(INTERVJU) Makedonski dramatik Dejan Dukovski: Če bi poslušali vas, Slovence, bi lahko bilo drugače

Njegova dramska besedila so prevedena v številne jezike, postavljena so bila na razne odre po svetu, tudi večkrat nagrajena na domačih in mednarodnih gledaliških festivalih. Diplomiral je iz dramaturgije na Fakulteti za dramske umetnosti (FDU) v Skopju pri znamenitem dramatiku Goranu Stefanovskemu. Tam je na oddelku za filmski in televizijski scenarij tudi predaval, od leta 2015 pa je dramaturg v Makedonskem narodnem gledališču v Skopju. Vmes je več let živel in delal v tujini, Nemčiji, Danski, Franciji, nekaj mesecev tudi v La MaMi v New Yorku.

V živo je resen, celo preresen, kolikor ima občutka za humor v dramskem besedilu, toliko se v življenju redko smeje. Namesto smeha reagira z nasmeškom. Njegovi dramski liki preklinjajo, on ne, govorijo grde besede, on ne. Ni nečimrn, prej bi lahko rekli, da je celo preveč skromen. Tako je mladega Dukovskega opisal pokojni beograjski gledališki bard Jovan Ćirilov, in čeprav se je od takrat spremenilo marsikaj, človek ob prvem srečanju z mednarodno uveljavljenim skopskim dramatikom najprej pomisli, da ta opis še vedno velja.

To jesen ste bili med povabljenimi gosti literarnega festivala Vilenica, vendar vas v Slovenijo ni bilo. Kako to?

"Res mi je žal, a je bilo ravno takrat okviru festivala INFANT v Novem Sadu na sporedu javno branje mojega besedila Zadnji balkanski vampir, ki ga z režiserjem Aleksandrom Popovskim - Acem pripravljava za novosadsko Srbsko narodno gledališče. V Novem Sadu sva pred tem že delala, na oder sva postavila mojo dramo Duh, ki hodi, bila je lepa izkušnja, predstava pa zelo gledana. Zadnji balkanski vampir je moje staro besedilo iz mladih let, ki pa sem ga v bistvu zdaj napisal na novo, še vedno je komedija oziroma satirična tragedija, a drugačna. Razumljivo, od takrat, ko je nastalo, se je veliko spremenilo, spremenil sem se tudi sam. Javno branje je bilo zame in za vso ekipo dobra priložnost, da opravimo nekakšno vivisekcijo teksta, preden nadaljujemo delo za predstavo, tako da sem se moral obisku Vilenice odpovedati."

V ustvarjalnem ognju pa imate gotovo še več želez?

"Pred kratkim sem končal filmski scenarij za Dansko, in to v sodelovanju s prijateljem, priznanim danskim igralcem Jakobom Cedergrenom, ki zadnje čase res veliko snema. Vedno so projekti, ki so odprti. Že dolgo dolgujem tekst Jugoslovanskemu dramskemu gledališču (JDP) iz Beograda, z njegovo direktorico Tamaro Vučković Manojlović sem se dogovoril, da napišem tekst o Jugoslaviji ..."

Jugoslavija kot fikcija?

"Jugoslavija kot ideja, morda Jugoslavija kot Evropska unija, zakaj ne, naklonjen sem zamislim, ki združujejo. Nekoč, pred to našo Jugoslavijo, ki se je končala, kot se je, je ta ideja obstajala, vendar to nikakor ni lahka tema. Nekajkrat sem se je lotil, se pogovarjal o njej tudi z Acem Popovskim, a mi ni uspelo najti nekega dobrega zornega kota. Potem je Slobodan Unkovski - Unko začel delati v JDP mojo dramo Mamu mu jebem ko je prvi počeo ..."

To dramo, ki smo ji v Sloveniji prevedli naslov v Kdo, hudiča, je začel vse to, napisano v času novih balkanskih vojn, je pred leti prvi režiral, in to v Skopju, prav Aco Popovski, postala je uspešnica, nagrajena na beograjskem Bitefu. Nove beograjske predstave v JDP pa kljub zanimivi postavitvi Unkovskega in sijajni igralski zasedbi od Mirjane Karanović prek Mikija Manojlovića do Branislava Lečića niso prav veliko igrali?

