(REPORTAŽA) Še politični potres: Turčija pred zgodovinskimi volitvami

Za tisti del turške družbe, ki ga je Erdogan med svojo vladavino zatiral, bi bil to dober politični potres. Za Erdoganovo volilno bazo v Anatoliji, ki ji je v zadnjih dveh desetletjih omogočil hiter vzpon, pa bi predstavljal hudo bolečino.

Aysemin Gülmez je sedela v svoji odvetniški pisarni v Ataşehirju, carigrajskem okrožju tisočerih svetlečih poslovnih stolpnic in stanovanjskih blokov, kjer se je v neazijskem delu mesta dveh celin srednji sloj že dodobra utrdil. Z mislimi je bila v začetku tedna – tako kot minule mesece – sredi volilne kampanje. Še nekaj dni jo je ločevalo od morebitnega poslanskega mesta v Ankari. Potegovala se je za mesto poslanke Republikanske ljudske stranke (CHP), ki jo že trinajst let vodi Kemal Kiliçdaroglu. A šele sedaj je 74-letni politik na pragu svojega največjega uspeha. Jutri se bo potegoval za to, da bi po dveh mandatih vodenja države predsedniški položaj odvzel Reçepu Tayyipu Erdoganu, ki Turčijo vodi vse od leta 2002, ko je njegova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) prvič zmagala na parlamentarnih volitvah. Celo odlične možnosti ima, da Erdogana ne le spodi s predsedniškega položaja, temveč da koalicija šestih strank s pomočjo prokurdske Zelene leve stranke (Yenis Sol) prevzame tudi večino v parlamentu. Jutri se v Turčiji tako odloča o usodi še enega populista, ki je z leti vladanja svojo avtoritarnost pripeljal do vrhunca. Aysemin Gülmez je trdno prepričana, da so spremembe v državi nujno potrebne. "V Turčiji trenutno obstaja režim enega človeka. Državo vodi zgolj s svojimi odločitvami, ne pa po načelih vladavine prava," pravi.

Ta veliki pospešek v avtoritarnost se je dokončno zgodil leta 2016, ko je versko gibanje Hizmet, ki je sodelovalo z AKP pri čiščenju državne uprave, poskušalo izvesti državni udar. Začelo se je vladanje z dekreti, več kot 130.000 odpustitev zaposlenih v javni upravi zaradi očitkov sodelovanja s Hizmetom in okrepljeni pritiski na vse dele družbe, da zatrejo nasprotovanje vladi ... Ko Aysemin Gülmez začenja naštevati očitke proti Erdoganu, je na vrhu seznama prav koncentracija moči v rokah enega človeka. Da se to mora spremeniti in da je treba odpraviti predsedniški sistem, izglasovan s tesno večino na referendumu leta 2017, je tudi ena od temeljnih zahtev šestčlanske koalicije Kiliçdarogluja. V tej pisani združbi, novem upu vsaj polovice turškega prebivalstva, so se zbrali leve stranke, nekdanja Erdoganova podpornika Ali Babacan in Ahmet Davutoglu ter tudi kemalistični nacionalisti. Pogajanja o skupnem programu so med šesterico strank potekala dolgo, težko je bilo najti skupnega predsedniškega kandidata. Več možnosti za zmago nad Erdoganom se je namesto nekarizmatičnemu Kiliçdarogluju dajalo precej mlajšemu in priljubljenemu carigrajskemu županu Ekremu Imamogluju. A ker bi lahko njegovo kandidaturo v zadnjem hipu preprečili z obsodbo zaradi precej za lase privlečenih očitkov razžalitve, je opozicija raje stavila na Kiliçdarogluja, Imamogluja pa s carigrajskim županom Mansurjem Yavasom postavila na podpredsedniški položaj. Prav zmožnost sestaviti takšno pisano koalicijo kandidatka za poslanko CHP Gülmezova vidi kot eno od kakovosti Kiliçdarogluja. "Ne uporablja delitvenega diskurza 'mi' in 'oni'. Hoče združiti državo in jo poenotiti."

