Rojstvo in smrt slabe banke: Poglabljanje v brezno konflikta interesov

Življenjska pot Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) ali tako imenovane slabe banke je delček mozaika v širši zgodbi o upravljanju državnega premoženja v Sloveniji, glede katerega še danes ni ustreznega konsenza med stroko in politiko. Njena ustanovitev je bila posledica reševanja nastalega stanja v slovenskih bankah, v katerih so se nakopičila slaba posojila iz časa pred globalno finančno krizo, kar bi lahko med drugim ogrozilo nadaljnje kreditiranje domačega gospodarstva. Mnenja o smiselnosti njene vzpostavitve in uspešnosti njenega delovanja pa so še danes deljena.

DUTB je bila ustanovljena marca leta 2013 v zadnjih izdihljajih druge vlade Janeza Janše kot projekt, ki ga je vodil tedanji finančni minister Janez Šušteršič, sicer član koalicijske Državljanske liste. Že pred ustanovitvijo je institucija sprožila burne polemike v slovenskem političnem prostoru. Konec oktobra 2012 so tako opozicijski poslanci, večinoma iz vrst Pozitivne Slovenije, vložili zahtevo za razpis zakonodajnih referendumov o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu (SDH). V razgretem ozračju je takrat skušal posredovati tudi predsednik republike Danilo Türk, ki je vlado pozval, da odloži uveljavitev zakonov o DUTB in SDH, opozicijo pa, da odloži zahtevo za referendum. Njegovo posredovanje je sovpadalo s kampanjo na predsedniških volitvah, na katerih je Türka v drugem krogu premagal Borut Pahor. Zadevo je na koncu presekalo ustavno sodišče, ki je odločilo, da bi bila referenduma o slabi banki in SDH protiustavna.

Socialni demokrati, ki jih je takrat vodil Igor Lukšič, so si za tem prizadevali še ustavno presojo obeh zakonov, na podlagi katerih bi bili ustanovljeni omenjeni instituciji. "Zdaj gre za zadnjo fazo plenjenja premoženja," je povedal tedanji prvak SD.

To so bile okoliščine, v katerih je prišla na svet slovenska slaba banka, zato ne čudi, da so njeno delovanje že od samega začetka s skepso spremljali tako javnost kot del politike. Analiza Banke Slovenije s tako imenovanimi stresnimi testi je takrat pokazala, da je bančna luknja v osmih bankah znašala kar 4,8 milijarde evrov. Samo za dokapitalizacijo NLB, Nove KBM in Abanke je država namenila tri milijarde evrov. Življenjska doba DUTB, katere namen je bil, da bi si država preko nje povrnila vsaj del sredstev, ki jih je namenila za sanacijo bančne luknje, je bila že z zakonom o ukrepih za krepitev stabilnosti bank sprva predvidena do konca leta 2017, kasneje pa podaljšana do konca leta 2022. S pripojitvijo k SDH je slaba banka konec preteklega leta končno ugasnila.

Ob zaključku postopka pripojitve so tudi v SDH izpostavili, da je DUTB že od same ustanovitve naprej razdvajala slovensko javnost: "DUTB je zato svoje delo začela s popotnico vnaprejšnjega nezaupanja, ob negotovosti množice dolžnikov slabih kreditov, nasprotujočih zahtevah odločevalcev in sklepu Evropske komisije, da bo s stresnimi testi vzpostavila nadzor nad ocenjevanjem slabega premoženja v sistemskih bankah, kar je prenos slabega premoženja iz bank na DUTB krepko zamaknilo. Ob tem se je DUTB kot organizacija začela graditi iz temeljev, saj ob ustanovitvi ni imela poslovnih prostorov, infrastrukture, zaposlenih ter izdelanih in odobrenih principov delovanja."

Projekt je nato nadaljevala vlada Alenke Bratušek, ki si je sanacijo bančnega sistema zadala za prioriteto že v koalicijski pogodbi, ki so jo takrat poleg Bratuškove (Pozitivna Slovenija) podpisali še Igor Lukšič (Socialni demokrati), Gregor Virant (Državljanska lista) in Karl Erjavec (Desus). V isti koalicijski pogodbi je bila predvidena tudi ustanovitev Slovenskega državnega holdinga (SDH).

