Rož, Podjuna in Zilja 100 let po koroškem plebiscitu

Ta puška je stara toliko kot jaz, zame ima simbolno vrednost. Posebej mi je pri srcu, kjer je vanjo vgrajeno znanje boroveljskih puškarjev, ki so med najboljšimi na svetu," mi razlaga v Borovljah novinar in publicist Franc Wakounig. "Po plebiscitu, ko smo pripadli Avstriji, se je s Koroškega v Kraljevino SHS izselilo okoli 4000 koroških Slovencev, učiteljev, uradnikov, duhovnikov, recimo, tudi kasnejši škof Gregorij Rožman, intelektualcev, recimo, Angela Piskernik, pa zasebnikov. Ostali smo politično, kulturno in intelektualno obglavljeni. Med begunci je bilo okoli 40 boroveljskih puškarjev, ki so v Kranju ustanovili Kranjsko puškarno. Kralj Aleksander Zedinitelj je menil, da je lokacija preblizu avstrijski meji, zato jih je povabil v Kragujevac. Tam so svoje bogato znanje vtkali v tovarni orožja, pozneje poznani kot Crvena zastava."

Puška Franca Wakouniga, ki je pred leti izdal trojezični lovski slovar, v slovenščini, nemščini in italijanščini, je sicer slavna mavzerka, ki pa so jo v Zastavi izpopolnili boroveljski puškarji. Ker ni več primerna za moderno vojskovanje, so te puške v Srbiji nedavno odprodali za civilno uporabo v lovu ali športu. En velik zaboj se jih je znašel v Borovljah, kjer je eno od dveh avstrijskih državnih pristrelišč. Drugo je na Dunaju. Tako je Wakounig prišel do puške, ki je sedaj lovska. "V Borovljah je še pet puškarn, vendar je v lasti koroških Slovencev, Borovnikov, samo ena," pripoveduje Wakounig in si prižge pipo. "Njihov ded je bil župan v Borovljah, ko so bile te pred plebiscitom še v slovenskih rokah. Leta 1942 so nacisti družino izselili v nemško delovno taborišče. In pri tem si je roke umazal kasnejši župan Borovelj Josef Hambrusch, prav tako puškar. Znebiti se je hotel konkurence čez cesto."

Za nemško Koroško

Prisilnega izseljevanja koroških Slovencev nacisti niso do konca uresničili, čeprav je bil leta 1944 še drugi val izgona. Kajti fantje iz izgnanih družin so bili po navadi že vpoklicani v nemško vojsko. Ko so prišli na žetveni dopust, pa so na domačijah našli Tirolce, Kanalce in Kočevarje. Zato so dezertirali in se po večini pridružili partizanom. O tem govori film Vrnitev velikega pesnika in pisatelja Janka Messnerja. Wakounig nadaljuje: "Navzven se morda zdi, da se klima med večino in manjšino izboljšuje. Dobivamo nekaj več dvojezičnih krajevnih napisov. Toda te dni so v Miklavževem odkrili pomnik Hansu Steinacherju. Odkril ga je koroški hajmatdinst, asistirali pa so koroški Slovenci iz tako imenovane konsenzne skupine. Marjan Sturm je h knjigi napisal predgovor. Steinacher je bil glavna gonilna sila avstrijske propagande ob plebiscitu, nato pa v rajhu odgovoren za manjšine. Naj bi imel zasluge, ker je bil proti izgonu koroških Slovencev. Vendar zakaj? Hotel jih je imeti tukaj za sužnje, da mu jih ne bi bilo treba vlačiti iz drugih krajev okupirane Evrope. "