Najprej sprememba političnega sistema

"Če bom izvoljena, želim v parlamentu postati članica komisije za spremembo ustave," svoje želje strne 43-letna Gülmezova, ki se je v CHP včlanila pred petnajstimi leti, večino časa pa se je nato na mestni ravni ukvarjala s človekovimi pravicami. Da bo koalicija šestih strank na volitvah zmagala, je trdno prepričana. Besede notranjega ministra Süleymana Soyluja, da bo opozicija v nedeljo z volitvami poskušala izvesti politični udar, pa si preprosto razlaga s tem, da pri njihovih nasprotnikih očitno vedo, da bodo hudo poraženi. "Na terenu sem vsak dan in vidim, kako so se ljudje odvrnili od AKP. Ekonomske razmere so namreč slabe. Starši za svojo družino ne zmorejo kupovati več osnovnih življenjskih potrebščin, mladi ne vidijo prihodnosti, vsi pa so siti življenja v strahu. Ko hodim med volilci, se vsi pritožujejo nad zmanjšano kupno močjo. Prej je bilo težko kupiti hišo, zdaj je težko kupiti že avto," pravi Gülmezova.

Gospodarstvo, težke življenjske razmere in pomoč ranljivim slojem družbe so bili med osrednjimi temami volilne kampanje. Dejansko vprašanj soočanja z visoko inflacijo, ki naj bi se uradno ustavila pri 55 odstotkih, potem ko je bila na letni ravni tudi že skoraj blizu trimestne številke, nista preglasila niti uničujoči potres na jugu Turčije in slabo organizirana pomoč v prvih dneh po uničujoči naravni katastrofi, ki je terjala več kot 50.000 življenj, 1,5 milijona ljudi pa je ostalo brez strehe nad glavo. Močno je k slabi gospodarski situaciji prispevala kar turška vlada, ki je v nasprotju z vsemi pravili ekonomije hotela sprva inflaciji nadeti uzde z nižanjem obrestnih mer, a je bil učinek nasproten. Lira je kljub državnim intervencijam kar naprej izgubljala vrednost – v petih letih 80 odstotkov vrednosti, samo zadnje leto najmanj 23 odstotkov – inflacija pa je zdrvela v višave.

Kupna moč pomembnejša od potresne katastrofe

Tako kot vse prebivalstvo, ki mu je upadla kupna moč zaradi gospodarske situacije, tudi turški novinarji pri francoski tiskovni agenciji AFP doživljajo hude čase. V okrožju Şişli so na dan svobode medijev pred svojimi prostori postavili stavkovni tabor in tik pred volitvami odložili delo. Toda po neuspešnih sindikalnih pogajanjih, ko z vodstvom niso mogli doseči dogovora o izplačilu plač v tuji valuti in nekaterih drugih varnostnih dodatkov, so zaradi zakonodaje morali začeti stavkati ali pa bi se tej najbolj drastični obliki zaostritve sindikalnega boja morali odpovedati. "Vodstvo želi pri izravnavi plač upoštevati samo uradno inflacijo, a vsi vemo, da je prava inflacija dosti višja," je potožila Fulya Özerkan, potem ko je spet obesila protestni plakat in začela prejemati prve izraze podpore mimoidočih.

"Vsa družba je pod hudimi pritiski. Lira izgublja vrednost, verjetno bo padla še bolj. Najemnine so se zelo povišale, nekateri moji prijatelji plačujejo kar trikrat več za stanovanje. Trenutna inflacija je hud udarec predvsem za srednji razred. Nismo še na točki, od koder ni vrnitve. Kdor koli bo prišel na oblast, bo moral gospodarstvo spraviti na noge," razlaga Özerkanova in dodaja, da to pričakujejo tudi investitorji v državo. Opozicija je vedno znova v kampanji opozarjala na visoke življenjske stroške in poskušala nevtralizirati Erdoganovo kampanjo, v kateri se je predstavljal kot močan voditelj države, v kateri mu je vsaj v prvih letih vladanja kot premierju uspelo doseči gospodarski preobrat, številna nova vlaganja v državo, v zadnjih letih pa tudi tehnološki preboj – predvsem v obrambni industriji. Bilanca 21-letnega vladanja AKP torej vsaj na gospodarskem področju ni enoznačno slaba. Kajti BDP na prebivalca se je v tem času podvojil na dobrih 10.000 dolarjev letnega prihodka, državni BDP pa je s sedanjimi 900 milijardami dolarjev dobrih trikrat večji kot pred dvajsetimi leti.

