(ŠESTI DAN) Minister, ki že dolgo ni več kulturni niti kulturen

Drama je.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Preroški je bil slogan letošnje sezone Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana - Drama je. To, kar se dogaja zadnje dneve s prvo nacionalno gledališko hišo, je dobesedno drama. Ampak posledice niso in ne bodo le dramatične, ampak so katastrofalne. In ne gre le za zgodovinsko in državotvorno prvo kulturno ustanovo, ampak za celoten resor, ki je moral že končno stopiti skupaj in z nekim j'accuse ali dost' je dati vedeti, da tako ne gre več. Ker ta vlada v svoji (ne)kulturni agendi spodjeda in omalovažuje vse. Razmontirala je že celotno kulturno stavbo navznoter in navzven: brutalne kadrovske rošade tega mandata, financiranje muzeja slovenske osamosvojitve, novo vodstvo JAK-a, sumljive priprave na frankfurtski sejem ... Kultura ni tako nepomembna, kot je bilo v kakšni volilni aritmetiki videti kdaj prej.

Odstopna izjava direktorja Drame sredi preteklega tedna Igorja Samoborja zato je, pa tudi ni presenetila. V njej je skoncentrirano vse, kar razdvaja nacionalno kulturo in politiko v tretji republiki. Namesto da bi gesta obupa, pa tudi poguma, ker Samobor ni šel v manj boleče "osebne razloge", sprožila pri ustanovitelju z Maistrove takojšen odziv, se je odgovor kulturnega ministra nedoumljivo vlekel. Pa saj tega smo že vajeni. V bistvu je povsem v slogu njegovih dosedanjih reakcij na vse ključne težave v sektorju. Z mešanico ignorance in arogance se norčuje, vmes še kak medij jeznorito zavrne, v resnici pa se skozi ta odstop razkriva vsa patologija nacionalne kulture.

Da za institucije, ki jim ministrstvo ustanovitelj in minister nastavlja v njih vodilne, ni posluha niti za osnovno komunikacijo, je res porazno. Kot bi bili v vojnem stanju in bi se gledali preko puškinih cevi, delujeta kulturna sfera in resorni minister, ki že dolgo ni več kulturni niti kulturen. Vasko Simoniti je v zapoznelem odgovoru na odstopno izjavo Igorja Samoborja vnovič demonstriral vso svojo pregovorno komunikacijsko nehigieno.

Po tistem hudem deževju, ko je voda drla v zloveščih slapovih po Draminih stopniščih med predstavo Požigalcev in je bila bojazen (ki še vedno je), da streha ne bo vzdržala, je bilo samo še vprašanje časa, ali bo ravnatelj to hudo odgovornost za varnost ljudi in premoženja prevzel na svoja ramena. Minister, tudi tedaj ciničen in neodziven kakor danes in zmeraj, zdaj v tretji osebi razlaga, da so vendarle dali veliko vsoto za sanacijo, da so se odzvali, da so storili dovolj ...

Samoborjev odstop - ironija, da kljub pandemiji v eni najboljših Draminih sezon -, je torej razumljiv. Ravnatelj je vendar odgovoren med drugim tudi za varnost ljudi in premoženja, in če je stavba v stanju, v kakršnem je ljubljanska Drama, proces prenove pa se v neskončnost odlaga in blokira, je popolnoma logično, da na neki točki človek pač noče in ne more več za tako stanje nositi osebne odgovornosti. Samobor je ravnateljsko funkcijo prevzel tudi zaradi grožnje, ki jo nevarna dotrajanost stavbe Drame pomeni za delovanje gledališča, za zaposlene in tudi obiskovalce. V osemletnem mandatu je prepričeval šest kulturnih ministrov, da je sanacijo treba začeti, razpisan je bil mednarodni arhitekturni natečaj, še najdlje so prišli z ministrom Tonetom Peršakom. Podpisana je bila triletna pogodba za financiranje projektiranja prenovljene Drame. S prihodom Simonitija se je financiranje prekinilo. Tudi letnica prenove in ocenjena sredstva so bili v osnutku novega Nacionalnega kulturnega programa - samovoljno, pravi ravnatelj - spremenjeni.

Minister je na nacionalni TV vehementno razlagal, kako kaže spoštovanje do Samoborja, njegovega dela in hiše s tem, da kdaj pa kdaj celo gre na premiere. Kakšen dosežek! Je pa seveda po njegovem megalomanskim arhitektom treba zreducirati predimenzionirane vsote. Stara zgodba, znana iz vseh proslulih kulturnih infrastrukturnih načrtov zadnjih osamosvojitvenih desetletij. Problem edino je, da se zgodba o jari kači in steklem polžu z NUK-om pri Drami ne sme ponoviti, ker je stavba prenevarna.

Sramota so zapisali na asfalt pred Dramo. Južnoafriški nobelovec J. M. Coetzee v romanu Sramota zapiše: "Navadiš se na to, da je zmeraj huje, nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše."

Predlog enega izmed kulturnikov, češ da bi bil edini učinkoviti boj zoper ministrovo samovoljo odstop vseh vodilnih v gledaliških hišah v državi, je umesten. Vprašanje je le, ali ne čaka zadaj že falanga "režimcev".

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta