Risanke, dragocena čarovnija za otroke: Z Živ žavom generacije otrok pletejo spomine na nedeljska jutra svojega otroštva

Nekdanji urednik Otroškega in mladinskega programa TV Slovenija Peter Povh je pred dobrimi štiridesetimi leti začel opravljati službo na televiziji. Kot je običajno pri novincih, je tudi on kipel od idej in novih zamisli, česa vse bi se lahko lotili, kaj spremenili in izboljšali. Starejši kolegi so ga sprva gledali malce postrani in se menda prizanesljivo smehljali njegovemu entuziazmu. "Eden mojih prvih predlogov je bil, da bi začeli uvažati nove risanke in jih sinhronizirati. Pred tem so bile risanke opremljene s podnapisi in večinoma so bile ameriške, s polno dinamita in eksplozij. Nisem si predstavljal, kako dolgotrajno delo je pred nami. Čakala nas je neke vrste serijska proizvodnja v studiih, kjer je minuta sinhronizirane risanke zahtevala uro dela. Da smo našo bazo napolnili z zvočno opremljenimi novimi risankami, primernimi za predvajanje na javni televiziji vsak dan pred Dnevnikom, je trajalo kar pet let."

Kako je nedeljsko jutro dobilo svoj program

Prvi urednik risank je tako tudi postavil kriterije, katere risanke so vsebinsko primerne. Ker so se predvajale pred spanjem, so morale biti prijazne, obogatene s sporočilom, da ob pogumu in zabavi veliko štejeta prijateljstvo in ljubezen, včasih tudi kakšna lumparija. Polh se spominja, da je bila nekdanja država, sploh pa Slovenija na zahodni meji, v izboru televizijskega programa malce posebna in je brez zadržkov šofirala med vzhodom in zahodom. "Zagovarjal sem stališče, da javna televizija v svoji osnovi ni le politika in podajanje informacij, ampak je predvsem izobraževanje, seveda tudi v otroškem programu. In kako bodo najmlajši razumeli vsebino, če ne znajo brati – zapisani prevodi v risankah so bili res nesmisel. Ko smo imeli materiala dovolj za vsak dan zvečer, smo ga začeli kombinirati še v druge televizijske termine. Spomnil sem se, da je nedeljsko jutro čas, ko nimamo veliko programa, in da bi vanj lepo sodile risanke. Pa naredimo to, smo rekli in začeli iskati ime jutranjega nedeljskega programa. Pomislil sem na med malčki priljubljeno igrišče v ljubljanski Spodnji Šiški: Zakaj ne bil Živ žav?!" Peter Povh je v tistih časih že dobro vedel, da so otroci budni in razigrani že ob sedmih zjutraj ter da staršem takrat ustreza podaljšati si jutro in še malce poležati.

Prvi redaktor, odgovoren za otroški program v Jugoslaviji in zadolžen za nakup igranega programa za otroke, je začel obiskovati mednarodne televizijske sejme, kot jih poznamo še danes. In iskal ter izbiral risanke tujih produkcij. V Pragi, Cannesu, tudi na Poljskem in v Franciji. "Samo v Cannesu sem bil petdesetkrat, če ne še večkrat. Tam sem spoznaval raznovrstno animirano estetiko. Zelo dovršena je bila francoska produkcija, češke in poljske risanke so bile bolj rahločutne, angleške pa tudi čisto samosvoje, a so nam bile veliko bližje kot ameriške. Kanadske so bile nekje med tema dvema. Vsekakor se je občutila razlika tako v sporočilu kot tudi v samem dojemanju vsebine." Da, Peter Povh je bil tisti, ki je k nam pripeljal poljskega medveda Uhca, nespretna mojstra iz češkoslovaške risanke A je to! ter nemška prikupneža Pipija in Melkijada, malega in velikega pujsa. Sploh pri slednjih se še vedno navdušeno spominja vrhunske interpretacije Jurija Součka, ki je svoj žameten in po potrebi različno zveneč glas posojal mnogim animiranim junakom. "Veste, tisto genialno slovo ob koncu risanke 'in odpujsala sta domov', tega se je Jurij Souček sam domislil." Peter Povh je ponosen in zadovoljen, da je po štirih desetletjih Živ žav še vedno tako pomemben del otroškega programa na TV Slovenija, saj si nikoli ni niti mislil niti predstavljal, da bo oddaja živela tako dolgo in rasla skupaj s tolikimi generacijami otrok.

Tako nastane kritični TV-gledalec

Po desetih letih se je Povh posvetil igranemu programu, risanke pa predal kolegici Andreji Hafner, ki pravi, da jo je takrat, pred mnogimi leti, v svet animiranih zgodb nepričakovano prinesla ljubezen do jezika in gledališča. Nad njenim delom so še danes navdušene generacije sodelavcev, saj je v svojem uredništvu učila, vzgajala, postavljala in vzdrževala visoke standarde tri desetletja. Ob tem pa živela z risankami in za njih. Petnajst let je skupaj z dolgoletno urednico sodelovala, srkala znanje in se kalila tudi Martina Peštaj, ki je pred petimi leti postala selektorica risank na TV Slovenija in tudi urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj.