A to so številke, ki v danih razmerah za večino 86-milijonske Turčije ne pomenijo kaj veliko. V tako težkem gospodarskem položaju, kot je sama, je Özerkanova po svoje tudi privilegirana – kot zaposlena v tujem podjetju si lahko privošči stavkati, v drugih turških medijih si česa takega ne morejo privoščiti. Ob gospodarskih pritiskih so tam stalnica tudi politični pritiski. Ti so v Turčiji zelo močni. Vse od ustanovitve Atatürkove republike pred sto leti Turčija nikoli ni imela popolne medijske svobode. V zadnjih letih so se pritiski še krepili. Okrepljene so bile kazni glede razžalitev ali razširjanja dezinformacij, pri čemer je definicija dezinformacije zelo široka. Več kot 140 turških novinarjev je v zaporih, nekateri tudi brez obtožnice. Turčija sodi med države z najslabšo medijsko svobodo, medijski pluralizem pa je v državi po oceni Sveta Evrope močno ogrožen.

Spodleteli državni udar pospešil napad na človekove pravice

Tarik Beyhan, direktor kampanj pri turški pisarni Amnesty International, razlaga, da so človekove pravice – tudi pravica do združevanja in protestiranja – še dodatno okrnjene po spodletelem državnem udaru. "Vlada krni pravice vsem, ki je ne podpirajo. (…) Po poskusu državnega udara se v javnosti o javnih zadevah skoraj dve leti ni govorilo, šele nato se je pritisk spet nekoliko sprostil," o hudih pritiskih po letu 2017 razlaga Beyhan. Težave s spoštovanjem človekovih pravic so v Turčiji obstajale ves čas, trend pa se je še posebej slabšal v zadnjih dvajsetih letih.

Kot so zapisali v svojem letnem poročilu za leto 2022, turška vlada uporablja tudi možnost preiskav pranja denarja in financiranja terorizma kot ukrep pritiska na nevladne organizacije. Redno se s sovražnim govorom in očrnjevanjem lotevajo tudi skupnosti​ LGBTI. "Vlada organizacij LGBTI ne napada neposredno. Poskušajo pa zapirati organizacije, ki podpirajo pravice skupnosti ​LGBTI, čeprav same ne sodijo med njihove podporniške organizacije. S tem poskušajo pokazati, da niso proti osebam LGBTI, ampak zgolj proti propagiranju LGBTI." Podobno kot drugi naši sogovorniki na eno od velikih črnih pik Erdoganove vladavine opozarjajo tudi, da je vlada izstopila iz carigrajske konvencije, namen katere je zaščita žensk pred nasiljem.

Skoraj nikoli se največji stranki CHP in AKP v volilni kampanji nista strinjali. Še najbližje sta nepričakovano prišli pri vprašanju, kaj storiti z okoli štirimi milijoni sirskih beguncev, ki so se pred državljansko vojno zatekli v njihovo državo. V času, ko režim vojnega zločinca Bašarja Al Asada spet postaja sogovornik arabskih držav, je vprašanje sirskih beguncev vsaj malce postalo tudi vprašanje nabiranja volilnih glasov. Če je bil Erdogan še pred letom dni tarča kritik opozicije, ker je dejal, da bo milijon Sircev vrnil v domovino, zdaj tudi opozicija ne izključuje več vračanja sirskih beguncev v Sirijo. "Koalicija šestih strank je bila na začetku razdeljena pri tem vprašanju. Čez čas jim je vendarle uspelo najti skupno stališče. To zdaj predvideva, da bodo sirske begunce vračali v skladu z mednarodnim pravom oziroma ko bo mir, ob čemer pa dodatnih podrobnosti ne pojasnjujejo," pojasnjuje Beyham, ki nad takšnim razmišljanjem ni navdušen in si želi, da bi tudi mednarodna skupnost s prerazporeditvijo iz Turčije sprejela več sirskih beguncev. "AKP o vračanju sirskih beguncev govori zato, ker si mislijo, da bodo izgubili glasove, če tega ne bodo rekli. CHP pa o vračanju govori zato, da bi pridobili volilne glasove, ki jih sicer ne bi. Prihaja do tega, da se prav zaradi podpore vračanju sirskih beguncev dveh največjih strank proti njim obračajo tudi turški državljani, ki se doslej s tem vprašanjem niso ukvarjali," še en negativni učinek volilne kampanje razlaga Beyham.

Prihaja pomlad za delavske pravice?

