Luka Mlakar
SDS je z vložitvijo interpelacije proti vladi, ki ga je v najobsežnejšem delu posvetila "likvidaciji" muzeja slovenske osamosvojitve, presekala obdobje mrtvila na domačem političnem parketu. Premier Golob letos sicer napoveduje začetek velikih reform, a kaj, ko javnost še vedno ne pozna niti konkretnih predlogov niti izračunov, koliko nas bodo te sploh stale. Danes bi morali izvedeli več o spremembah v zdravstvu, naslednji teden pa o šolski in davčni reformi, pri kateri smo doslej slišali samo to, da bodo tisti z več premoženja "pošteno" plačali davek. Dinamika dela vlade in posledično državnega zbora, kamor bi vlada že morala pošiljati zakone, ki bodo podlaga za reforme, je trenutno daleč od ekspresne. V parlamentu zasedajo odbori, o izrednih sejah pa ne duha ne sluha. Da ne govorimo o tem, da je zadnja redna seja trajala samo štiri dni.
Ritem dnevnopolitičnega dogajanja tako spet narekuje Janša, ki vladi po manj kot desetih mesecih mandata z interpelacijo očita, da ne izpolnjuje svojih obljub. Interpelacije zoper celotno vlado so v slovenski politiki sicer redke, a so legitimno orodje, s katerim opozicija izvaja nadzor nad izvršilno vejo oblasti. V času prejšnje Janševe vlade je leva opozicija skupaj vložila deset interpelacij proti ministrom, poskusili so tudi s konstruktivno nezaupnico vladi in celo ustavno obtožbo predsednika vlade, a brez vsakršnega učinka. Takšen bo tudi izplen najnovejše interpelacije, a si je Janša očitno zaželel, da premier z ministri preživi dan na razpravi v hramu demokracije. O očitkih SDS na račun vlade pa največ pove podatek, da so polovico interpelacije posvetili samo ukinitvi muzeja, kritikam glede reševanja zdravstva denimo pa so namenili manj kot pol strani.
Odločitev NSi, da ne podpre interpelacije SDS proti vladi, ki je na nekaterih mestih dobesedni "copy-paste" njihove interpelacije proti kulturni ministrici Vrečko, je v tem pogledu celo modra. Toninova ugotovitev, da bo koalicija zaradi "zunanjega sovražnika" samo strnila svoje vrste ter da bo blokovska delitev za vlado in proti njej prevladala tudi nad utemeljeno kritiko, je na mestu. Vladi se zaradi udobne parlamentarne večine ni treba bati ničesar, ima pa veliko odprtih front. Razmere v zdravstvu se še ne izboljšujejo, primež inflacije ne pojenja, rast cen življenjskih potrebščin, predvsem hrane, pa je zarezala globoko v denarnice ljudi. Socialno nezadovoljstvo poskuša z upokojenskimi shodi proti vladi usmeriti nekdanji pravnomočno obsojeni poslanec SDS Pavel Rupar, ki ga z neposrednimi prenosi podpira vodstvo RTV Slovenija.
Koalicija kljub nekaterim nesoglasjem – Levica nasprotuje resoluciji o opremljanju vojske – še vedno precej enotno krmari med čermi. Glavno lepilo je še vedno antijanšizem oziroma vrnitev v stanje pred zadnjo Janševo vladavino, se pa Golobovi trenutno ne morejo pohvaliti z nobenim pomembnejšim dosežkom, s katerim bi zaprli usta svojim kritikom. Prelomen datum, ko bodo pod drobnogledom vsi njihovi (ne)uspehi, bo prvi junij, ko bo minilo leto dni od nastopa vlade. Že zdaj je jasno, da bo dosežkov glede na predvolilne obljube verjetno bolj malo, če bodo delali s takšnim tempom kot v zadnjih dneh in prepuščali Janši, da diktira, kdaj bo kaj na agendi, pa se kmalu ne bodo več mogli s čim pohvaliti.