Od letal do linije za pripravo burekov

Decembra 2013 so se po zeleni luči Evropske komisije za državno dokapitalizacijo bank in s polletno zamudo začeli prvi prenosi z NLB in Nove KBM na DUTB, leta 2014 je sledil še prenos fizične dokumentacije. Na koncu so na slabo banko prešle številne terjatve, pa tudi nepremičnine in lastniški deleži v gospodarskih družbah, ki so najela posojila, katerih niso mogle odplačati. DUTB je na tej podlagi krojila usodo v pomembnih podjetjih, kot so Cimos, Farme Ihan, Mariborska livarna Maribor, ACH, Sava, Adria Airways, Alpina, Mladinska knjiga, Litostroj, Cinkarna Celje …

Kako raznovrsten je bil njen portfelj, priča tudi letošnji zapis SDH ob pripojitvi slabe banke, v katerem so izpostavili, da je DUTB prevzela obsežno in raznoliko nedonosno premoženje, ki je pred tem leta obremenjevalo razvoj bank: "V svoj portfelj je DUTB prejela zemljišča, lastniške deleže in terjatve s pisanico zavarovanj, med katerimi so se znašli nedelujoče bioplinarne, nedokončani stanovanjski ter industrijski objekti, letala, proizvodna oprema, linija za pripravo burekov, blagovne znamke, umetniška dela in drugo za upravljanje zanimivo premoženje. Prav tako je DUTB v času njenega delovanja z različnimi postopki unovčevanja zavarovanj v last prevzemala nedokončane stanovanjske stavbe."

Spremljale so jo afere

V njenem vodstvu so se zvrstila številna imena, javnost pa si je verjetno najbolj zapomnila ime enega od treh prvih izvršnih direktorjev ustanove, to je bil Šved Anders Torbjörn Ingemar Mansson, ki je bil leta 2013 na to mesto imenovan v paketu z Boštjanom Gjerkešem in Alešem Koršičem. Pri tem je v javnosti odmevala tudi sklenitev več kot tri milijone evrov vredne pogodbe med DUTB in svetovalnim podjetjem Quartz+Co., v katerem je bil Mansson solastnik.

Tudi med neizvršnimi direktorji so sedeli švedski strokovnjaki Carl-Johan Lindgren, Lars Nyberg in Arne Berggren, poleg njih pa sprva še vidni predstavnik SDS Andrej Šircelj, ki je bil tudi predsednik upravnega odbora DUTB, nekaj let kasneje - v času tretje Janševe vlade - je prevzel vodenje finančnega ministrstva. Vlada Bratuškove ga je sicer s tega mesta razrešila zaradi nezdružljivosti funkcij poslanca in neizvršnega direktorja DUTB, leta 2015 je njegovo delo v DUTB preiskovala tudi kriminalistična policija, kar je sprožilo dodatne iskre med strankarskimi političnimi akterji.

Zaradi naraščajočih kritik njihovega dela in odkritih nepravilnosti je vlada Mira Cerarja oktobra 2015 odpoklicala Manssona kot glavnega izvršnega direktorja in člana upravnega odbora DUTB ter razrešila Nyberga z mesta predsednika upravnega odbora. To je bil konec razvpite švedske zgodbe v DUTB.

V času njenega obstoja je bilo v DUTB skupaj 314 zaposlenih, od tega največ - 220 - v času pripojitve Probanke in Factor banke, ki sta končali v likvidaciji. Ob koncu leta 2022 je bilo v družbi 85 zaposlenih.

Rabote slabe banke, ki je bila poligon za politično kadrovanje, so postale tudi predmet preiskav Komisije za preprečevanje korupcije, Nacionalnega preiskovalnega urada in Računskega sodišča.

Uspešna zgodba ali eksperiment?