Širok je spekter človekovih pravic, kjer Turčija v zadnjih dvajsetih letih nazaduje. Tudi pri delavskih pravicah. Generalni sekretar konfederacije progresivnih turških sindikatov (DISK) Fahretin Engin Erdogan dobro pozna težave delavskih pravic, tudi sam je pred nekaj meseci na lastni koži izkusil, da pravica do protestiranja, o kateri je prej govoril Beyham, v njegovi državi ni nekaj samoumevnega. Ko je po uničujočem potresu s peščico somišljenikov na carigrajskih ulicah protestiral proti slabi reševalni operaciji na jugu Turčije in domnevni prodaji šotorov žrtvam potresa, so jih policisti za krajši čas strpali v zapor. "Ko sem videl, da bom aretiran, sem policista vprašal, zakaj. Pa mi je odgovoril, da zato, ker bom vpil gesla. Odpeljali so me, čeprav še sploh nisem odprl ust," razlaga sindikalist, ki že šestnajst let dela v DISK, hkrati pa poučuje umetnost na eni od carigrajskih univerz in za več časnikov v svoji četrt stoletja trajajoči risarski karieri pripravlja družbenokritične karikature, na katerih je pogosto njegov predsedniški soimenjak.

V konfederaciji progresivnih turških sindikatov, enem od večjih sindikalnih združenj v Turčiji, so prav v dneh pred jutrišnjimi volitvami predstavili, kakšen vpliv je imela 21-letna vladavina AKP na delavske pravice. Ko začne Fahretin Engin Erdogan predstavljati spremembe v prihodkih delavcev, bi se človek najraje prijel za denarnico delodajalca. V zadnjih petih letih predsedniškega sistema delodajalci za plače delavcev namenjajo deset odstotkov manj prihodkov. Inflacija se je od začetka Erdoganovega vladanja do danes skorajda podvojila. Delavci imajo manjše plače in večje stroške. Ob tem je po svoje skrb vzbujajoče, da je številnost delavcev v sindikatih relativno nizka. Vanje je včlanjenih štirinajst odstotkov turških delavcev, le osem odstotkov turških delavcev nasploh je zaščitenih s kolektivnimi pogodbami, ta delež pa je v zasebnem sektorju s petimi odstotki še nižji. "To pomeni, da 95 odstotkov delavcev ni včlanjenih v sindikate. Vanje bi si že želeli, a se bojijo, da bi zaradi članstva lahko izgubili službo."

Pravica do sindikalnega združevanja ni zaželena ne pri delodajalcih ne pri vladi, razlagajo v DISK. "Poskuša se biti prijazen do delodajalcev in ustvarjati dobro vzdušje," pravi sindikalist Fahretin Engin Erdogan. Stavke niso dobrodošle, ker bi lahko tudi druge dele družbe pripravile do protestov. V zadnjih dvajsetih letih je bilo prepovedanih dvajset sindikalnih stavk, so izračunali v DISK. "Največkrat se uradno sporoči, da je stavka zgolj prestavljena, a je potem nikoli ne dovolijo. Prepovejo jo zaradi nacionalne varnosti ali skrbi za javno zdravstvo. Predsednik tudi drugim ponosno razlaga, da v Turčiji ni stavk in je to zato dobro okolje za vlaganja." Ena zadnjih prepovedi je zaradi razloga zaščite nacionalne varnosti doletela zaposlene v podjetju, ki izdeluje steklene skodelice za čaj. "Še danes poskušamo razumeti razlog nacionalne varnosti za to podjetje," z bridkim nasmehom razlaga sindikalist.

A omejevanje pravice do stavke je zgolj ena od krnitev delavskih pravic, razlaga Fahretin Engin Erdogan. Zaradi predpisanih deležev, koliko delavcev morajo sindikati zastopati tako na nacionalni ravni kot v samih podjetjih, je v nekaterih panogah težko sploh skleniti kolektivno pogodbo. Potem so tukaj še delovne nesreče, ki so močno narasle v turških rudnikih. Zdaj naštejejo okoli 1260 smrti rudarjev na leto, kar se po ocenah sindikalistov DISK dogaja zaradi vse slabših varnostnih ukrepov. "Ni več nadzornih inšpekcij. Zmanjšali so sredstva za varnost pri delu, saj želijo več dobička." Fahretin Engin Erdogan razlaga, da Turčija nikoli ni bila kraj, kjer bi se delavske pravice močno spoštovale. Tokratne volitve so po njegovi oceni možnost, da pride do sprememb glede delavskih pravic in tudi do gospodarskega preobrata. "Vrnitev odvzetih delavskih pravic CHP sicer obljublja, a ne vem, ali jim bo uspelo, ker so v njihovi koaliciji stranke z zelo različnimi interesi," malce skeptično dodaja.

