“Rojen” 25. junija

Petindvajseti junij je bil zame najpomembnejši dan v letu, že precej preden je bila prav takrat razglašena slovenska samostojnost. Tedaj se je namreč končevalo šolsko leto, po čemer sem vedno hrepenel dolgih devet mesecev ali malo več.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Tudi 25. junij 1991 je še bil, zadnjič, zadnji šolski dan. Mulc, ki je dovolj star, da si o sebi misli, da razume vse, a dovolj otročji, da v bistvu še ne razume ničesar, si pač ne bi mogel predstavljati boljše kulise za tisto, kar je bilo zanj v zgodnjem poletju na začetku devetdesetih let nedvomno že kar konec zgodovine.
Skoraj tri desetletja pozneje mulca ni več, zgodovina pa je še tu. Pravzaprav se moram popraviti. Če je v meni še kaj mulčevstva, se hrani ravno iz spominov na tiste zdaj že davne jeseni, pomladi in poletja. Slaba stran tega je, da se vsako leto manj posmehujem mariborskemu velikanu, duhovniku, zgodovinarju in organizatorju Francu Kovačiču. Še nedolgo nazaj me je neskončno zabavalo njegovo pridušanje ob desetletnici Majniške deklaracije, kako nehvaležna da je mladina, ker sploh ne ceni več truda starejših, ki ji je izvalil obljubljeno južnoslovansko državo. Da lahko drugače kot predniki, ki so trpeli pod trdo germansko peto, živijo svobodno kot ptiči. Očitno je tudi Kovačič, enako kot tisti skoraj izginuli mulc iz leta 1991, na neki točki zmotno mislil, da je bilo konec zgodovine. Njegovo jadikovanje sem še nedolgo nazaj samozavestno štel za nakladanje starca, ki ne razume več sveta.
Seveda, najin "nesporazum" je izviral iz preproste okoliščine, da prihajava z različnih koncev stoletja. Kovačič je božanske atribute pripisoval južnoslovanski tvorbi, nastali po prvi svetovni vojni, mulc, ki je konec zgodovine našel v 25. juniju, pa je imel za svoj najvišji hip prav njeno razgradnjo in izvijanje Slovenije iz njenega železnega objema. Sicer je celo on doživel trenutek, ko bi prisegel, da je največji Jugoslovan na planetu. Tudi to je bilo tam okrog 25. junija, morda 30., le leto dni pred razglasitvijo slovenske samostojnosti. Za trenutek nadjugoslovanstva je bil zaslužen Tomislav Ivković, ki je enajstmetrovko ubranil samemu Diegu Armandu Maradoni. Toda kmalu zatem je svojo enajstmetrovko zastreljal "profesionalni" izvajalec najstrožje kazni v jugoslovanskih vrstah Faruk Hadžibegić. Argentina je šla v polfinale, mulčevo na hitro pridobljeno jugoslovanstvo pa za vse večne čase v smeti. Šlo je celo tako daleč, da v odraslosti ni zmogel prav ceniti niti Kovačičevih drugih dosežkov. Človeku, ki je imel čudne poglede na Jugoslavijo, pač ni pripisoval, da bi lahko pogruntal kaj pametnega, če se je (po njegovem) motil o tako pomembni stvari.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.