(ŠESTI DAN) V imenu ljudstva, pravice in pravne države

Korupcija bo cvetela, dokler pravosodni sistemi ne bodo znali kaznovati prekrškov in nadzorovati vlad. Ko je pravosodje podkupljeno ali se vanj politično vmešava, trpijo ljudje. Voditelji bi morali vlagati v institucije, ki spoštujejo zakone in se borijo proti korupciji, ter zagotavljati njihovo neodvisnost. Čas je, da odpravimo nekaznovanost za korupcijo. Te štiri ugotovitve so ključen izsek iz stališča Françoisa Valériana, predsednika globalne mreže Transparency International. Ta organizacija je v tem tednu objavila indeks zaznave korupcije za leto 2023. Tokrat opozarja predvsem na svetovni trend slabitve pravosodnih sistemov, s tem pa tudi na koristi majhnega števila kršiteljev na račun skupnega dobrega. Slovenija je po lanskem padcu na najnižje mesto, odkar poteka merjenje po obstoječi metodologiji, obdržala 56. mesto. Realno njena pozicija ni stagnacija, ampak nazadovanje. Morda lahko imamo težavo z indeksi, lestvicami in metodologijami, po katerih se po kakih lestvicah razvrščajo in primerjajo države in s tem umešča naša država, a vendarle: če nenehno razpredamo o korupciji, sumu korupcije, prirejanjih in okoriščanjih v spregi politike in kapitala in če nenehno spremljamo, da vse to niso le razpredanja, imamo v državi resne težave. 

O čem potemtakem v istem tednu govori pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan na prepihu, ki so se ji medtem odrekli v njeni stranki SD in ki se vztrajno upira neizbežnemu, medtem ko skuša zaščititi tudi lastno integriteto? Govori namreč o skrbno načrtovanem protipravnem delovanju pri nakupu sodne stavbe, zavestnem zavajanju, prirejanju dokumentacije s strani organizirane skupine s ciljem pridobitve protipravne koristi. Omenja naveze SDS in SD, napoveduje razkritja resnice s ciljem prekinjanja spornih praks, zaščite pravosodnega sistema. Strašljiva nanizanja. Če se očitki potrdijo, imamo v državi nasploh še resnejše težave, kot je videti in slutiti, četudi ima v političnem smislu trenutno (naj)večje težave stranka SD, obenem pa koalicija, vlada. Bo epilog sploh dejansko razčiščenje ali bo na koncu ostal le dvom in bo rezultat le še ena padla ministrica?

Kdo v tornadu nenehnih prerivanj, izigravanj, hinavščine, tudi pohlepa potegne najkrajšo? Ob vsej megli je bržkone edini jasen odgovor: ljudje. Ljudstvo, če hočete. Kdo bo komu v perspektivi sploh še lahko zaupal - (iz)voljenim strankam, poslancem, vladi, pravosodnemu sistemu, institucijam? Kako ločevati realno od prirejenega, sprocesiranega, tudi v medijih? Kdo (še) dela in deluje v imenu ljudstva, komu torej (še) verjeti mimo konkretnih razčiščevanj objektivne in subjektivne odgovornosti? Odkruški zaupanja letijo in padajo na vse strani. Tudi vere v idejo, da bomo vendarle in končno živeli mirneje in bolje. Peščica morda res živi bolje, vprašanje pa, če lagodno vsem prinaša tudi mirno. Razlike med državljani, med ljudmi se niso zmanjšale, temveč se močno poglabljajo - ali pa jih nemara zdaj jasneje vidimo in občutimo, ker se razkoraki med nami razgaljajo tudi s protesti in stavkami.

Pravičnejšo družbo so v samem bistvu stvari terjali z ljudsko vstajo v Velenju, ki je za zdaj prinesla zagotovila odločevalcev v šaleških političnih in kapitalskih vrstah o znižanju zneskov na položnicah za ogrevanje. Niso še razčistili vsega. Iniciativa terja več, dreza naprej, skuša priti stvarem do dna, se ne da odpraviti z napovedanimi odstotki znižanja cene. Še so rezerve, vztrajajo v iniciativi v Šaleški dolini, kjer je kurjava trenutno najbolj pregreta, a še zdaleč ne edina tematika. Ob boju, ki v imenu ljudstva opozarja tudi na socialno najšibkejše in je glas ljudstva, se je stavkovni val v državi medtem okrepil. Zdravniki zaostrujejo, sodnikom se v imenu delovanja pravne države pridružujejo tožilci, stavkali so na upravnih enotah. 

Boj za nižje zneske na položnicah in boj za višje plače v javnem sektorju se zdita povsem vsaksebi, vzporedna svetova. Ljudstvo medtem debatira, da mora biti nekaj narobe v državi, v kateri štrajkajo najpremožnejši, tudi elita z visokimi plačami. Ko prebirajo zahteve o nujnih dodatnih plačnih razredih in ob tem uzrejo zneske, ki predstavljajo glavnino njihovih plač ali kar plače v celoti, jim ni treba pretirano preračunavati, še manj debatirati o pravičnosti. Tudi vseh stavk se ne da spraviti na skupni imenovalec. To ni en val, je več valov, ki niso v istih vodah: razslojenost znotraj javnega sektorja je izjemna. Kot je fragmentirano med zdravniki. Se starejši, profilirani zdravniki zavzemajo za položaj mlajših zdravnikov v javnem zdravstvu, zlasti primarnem, ali se strinjajo s tako izjemnimi razlikami v komaj spodobnih plačah začetnikov v razmerju do bajnih zaslužkov in javno-zasebnih spreg znotraj profesije in jih zagovarjajo? Je mar prav in pravično? Ali vsak vidi zgolj zaslužnega sebe, medtem ko se sklicuje na koristi pacientov, obče koristi javnega. Ali pa vendarle niso vsi isti? Ker tudi trditve, da so vsi isti, se počasi ne bo več dalo razstaviti, pa naj se še tako zoperstavljamo stereotipizacijam.

Bi končno lahko živeli bolje in mirneje, je retorično vprašanje. Ob vseh prerivanjih je življenje povprečnega državljana kvečjemu slabše. In bo tudi krajše. Neposredno smo prikrajšani v temeljih bivanja: na račun neodkrite bolezni, upočasnitve zdravljenja, ker nismo akutni primer, ker preventiva ni urgentna obravnava. To je realnost napovedovanih in neuresničenih reform, zlasti zdravstvene: ker javno dobro spodjedajo zasebne koristi, smo prikrajšani. In vse to v imenu ljudstva, pravice in pravne države.