"Kar se tiče same institucije, če pustimo ob strani vse afere, ki so se dogajale, je bila takrat njena ustanovitev nujno potrebna, ker se banke niso ukvarjale s svojimi slabimi portfelji. Če bi vse pustili bankam, bi imeli problem, ker se potem ne bi ukvarjale s svojim osnovnim poslom, temveč bi se morale angažirati pri prodaji svojih terjatev. Na ta način pa je ena centralna institucija relativno učinkovito odprodala te terjatve. Je pa seveda vedno potem problem v tem, kako katera institucija deluje," pravi profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Jože P. Damijan. "DUTB so že od samega začetka spremljale afere s tujim menedžmentom, ki je potem veliko stvari počel na svoj račun, tudi glede spornega svetovanja. Prav tako določeni posli pri prodaji dela portfelja niso bili izvedeni transparentno. Možno je najti veliko slabih stvari, načeloma je pa to najbolj učinkovit način reševanja takšnih situacij. Od države je potem odvisno, kako nadzira celoten proces in v kolikšni meri dovoli, da menedžment deluje mimo nadzora … Tudi v tujini, od koder smo povzeli ta koncept, so bile kakšne slabe odločitve, ampak splošno gledano je ta institucija opravila svoje delo."

Tudi v SDH so ocenili, da je DUTB uspešno in učinkovito zaključila svojo nalogo. Kot so zapisali, na to kažejo doseženi kriteriji uspešnosti in drugi zgovorni podatki, ne glede na nenehno spreminjajoče se okolje, v katerem je DUTB delovala. Pri tem še izpostavljajo, da četudi bi želeli verjeti, da bi banke vprašanje slabih kreditov lahko razrešile same, je praksa v tujini pokazala, da je najučinkoviteje banke razbremeniti nedonosnega premoženja, da lahko spet nemoteno delujejo: "Nedonosno premoženje pa prenesti na specializirano družbo, ki ga bo z upravljanjem spremenila v donosnega. Slovenija je tej praksi sledila, rezultat po petih letih delovanja DUTB pa je bilo poročilo Evropske komisije, ki je v enem od svojih poročil o Sloveniji nadpovprečno ocenila napredek Slovenije ravno pri reševanju slabih terjatev, predvsem pri doseganju trajnega reševanja slabih terjatev in posledično stabilizaciji ter krepitvi bančnega sektorja, k čemur je pripomoglo uspešno izvajanje strategije DUTB."

Zadevo nekoliko drugače vidi profesor dr. Bogomir Kovač, prav tako z ljubljanske ekonomske fakultet. Meni, da je bil način takratne sanacije bančnega sistema, katerega del je bila tudi DUTB, v veliki meri sporen. "Takšna centralna institucija je bila ena od predlaganih rešitev. Če bi sam konstruiral arhitekturo tedanjega reševanja bank, bi slabe banke vzpostavil decentralizirano v okviru obstoječih sistemov in tega ne bi centraliziral ter posledično izvajal prenosov, ki so bili že v izhodišču sporni." Kot pojasni, je v situaciji, v kateri so se v bankah nakopičile slabe naložbe, obstajala tudi možnost, da bi te same formirale nekakšne slabe banke. "To bi po mojem mnenju omogočilo bolj učinkovito delovanje, a smo takrat naredili drugače pod predpostavko, da bomo te zadeve lažje reševali centralizirano. Prišlo je do milijardnega izbrisa, ki je še danes sporen z vidika lastnikov oziroma odločevalcev. V celoti gledano je bil to projekt, ki že v izhodišču ni bil dobro zasnovan in ki je še danes odprt v sodnih postopkih in je seveda pomenil veliko škodo, ki smo jo naredili ljudem, saj smo jih preprosto izbrisali, kot je to v navadi v tej državi." Da se zgodba preko posledic dela DUTB še danes ni zaključila, je po mnenju Kovača eden ključnih pokazateljev, da zgodba ni bila uspešno zastavljena. "Vse, kar je bilo narejeno, je bilo narejeno pod predpostavkami fiktivnega stečaja. Na podlagi tega se je lahko pripravila interventna zakonodaja, ki je bila sugerirana iz Evropske centralne banke in Evropske komisije. Slovenija je bila del nekega eksperimenta, ki se je potem končal tako, kot se je. Če bi imeli takrat trdnejše stališče tako slovenske vlade kot Banke Slovenije, se ta zgodba v taki meri ne bi mogla in ne bi smela zgoditi."

Glede samega delovanja institucije Kovač pravi, da je bila ta zasnovana na način, da bi bila politično in ekonomsko obvladljiva, a na koncu ni bilo povsem tako. "Postala je pravzaprav dvorišče političnih interesov, manj pa ekonomskih, kajti vsi prenosi in tudi siceršnje kasnejše delovanje so bili zgolj nadgradnja izhodiščnih institucionalnih napak oziroma relativno zgrešenega pristopa. Menim, da bi jo lahko ukinili že prej. Prenos na SDH je s tega zornega kota najbrž logičen, ker imamo v tem trenutku res samo en center, skozi katerega lahko izvršujemo neki državni interes, zato da se dokončno konča zgodba te nesrečne sanacije bančnega sistema, ki se je začela pred devetimi leti."

Debeljak bdi nad državno srebrnino

Tako je tridesetega decembra lani DUTB prenehala obstajati, a se zgodba na tej točki ne konča. Kot rečeno, je bila pripojena k Slovenskemu državnemu holdingu, ki je kot univerzalni pravni naslednik vstopil v vsa pravna razmerja, ki so bila sklenjena med DUTB in tretjimi osebami. SDH je zaživel leta 2014, prav tako v času vlade Alenke Bratušek, ko je prevzel upravljanje naložb Slovenske odškodninske družbe (SOD) in države.

S prevzemom DUTB je SDH pridobil še dodatne dejavnosti, kot so upravljanje terjatev in upravljanje premičnega ter nepremičnega premoženja. Danes je tako SDH eden največjih slovenskih ponudnikov nepremičnin. Na njihovi spletni strani lahko najdemo tudi seznam številnih zemljišč, stanovanjskih in poslovnih objektov, pa tudi parkirnih prostorov in celo športnih objektov, kakršen je teniška hala. Vrednost premoženja, ki je bila ob pripojitvi prenesena z DUTB na SDH, je ocenjena na okoli pol milijarde evrov.

V SDH se tako še bolj koncentrira kapitalska moč pod nadzorom politike. Aktualna vlada je že imenovala vodstvo SDH po svojem okusu, tako je vodenje prevzel nekdanji šef Mercatorja Žiga Debeljak, ki je postal ključni človek predsednika vlade Roberta Goloba na področju upravljanja državnega premoženja. Vpliv SDH je izjemen. Gen energija, HSE, Krka, Luka Koper, NLB, Petrol, Pošta Slovenije, SavaRe, SID Banka, Sij, Slovenske železnice, Telekom Slovenije, Triglav, Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Dars, Elektro Maribor, Elektro Primorska … so samo največje družbe, v katerih ima država svoj delež. Čeprav je bil omenjeni prenos izveden z namenom centralizacije upravljanja premoženja, pa se ob tem seveda poraja vprašanja, ali bi nas morala skrbeti tovrstna koncentracija kapitalske moči, na katero ima vpliv vsakokratna vladajoča politika.

"Načeloma takšen način priporoča tudi OECD in na tej osnovi smo naredili že predhodnico SDH - Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN). V tovrstni centralni instituciji so procesi upravljanja kapitala v državni lasti načeloma tudi bolj transparentni. Je pa potem seveda vse odvisno od kulture v posamezni državi. Recimo v skandinavskih državah je ta zadeva bistveno bolj učinkovita in transparentna, manj je zlorab. V državah, ki so glede korporativne kulture manj razvite, kakršna je Slovenija, pa vedno nastanejo določene zlorabe. Družba v posamezni državi mora biti dovolj zrela, da lahko sploh učinkovito uporablja tovrstne institucije, ki pa so načeloma pravi korak k učinkovitemu upravljanju državnega premoženja," pravi Damijan in še dodaja, da je od te kulture odvisno tudi to, ali bo vsakokratna oblast zamenjala vse nadzorne svete in uprave, kjer ima to možnost, samo zato, da bi lahko nastavila svoje ljudi s političnim pedigrejem.