Iz Borovelj se odpeljem dalje po Rožu. V Šentjakobu v Rožu stoji največji spomenik brambovcem iz let 1918 do 1920. Zgrajen je bil leta 1934 namenoma na domačiji koroškega Slovenca Kobenterja, ki so mu nemškonacionalci odkupili domačijo. Šentjakob v Rožu je bil tedaj še trdnjava slovenstva na Koroškem. V kraju je bila že leta 1872 odprta prva posojilnica, slovenska seveda, v Avstriji sploh. Spomenik ureja vrtnar. Kjer še ni porezal šavja, se zdi, da je precej zaraščeno in zanemarjeno. Na levi vihra žolto-rdeče-bela deželna zastava. Notri sta daljša spiska padlih "junaške smrti za nemško (sic!) Koroško". Na drugi strani ceste se srečam z domačim, iz sosednjega Šentpetra, režiserjem in umetnikom Marjanom Štikarjem. Štikar je namreč ob stoti obletnici plebiscita čez Šentjakob, čez hiše, dvorišča, travnike, potegnil kakšen kilometer dolg in dva metra širok rdeč trak iz plastične gaze. "Zamisel za umetniško postavitev je izvirala iz tega, da se še sto let po plebiscitu pri nas po vaseh, celo v družinah delimo po nekih mejah na nemško govoreče in na slovensko govoreče. Nekomu se je zareklo tudi na nemško govoreče koroške Slovence. Imam pa občutek, da je danes najvišja meja na Koroškem vendarle med nacisti in protinacisti. Ko se dežela pogovarja z nami, zmeraj pobara še hajmatdinst pa brambovce. To so privat ferajni, mi smo pa mednarodnopravno priznana narodnostna skupnost s svojimi legitimnimi zahtevami tudi po sedmem členu Avstrijske državne pogodbe."

​Izzovem ga, da bo vendarle po občini vseh 22 vasi dobilo dvojezične krajevne napise. "Že, samo ne veste, kakšen napor je morala manjšina vložiti v to. Pa še to je bolj blef, ker bodo ulice, ki so za orientacijo vselej najbolj pomembne, dobile samo nemška imena. Zato sem tukaj pred farovžem, čez katerega gre ta rdeča meja, postavil 44 sedežev, kjer piše ime projekta Hranca-Grenz. Hranca seveda v našem dialektu pomeni meja. Postavitev se imenuje Dialog forum St. Jacobi. Za vsako vas sta dva stola, da se pogovorimo. Nad njimi je zvočni trnek, mikrofon, ki lovi debato. Če pritisnete na gumb, se zasliši zvočna instalacija v angleščini, ki je dominanten jezik v svetu. Predvajamo razmišljanje nobelovke Tony Morrison o tem, kaj je domovina." ​Strinjava se, da je v tej finti nekaj žižkovskega. Slovenski filozof Slavoj Žižek je pred časom v nekem nemškem mediju razložil, zakaj bi morali nemško govoreči paziti, da se ohrani slovenščina na avstrijskem Koroškem. Namreč zato, da bodo pri koroških Slovencih še lahko našli zgled, kako pred navalom angleščine ubraniti svojo ljubo materno nemščino.

Proslava v mrtvašnici

Štikarjev umetniški projekt je del deželnih plebiscitnih prireditev pod naslovom Charinthija, na katerih so prvič svobodno sodelovali tudi koroški Slovenci. "Tudi ta projekt so sprva zasnovali samo nemško. Ko smo protestirali, so naknadno izdali še slovensko brošuro. In spet je vse deljeno, namesto da bi bilo v eni brošuri in nemško in slovensko. Ampak skupnega, sprave in gradnje mostov, kar imajo deželne oblasti ves čas na jeziku, v resnici še niso zmožni. Pričakujejo pa, da se za to trudimo Slovenci. Že skoraj 40 let delam predstave, ki jih razumejo tako Slovenci kot Nemci. Oficialna stran pa se v drugo smer ne potrudi. Tudi zato umiramo. Proslava plebiscita bi zato lahko bila kar v mrtvašnici." Javnost pa je njegovo instalacijo navdušeno sprejela: "Ko smo postavljali trak, so prihajali ljudje iz drugih hiš in nas prosili, da ga potegnemo še čez njihovo streho ali vrt. Sedaj me že sprašujejo, če bi jim po koncu razstave 26. oktobra prodal del traku. Pa še nisem določil cene," navrže v smehu. Bil je tudi zanimiv dogodek, da so mu sprva dovolili trak potegniti čez zadružno hišo, ki je v rokah Raiffeisna. Čez tri dni so ga klicali, da je "odobritev dal napačni oddelek". V ozadju je bil protest nekega kmeta, člana zadruge in potomca tistih nemškutarskih kmetov, ki so tudi Štikarjevo družino leta 1942 dali na spisek za izgon. Tako. ​Štikar je umetniški projekt pred postavitvijo šel prijavit na občino. Niso imeli pripomb, le vprašali so, ali bo v to zajet tudi zgoraj omenjeni brambovski spomenik: "Sem odgovoril, da nas ta nič ne briga, da je to njihova zadeva." Bili so osupli. Štikar še zabeli: "Letos koroški Slovenci tega spomenika v nacističnem triumfalnem slogu ne bomo niti poscali!"

Pepca Druml, pesnica in kulturna delavka, prihaja iz Zilje. Z možem v Bistrici na Zilji vodita hotel Stara pošta, ki je v osnovi 800 let stara do perfekcije obnovljena stavba: "Prihajam z najbolj zahodnega roba slovenstva, blizu sta Zahomec in Dule, kjer stoji zadnji dvojezični krajevni napis blizu zahodne etnične meje, ki velja že stoletja.

V Brdu še imajo slovenske maše. Naš krški škof, Slovenec Jože Marketz, naj se tam in še kje potrudi za slovenske maše. Ohranitev in pospeševanje slovenščine je tudi naloga naših krovnih organizacij. Avstrija naj manjšino podpre s tistim, kar rabi za preživetje. In Slovenija tudi."

"Res je, tu še prevladuje stara miselnost, da pravi Korošec ne govori slovensko. Mi Slovenci se moramo zmeraj desetkrat bolj potruditi kot pa nemško govoreči. Če nam uspe, so nevoščljivi, če pa nam spodleti, so škodoželjni," razlaga sogovornica. "Je pa tisti surovi čas iz sedemdesetih let, ko so nas Čuše pošiljali čez Karavanke, dokončno mimo. Mladi, se mi zdi, danes niti več ne vedo za tiste naše boje in trpljenje. Izobraženi nam tako ali tako odhajajo na Dunaj, saj tu ni zanje primernih zaposlitev." Pepčin mož Ludwig je hotel študirati arhitekturo, všeč mu je bila ziljska arhitekturna dediščina. "V osemdesetih letih je o njej napravil razstavo in menil, da je treba v njej najti svojo identiteto. A so ljudje v Zilji povečini to svojo dediščino že zavrgli. Raje so gradili hiše z onimi težkimi tirolskimi ganki, obdanimi s preobiljem rož. Iz starih stavb pa so zmetali ven vse: stara vrata, okna s križi, portale, velbe. Tako so mnogi odvrgli svoj slovenski jezik. Bili so seveda po drugi svetovni vojni travmatizirani. O tem z izjemnim občutkom piše naša Maja Haderlap. Avstrija se je zunaj bahala s partizani, doma pa so veljali za izdajalce. Moj ded je v Rožu na plebiscitu glasoval za Avstrijo. Mislim, da zavoljo gospodarskih razlogov. Da ne bi bilo treba robe na trg tovoriti čez Karavanke, ker Celovec je bil šele v plebiscitni coni B. A je ostal zaveden Slovenec. Dedu so na firmi rekli, naj otroke izpiše iz slovenske gimnazije, sicer bo letel na cesto. Pa je raje dal odpoved in šel nazaj na domačo kmetijo in delo našel kot gozdar. Drugi v familiji pa so postali pridni vindišarji. Od teh, ki so se prilagodili, izhaja tudi nekdanja avstrijska zunanja ministrica Ursula Plassnik. Slovenščina pa je tako dragocen slovanski jezik. In kako so zanimivi njeni dialekti. Šele sedaj na Koroškem znova, tako kot lastno arhitekturno dediščino, odkrivajo, a pozno, da je dobro vedeti jezike. Spet se splača učiti slovenščine, ker je tudi Slovenija dinamična, demokratična in sodobna država. Ampak pri jeziku nam manjka nekaj desetletij, kot bi v filmu zmanjkale sličice." "Pa ne mislite, da mi na Zilji samo jamramo. Kje pa!" nadaljuje Pepca Druml. "Trudimo se, da ohranimo našo kulturo in jezik živa. Če kdo pomaga, tudi prav. Nič nam ni bilo podarjeno, le jemali so nam. To naj Pahor pove v Celovcu!"