Kurdi so postali pomemben politični akter

Prav za delavske pravice se namerava, če bo seveda izvoljen, boriti Mehmet Timurtas, ki s svojimi 34 leti tokrat prvič kandidira za poslanca turškega parlamenta. Kurd iz Sirta nastopa na listi Yeşil Sol (Zelene leve stranke), kjer so kandidati obstoječe prokurdske stranke HDP našli zatočišče, če bi pred volitvami oblasti prepovedale njihovo stranko in jim tako onemogočile udeležbo na volitvah. Čeprav stranki predvolilne raziskave javnega mnenja napovedujejo, da bo za nekaj točk presegla sedemodstotni parlamentarni volilni prag, je njihova moč še večja. Kemala Kiliçdarogluja namreč podpirajo za predsednika države, kar za Kurde ni bilo lahko doseči, saj je Kiliçdaroglu vendarle predstavnik stranke, ki v svoji vladavini ni hotela priznati Kurdov in jim obljubiti avtonomije ali pa pomembnejših pravic nacionalne manjšine, čeprav predstavljajo kar 18 odstotkov prebivalstva Turčije.

Pred tedni, ko se je Kiliçdaroglu odpravil v Van na kurdski jug države, so bil fotografije iz mesta veliko presenečenje. Voditelja CHP so pozdravljale množice Kurdov in mu ploskale. Kako to? Kurdi vidijo priložnost, da bi nova vlada lahko izpustila kurdske zapornike, tudi voditelja HDP Selahettina Demirtasa, morda celo voditelja PKK Abdullaha Öcalana. Ker se Erdogan zaveda novih toplih odnosov med Kiliçdaroglujevo šesterico in Kurdi, ki bodo novo vlado ob ugodnem volilnem izidu morali tudi podpreti za njeno izvolitev, poskuša glasove pri svoji volilni bazi še dodatno utrditi prav z rohnenjem, da je CHP v postelji s PKK. Erdogan ni pričakoval takšne složnosti v opozicijskih vrstah, prav tako ne tega, da mu bosta nekdanja zaveznika, nekdanji evropski minister Ali Babacan in premier Ahmet Davutoglu, s svojo stranko prebegnila v objem opozicije in tako odnesla del konservativnih glasov.

Cafer Solgun, pisatelj in borec za človekove pravice iz nevladne organizacije Državljanska skupščina, je prepričan, da bodo zaradi spremenjenega odnosa CHP do konservativnih verskih državljanov – teh po njegovi oceni ne vidijo več kot grožnjo, temveč kot državljane – tokratne volitve drugačne. "Prej je Erdogan vedno pridobival zaradi sekularno-verske delitve. Če bi CHP nadaljevala politiko zavračanja konservativnih verskih državljanov in bi torej mižala pred družbeno realnostjo, bi AKP lahko ostala še 40 let na oblasti." Solgun, ki je Kurd po nacionalnosti in alevit po verski pripadnosti, je v 90. letih videl turške zapore tudi od znotraj – ne po lasti izbiri.

Že leta se posveča preučevanju islamskega koncepta sprave helalešme, ki v bistvu pomeni, da ena stran prizna vse svoje napake, ki jih je storila, druga pa mora to opravičilo sprejeti. Za Erdogana je prepričan, da ne more opraviti takšne sprave ne s Kurdi ne z aleviti. S CHP tudi očitno ni zelo zadovoljen, ker še niso konkretno povedali, kako nameravajo spremeniti odnos do Kurdov in alevitov, saj zgolj enigmatično razlagajo, da je pravi prostor za reševanje teh vprašanj parlament. Da sploh lahko pride do sprave s Kurdi in aleviti, katerih veroizpovedi turška država ne priznava kot enakopravne klasičnemu sunizmu, Solgun pričakuje najprej demokratične reforme v državi. "Kurdi in aleviti morajo postati bolj vidni in sprejeti. Borimo se za to, da spravimo med seboj vse etnične in verske skupine." Premiki po njegovi oceni ne bodo takojšnji, to bodo še naprej ostale težave države. A če pride do spremembe oblasti, bo po njegovih besedah o teh vprašanjih lažje spregovoriti brez bojazni, da bi zaradi tega pristali za zapahi. "AKP mora oditi, dvajset let je bilo dovolj," sklene Solgun.