Tudi Kovač meni, da je koncentracija moči v SDH lahko razlog za skrb predvsem zaradi vzorcev upravljanja podjetij, ki smo jim priča v Sloveniji. "Zgodba se še enkrat ponavlja. Način, na katerega deluje korporativno upravljanje v Sloveniji, pravzaprav ostaja isti. Prenos, ki je bil izveden, je na eni strani logična posledica konca neke institucije, ki je bila tudi zasnovana kot začasna institucija. Koncentracija moči, ki nastaja na drugi strani, in način, na katerega potekajo kadrovske menjave, je pa del neke zgodovine, ki je napačna in bi jo morali na neki način resetirati ter začeti znova." Nadaljnji razvoj dogodkov bo po besedah Kovača odvisen predvsem od poslovnih kompetenc trenutne vodstvene ekipe, ne glede na to, da je bila tudi ta nastavljena po politični liniji, enako kot tista pred njo. "Ali je tem ljudem mar, da razvijejo neki posel in iz tega naredijo nekaj, kar bi bilo pametno za razvoj države. Ali pa se bo znotraj tega tako ali drugače naprej mešetarilo. Tega za zdaj ne moremo vedeti, vemo pa samo to, da imamo zdaj tam izjemno jasno koncentracijo moči, ki je rezultat nekega logičnega sosledja potez, in da imamo politično nastavljeno ekipo, ki je zamenjala prejšnjo politično nastavljeno ekipo, ker pač vsaka vlada to počne, nimamo pa znotraj tega nekih sistemskih vzvodov, da bi to preprečili."

Energetski poslovnež s politično močjo - razlog za dodatno skrb?      

V Sloveniji se praviloma ob menjavi oblasti začnejo tudi menjave v vodstvih državnih podjetij. V aktualnem konkretnem primeru ima Slovenija predsednika vlade, ki je na ta položaj prišel po dolgoletni karieri v energetiki, kjer je vodil tudi največjega slovenskega trgovca z električno energijo Gen-I. Robert Golob torej dobro pozna ljudi, načine delovanja in odločanja v državnih energetskih podjetjih, prav tako poslovne interese v teh družbah. Hkrati je vladajoča politika tudi preko SDH že prevzela nadzor nad državno energetiko. Je to že kritična situacija, v kateri bi lahko videli tudi konflikt interesov?

"Absolutno tu nastaja konflikt interesov. Že v osnovi prihaja do vpliva politike na upravljanje podjetij, do konflikta interesov pa prihaja tudi v konkretnem primeru. Idealno bi bilo, če bi imeli povsem strokovno vodstvo te institucije. Tako sem že leta 2009, ko smo pripravili prvi predlog za AUKN, tudi sam predlagal, da bi bilo idealno, če bi nadzorni svet in upravo imenovali po čim bolj strokovnih in ne političnih kriterijih. Če bi imela recimo uprava mandat pet let, da bi bil daljši od vladnega mandata, in če bi predsednika nadzornega sveta ali uprave potem imenoval državni zbor z dvotretjinsko večino. V tem primeru bi lahko rekli, da gre za bolj strokovno vodenje te institucije, pri katerem bi bili onemogočeni politični vplivi in ne bi bilo zlorab, kot jih danes vidimo pri vsaki menjavi oblasti. Stvari bi se dalo bistveno bolj učinkovito in strokovno izpeljati, če bi bila za to volja v naši družbi," pravi Damijan.