"Vsaka generacija otrok ima svoje najlepše risanke in vsak otrok ima svoj izbor. In tako ga že gledanje Živ žava počasi in z občutkom oblikuje v kritičnega gledalca, ki ve, kaj mu je všeč in kaj ne." Meni, da so risanke, ki jih predvajajo, vedno zrcalo časa, v katerem živimo, prilagojeno otroškim očem. Hkrati pa ima pri izbiri jasne kriterije, takšne, kot sta jih imela Hafnerjeva in Povh: "In najlepše je, da ti kriteriji ostajajo ves čas enaki! Verjetno ima prav zato Živ žav tako posebno mesto v srcu vsake generacije otrok. Naše risanke imajo sporočila ljubezni, prijateljstva, sodelovanja, sočutja, obravnavajo pa tudi resne teme: odnose v družini, med sorojenci, prijatelji. V risankah je možno vse in to je čarovnija, ki je tako dragocena za otroke." Peštajeva, ki je danes sicer Ljubljančanka, a prihaja iz Maribora, kot zelo pomembno izpostavi, da morajo risanke otroke jemati resno, da prikazujejo reči, ki so jim blizu in z njihovega vidika. "Pomembno je, da otrokom odpirajo prostor, kjer se dobro počutijo, jih opogumljajo in navdihujejo. Da jim sporočajo, da je čudovito, da so točno takšni, kot so. In če odrasli uvidimo te preproste, a mogočne resnice, bo ta svet za vse nas mnogo lažji in lepši." Zato vabi, da naj si tudi odrasli vzamemo čas in skupaj z otrokom gledamo risanke, saj se nam tako odpira okno v njihov svet, v njihove misli, čustva, strahove in skrbi, sanje in hrepenenja.

Čigav glas ima krokodil?

Otroci jih ne bodo, a mi bomo v risanem razvedrilu prepoznali glasove slovenskih dramskih igralcev. Barbara Cerar, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Maja Sever, Nika Rozman, Lena Hribar, Nik Škrlec, Klemen Slakonja, tudi Marjana Brecelj, Boris in Sebastijan Cavazza, Bojan Emeršič in številni drugi uživajo pri sinhronizacij risank. Na TV Slovenija je vedno uporabljena knjižna slovenščina, risanke interpretirajo dramski igralci, saj v uredništvu menijo, da le oni zmorejo to filigransko delo izpeljati od začetka do konca na enakem nivoju. Pri zasedbi glasov nikakor ne želijo posnemati izvirnika, temveč iščejo igralce, katerih glas in interpretacija najbolj ustrezata liku iz risanke.

"Ko izberem risanko in v oddelku za nakupe izpeljejo postopke, se odločim za prevajalca serije. Imamo svojo ekipo sodelavcev, ki so se v letih dela z nami izurili v odlične prevajalce za sinhronizacijo. To je posebna veščina, ki jo zmorejo le redki. Ne samo, da mora prevajalec obvladati tuji jezik, biti mora mojster slovenščine, in to sočne, duhovite, knjižne slovenščine. Moj najljubši del je, ko mi prevajalci pošiljajo predloge naslovov in imen likov. Koliko domišljije je v tem, kakšne genialne zamisli se jim utrnejo! Ob tem pa že razmišljam, kdo bo režiser serije. Sodelujemo z gledališkimi režiserji, ki do zadnje, najmanjše vloge pozorno vodijo igralce in skrbijo, da so interpretacije brezhibne, da dolžine stavkov v slovenščini ustrezajo odpiranju ust likov, da so vsi songi odpeti z zanosom. Z režiserjem skupaj izbereva tudi zasedbo glasov." Tako o procesu sinhronizacije urednica Martina Peštaj, ki kot selektorica v nekaj dneh na mednarodnih televizijskih sejmih pogleda od sto do dvesto risank. A pravi, da se je v vseh teh letih toliko izurila, da že po prvih petih minutah ve, ali je neka risanka primerna za slovenske otroke oziroma za kriterije uredništva otroškega in mladinskega programa.

Preden se dokončno odloči za nakup, pa pod drobnogled vzame vsaj pet epizod izbrane risanke. In kaj je odločilno? "Pomembno je, da nagovarja predšolske otroke, da je vsebina čim bolj raznolika in iskriva, s ščepcem drugačnosti in humorja. Izbrane risanke morajo biti v skladu z našimi vrednotami." Pri izboru naslovov pa je pozorna tudi na različne likovne podobe in tehnike animacije, saj verjame, da se s tem krepi estetski čut otrok.

Spomin za zrela leta

S televizijsko zabavo Živ žava generacije otrok pletejo spomine na nedeljska jutra svojega otroštva. Bodisi z Bojanom, Baltazarjem, palčkom Smukom, Smrkci ali pa s palčkom Davidom in čebelico Majo. Današnji kratkohlačniki bodo te svoje nežne spomine tkali z občutki, ki jih v njih prebudijo mali Timotej, pujsa Pepa, Simon, Nejko, zajček Rjavček ali Zverjasec. In prav ti spomini, velikokrat zelo zgodnji, oblikujejo nekaj našega značaja. Tisti, ki jih ustvarjajo, opravljajo izjemno odgovorno delo. Da je pomembno, a tudi zabavno, se strinjata režiserja sinhronizacij Jaša Jamnik in Nana Milčinski. "Risanke lahko odločilno vplivajo na otrokov kulturni in jezikovni razvoj ter ostanejo globoko v spominu še v zrelih letih. Prepričan sem, da je to eden najboljših in najpomembnejših segmentov nacionalne televizije," pravi gledališki režiser in igralec, ki se ga spomnimo tudi po njegovih televizijskih vlogah. Njegova kolegica Nana Milčinski, dramaturginja, režiserka in pevka, pa dodaja: "Verjamem, da risanke, ki jih gledamo v rani mladosti, oblikujejo del naše osebnosti in da se lahko vpišejo v biografijo vsake ideje, ki jo ustvarimo kasneje v življenju, ali pa vsaj ostanejo prijeten spomin, ki nas spremlja skozi vse življenje. In prav vsaka generacija ima svoje najlepše in najpomembnejše risanke."