časa je slonel nad njim. Potem pa še enkrat vzdignil roko in z odločnim zamahom prečrtal tudi to. Tako je most ostal brez imena in znamenja.
To oportunistično geslo V molčanju je gotovost, ki naj bi bilo zapisano na mostu, se pogosto nasploh povezuje z Andrićem. Znašlo se je tudi v naslovu ene najboljših študij o Andrićevem delu, Ivo Andrić, paradoks o molčanju (2008) bosansko-hercegovskega publicista, pisatelja in zgodovinarja Ivana Lovrenovića, ki je med ostalim zapisal: "Pri Andriću je princip implozije, paradoksalni 'beg od besed'; z besedami, s katerimi bi najraje govoril – z molkom."
V citatu V molčanju je gotovost je zapisana ena izmed ključnih lastnosti prostozidarjev, to je moška krepost molčečnosti, saj verjamejo v to, da je njihovo delo najbolje opravljeno v tišini in brez zunanjih vplivov. Zaradi tega javnost nima vpogleda v njihovo delovanje, saj ne razkrivajo podrobnosti o svojem članstvu in delovanju. To se zato v javnosti pogosto izenačuje s tajnostjo delovanja, kar neupravičeno povzroča sumničavost in zgodbe o teorijah zarote.
Pripoved Most na Žepi vsebuje številne vrednote in tudi univerzalne resnice. Izpostavlja človekova prizadevanja, da bi svet prilagodil sebi in se boril proti silam narave, ki včasih rušijo vse pred seboj. Poudarja človekovo željo, da vse spravi v red in uredi svet okoli sebe, pa tudi v sebi, kar velikemu vezirju Jusufu ni uspelo. Tako kot v romanu Most čez Drino tudi ta novela govori o minljivosti človeškega življenja in večnosti zgrajenega mostu. Poleg tega sta tako roman kot povest bogata z realističnimi prikazi narave in terena, pa tudi ljudi in njihovih odnosov. Na koncu se zdi, da je most res edina stvar, ki je stalna in nespremenljiva.
Zaključek
Umetnost preživi minljivost človeka, ki jo ustvarja, s tem pa premaga samo smrt. Umetniška dela, če jih ne uniči človek ali narava, so večna. K zapisanemu se poda še Plečnikova misel: Minljiv si, le dela so tvoj spomin.
P. S.: Celoten prispevek s seznamom in predstavitvijo devetih političnih zapornikov, ki so v Mariboru prestajali zaporno kazen med letoma 1914 in 1963 in so bili v času prestajanja ali za tem prostozidarji, bo objavljen v prihodnji številki Časopisa za zgodovino in narodopisje. Enega izmed njih je UDBA na okruten način na Kozjaku leta 1946 likvidirala. Politični zapornik v Mariboru je bil tudi Josip Broz Tito. Je bil tudi on prostozidar? Tudi to bo mogoče izvedeli v pričujočem članku. V njem bo podrobneje razložena tudi prostozidarska simbolika v Andrićevi pripovedi.