Kovač meni, da je v Sloveniji zelo težko priti iz kroga konflikta interesov. "Ta trk kadrovskih in političnih menjav je tisti, ki ruši vse možne ustaljene in racionalne poteze. V veliki meri se je predpostavka o konfliktu interesov potrdila, saj je tudi tokrat šlo skoraj v celoti za politične menjave. Kot rečeno, upamo lahko samo na to, da imamo na čelu neko kompetentno skupino ljudi, ki naj bi posle obvladala. Če je dobronamerna, potem mora vzpostaviti trdnejše mehanizme in jasna ter transparentna pravila korporativnega upravljanja. Enkrat moramo priti v položaj, v katerem se ne bodo dogajale samo politične kadrovske menjave, ki vsebujejo kompleksne konflikte interesov, temveč bodo stvari dovolj jasne in v skladu s temeljnimi pravili, po katerih bi se morali ravnati v korporativnem upravljanju. To pa je v Sloveniji težava, ne samo pri tej vladi, temveč tudi pri vseh dosedanjih. Vse vlade do zdaj so namreč skušale na tem področju nekaj 'čistiti', in če so menjave vlad zelo pogoste, potem so seveda zadeve še toliko bolj problematične. Ko zmanjkuje ljudi v kadrovskem bazenu, so konflikti interesov logična posledica. Če imate v dvomilijonski državi od šest do osem predsednikov nadzornega sveta v desetih letih, je to seveda jasno samo poglabljanje v brezno konflikta interesov in političnega kadrovanja."

Kako ravnati, da bi omejili možnost zlorab?

V slovenski politiki je že bil poskus, da bi dvignili standarde pri kadrovanjih na različne funkcije. To se je zgodilo v času vlade Boruta Pahorja z ustanovitvijo tako imenovanega KAS (Kadrovsko-akreditacijski svet). Poskus sicer ni bil uspešen, a bi bilo po mnenju nekaterih vseeno vredno nadaljevati tovrstno prakso.

Kovač, ki je takrat KAS tudi vodil, danes pravi, da je bila tudi to izsiljena rešitev, na katero je takratna vlada pristala s stisnjenimi zobmi zaradi zahtev OECD. "Takrat smo vzpostavili sistem, ki na neki način še danes velja in bi ga morali še naprej razvijati." KAS je vzdržal leto in pol, potem so njegovi člani odstopili zaradi vseh kršitev, ki so jih zaznali in za katere so menili, da pod takimi pogoji ne morejo več delati naprej. "Zadevo smo vzpostavili in potem delali po najboljših močeh. Očitno politika z nami ni bila zadovoljna, zato smo prišli v konflikt z lastno vlado, kar je tudi bil novum v Sloveniji. Če pa bi te komisije za sabo imele nekoliko bolj dodelan sistem, bi lahko zadeva uspela."

Slovenija mora priti do sistema, v katerem bodo neodvisne kadrovske komisije, poudarja Kovač: "Ta neodvisnost pomeni približno to, kar pa smo mi takrat vendarle dokazali. Bili smo neodvisni in zaradi tega prišli v konflikt z lastno vlado, zaradi svojih moralnih načel pa smo takrat tudi odstopili. V KAS-u smo takrat pokazali, kaj bi morali početi in česar drugi ne bi smeli početi. V Sloveniji torej neke izkušnje že imamo, prav tako rešitve, ki bi bile možne, pa o njih nihče v tej državi noče razpravljati. Ostane nam edino še možnost, da imamo nekaj sreče in čakamo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Način, na katerega zadeve delujejo, je pa seveda star, napačen in bi ga kot takšnega morali ukiniti. Trenutno stanje očitno ustreza vsem, kajti sicer bi najbrž nastale spremembe, ki pa jih ne zmorejo ali ne želijo narediti."

Tudi po mnenju Damijana je bil KAS korak v pravo smer in je bil dobro zamišljen: "Ampak se je potem pokazalo, da naša politika še ni bila zrela za to. KAS je v štirih korakih nominiral in imenoval ljudi za člane nadzornih svetov. Kadri, ki so prišli skozi to sito, so bili načeloma dobri, a je potem politika našla tudi svoje ljudi, ki so jih porinili čez te štiri korake. Tu se je pokazalo, da nimamo razvite korporativne in politične kulture, da bi upravljanje podjetij v državni lasti razumeli kot izključno strokovno nalogo, zato bi bilo pri tem treba upoštevati izključno strokovne kriterije. A v smeri, ki smo jo takrat zastavili, bi morali nadaljevati tudi v prihodnje."