V Celovcu se srečam s tajnikom pobude Skup, to je Slovenski konsenz za ustavne pravice, Andrejem Moharjem, ki pa je tudi tajnik Zveze koroških partizanov: "Stota obletnica plebiscita bi morala biti opomin, da se avstrijske in deželne oblasti zazrejo v neuresničene obljube, dane manjšini. Slovenija pa se ne bi smela zaradi fraz o dobrem sosedstvu pustiti speljati na led. Tako imamo vtis, da Slovenija nima nekega interesa za manjšino. Iz Skupa smo ministrico Heleno Jaklitsch prosili, naj predsednik Pahor avstrijski strani izreče naše jasne zahteve, ko pride na proslavo. Sicer je bolje, če ostane doma. No, danes vsaj Pahor in avstrijski gostitelj Alexander Van der Bellen ne gresta na otvoritev dvojezičnih napisov v kraju Sele nad Žitaro vasjo. Vendar nista jasno rekla, da tja ne gresta zato, ker je župan Žitare vasi Jakob Strauss pred tednom dni odkril pomnik nacistu Hansu Steinacherju. Po drugi strani Avstrija pritiska za večjo zaščito nemško govorečih v Sloveniji. To je zgodovinsko čisto drugačna manjšina, kot smo koroški Slovenci. Tudi niso primerljivi z vašo madžarsko in italijansko narodno skupnostjo. Pa naj šef hajmatdinsta Josef Feldner stokrat reče, da je vsa Slovenija nemško naselitveno območje in da je treba v Mariboru postaviti dvojezične napise. Pri tem, vidite, gre za neke čisto druge zadeve. Slovenija naj se raje odloči notificirati Avstrijsko državno pogodbo in pripravi strateški načrt za njeno uresničitev."

Vendarle plebiscitni dar

Ko je nastajal ta članek, smo izvedeli, da je avstrijska vlada tik pred stoto obletnico deželi Koroški le namenila plebiscitni dar v višini štirih milijonov evrov. Denar naj bi šel za dvojezične občine in manjšini za ohranitev kulture in jezika. Hkrati je vlada na Dunaju odločila, da podvoji sredstva za podporo vseh šestih narodnih skupnosti v Avstriji. Te bodo sedaj znašale 7,9 milijona evrov. Koroški Slovenci naj bi letno poslej dobili 2,3 milijona evrov. Plebiscitni dar pa bo dodeljen v enkratnem znesku. Na kakšen način bodo denar delili, še ni znano. V prvih odzivih so predstavniki krovnih manjšinskih organizacij z gesto dunajske vlade zadovoljni. Doslej je namreč Ljubljana bolj kot Dunaj podpirala slovensko govoreče avstrijske državljane, namreč v razmerju dve proti ena.

Odgovorni urednik Novic iz Celovca Sebastjan Trampusch, ki prihaja iz Podjune, nam je povedal, da v tem daru še ne vidijo, ali bo financiranje tega manjšinskega tednika postalo sistemsko in dolgoročno urejeno: "Iz vladnega sklada za pospeševanje medijev smo letos z Dunaja dobili 20 tisoč evrov. Za normalno delovanje tednika, ki ima 2000 izvodov naklade in komaj dva redno zaposlena ter okoli deset rednih zunanjih sodelavcev, izhajamo pa na 20 straneh, bi letno za spodobno delo in razširjen tednik rabili pol milijona evrov. Iz Slovenije dobimo do 180 tisoč evrov letne podpore. Letos nam je Avstrija primaknila še izrednih 30 tisoč evrov zavoljo pandemije covida-19. In to je vse."

​Za konec samo še sporočilo Komunistične partije Avstrije (KPA), ki jo vodi Mirko Messner, sin zgoraj omenjenega Messnerja, pred današnjo obletnico: "Danes ni česa praznovati razen svetovnega dneva duševnega zdravja!"