Sindikalni delavec Mehmet Timurtas, ki so ga njegovi varovanci predvsem iz dostavljalskih služb prepričali, da se gre v parlament borit za njihove pravice, pravi, da so Kurdi pod sedanjo vlado hudo trpeli, zato po volilni nedelji upa na spremembe. Dejansko je še v času druge Erdoganove vlade začeti poskus normalizacije odnosov s Kurdi splaval po vodi, ker si je premier premislil. Namesto da bi dokončal mirovni proces, je proti politično vse močnejšim Kurdom še močneje udaril in stranko HDP z njenim političnim vodstvom na čelu razglasil za podpornike teroristov, ker naj bi imeli stike s prepovedano PKK. Odtlej se je oblast z različnimi načini zastraševanja in onemogočanja političnega delovanja lotevala kurdskih županov in poslancev. Tako ne čudi, da si Timurtas za svoji dve in pet let stari hčerki želi mir, svobodo in nikakršnega strahu za prihodnost. Za novo vlado, če jo bo oblikovala CHP, pa ima konkretne zahteve. "Želimo izobraževanje v kurdskem jeziku. Želimo, da nas spoštujejo in nam pustijo živeti v miru," je dejal med razdeljevanjem predvolilnih letakov v azijskem predelu Kadiköy.

Le zmaga opozicije lahko prinese svobodo Kavali

Uporniški duh zagotovo tli tudi v Aseni Günal, vodji nevladne organizacije Anadolu Kültür, ki jo je leta 2002 ustanovil Osman Kavala, verjetno največji Erdoganov državni sovražnik iz prostora nevladnih organizacij. Günalova čaka z velikimi pričakovanji na volilno nedeljo in upa, da bo prišlo do spremembe oblasti v Turčiji. Kajti le tako bo Kavala lahko spet prišel na svobodo. Aretiran je bil leta 2017, ker naj organiziral sicer spontane proteste v parku Gezi, poskušal strmoglaviti oblast, prav tako naj bi vohunil.

Za kulturnega filantropa, ki izhaja iz bogate družine in je v Turčiji financiral številne kulturne projekte, tudi medkulturno povezovanje, denimo med Turki in Armenci, ali ustvarjanje prostora za uporabo kurdskega jezika, so bili v preteklosti pripravljeni dati roko v ogenj številni tuji veleposlaniki v Turčiji. Prav tako je Kavalovo takojšnjo izpustitev v svoji sodbi zahtevalo evropsko sodišče za človekove pravice že leta 2019. Toda kot je postalo spet v navadi v Turčiji, do uresničitve te sodbe ni prišlo. Ne le da je za zapahi pristal Kavala, tudi člani upravnega odbora organizacije so se znašli v zaporu, sama organizacija pa pod drobnogledom oblasti. Günalova je že pred časom postopke proti Kavali opisala kot kriminalizacijo delovanja organizacije in vseh aktivnosti, ki jih je spodbujal za medkulturno sporazumevanje.

Čeprav med mnogimi Turki obstajajo bojazni, da bi volitve lahko bile ukradene ali pa bi prišlo do povolilnega nasilja, je Günalova načeloma optimistična. Ker se je uspelo zelo raznoliki opoziciji poenotiti in se oblikovati v "koalicijo razlik", obstaja najboljša priložnost za zamenjavo oblasti v zadnjih 21 letih, je prepričana. "Turki imajo velik občutek za pravičnost. Ne bodo dovolili, da bodo volitve ukradene. Te so namreč edini način, da izražajo svoje mnenje. Tudi zato je volilna udeležba v Turčiji precej večja kot v zahodni Evropi," meni Günalova.

Med prvimi ukrepi nove vlade si Günalova želi čistko v pravosodju, ki je bilo napolnjeno z Erdoganovimi podporniki. Ko bo to doseženo, se je po njeni oceni mogoče pogovarjati o drugih stvareh. Politizacija sodstva, zastraševanje družbe in umetnosti – vse to se mora končati, pravi. "Zamenja naj se tožilce in sodnike, ki so delovali v prid Erdoganu, bili njegovi aparatčiki in niso bili neodvisni. Sodstvo je v najbolj brezupnem stanju v svoji zgodovini," pravi in nadaljuje, da so ljudje poleg sodstva v Turčiji izgubili zaupanja še v mnoge druge institucije – tako v zdravstvo, ki je v razsulu, pa tudi v šolstvo, kjer si mladi s šolanjem v javnih šolskih ustanovah ne morejo več zagotoviti preboja višje na družbeni lestvici, kot ga je lahko s šolanjem v teh ustanovah še pred leti dosegla sama.