"Res je, ampak najbrž je tudi to, da je preveč igralskih velikanov na kupu, krivo, da so jo igrali manj, kot bi si želel. Sicer pa se dogovarjam za sodelovanje tudi z Beograjskim dramskim gledališčem, načrtujejo namreč sezono avtorjev iz bivšega jugoslovanskega prostora in so povabili tudi mene."

Vaše odrsko besedilo o Jugoslaviji pa še vedno čaka, da ga končate, ker še vedno iščete pravi zorni kot zanj?

"Z mojim beograjskim prijateljem, to pomlad umrlim Veselinom Simonovićem, priznanim novinarjem, smo v njegovem neodvisnem, zasebnem kulturnem centru Dorćol Platz v Beogradu delali predstavo Duh, ki hodi, potem pa začeli ustvarjati serijo o Jugoslaviji. Kot komedijo in s poanto, da Jugoslavija ni razpadla in da je danes zelo bogata, vplivna, pomembna država v EU, nekakšno središče jugovzhodne Evrope. Vse se dogaja danes, ampak v neki vzporedni mogoči različici zgodovine, in spet z množico razlogov za konflikt, kakor da se zgodovina ponavlja. Za bodočo gledališko predstavo še ne vem natančno, kakšen bo moj zorni kot, je pa jasen moj pozitivni odnos do ideje, da smo skupaj, združeni, v tem prostoru močnejši. Blizu smo si, razumemo se, poznamo eni druge, podobni smo si v marsičem, tudi po tem, da smo vedno v najslabšem odnosu s sosedi, kar je seveda nesmiselno. Enako kot v privatnem življenju, neumno se je prepirati s sosedi, to ti samo otežuje življenje, namesto da bi našel način, da ti bo lepše, lažje. Seveda je vse to povezano z izobraževanjem, manirami, vzgojo."

Ko sva že pri izobraževanju, še kaj predavate?

"Na fakulteti za dramske umetnosti v Skopju ne. Vodim še majhne delavnice, predavam v tujini, če me pokličejo, pred kratkim, recimo, so me povabili v Lecce na italijanskem jugu. Na skopski fakulteti so se stvari močno spremenile. Moj profesor Goran Stefanovski je stvari postavil tako, da je bila njegova katedra za dramaturgijo res kreativna, v žarišču je bilo kreativno pisanje, zdaj pa je drugače, tako da se tam niti ne vidim več. Mi pa ta fakulteta, na kateri zdaj študira moj sin, in to filmsko režijo, vzbuja lepe spomine. Nanjo gledam, kakršnakoli že je, z blago naklonjenostjo, vseeno pa moram reči, da je daleč od tistega, kar je bila, ko je študirala moja generacija. Takrat so bile tiste njene barake, v katerih fakulteta še vedno domuje, sijajen prostor, središče ustvarjalnih ljudi. Tam smo, recimo, v poznih osemdesetih letih ustanovili zanimiv festival, srečanje študentov umetniških akademij iz vse Jugoslavije."

To, da ste bili v prvi generaciji študentov Gorana Stefanovskega, vas je gotovo zaznamovalo?

"Res je. Takrat sem bil rosno mlad, ko sem se vpisal na fakulteto, sem imel 17 let."

Ste preskočili razred v gimnaziji?

"To je bil čas usmerjenega izobraževanja, moja diploma v gimnaziji oziroma takratni šoli usmerjenega izobraževanja se glasi tehnični dokumentarist. Po treh letih srednje šole sem opravil nekaj diferencialnih izpitov in bil sprejet na dramaturgijo. Ker so moji starši zaradi očetove službe takrat živeli v Moskvi in sem bil v Skopju sam, mi je bil Goran kot oče. Bil je sijajen pisec in krasen človek, odličen pedagog, ki je na nas prenesel svoje estetske nazore in nam predal prave vrednote, kakršnih je danes na žalost vse manj. To je bil lep čas, potem pa so se začela, oprostite izrazu, vsa tista sranja. In takrat sem napisal tudi Sod smodnika."

Imate Sod smodnika, ki je postal metafora za balkanski kaos z grozečo vojno vred, za svoj največji uspeh? In ta uspeh se je pravzaprav začel v Beogradu?

"V določenem smislu res. Jugoslavija je, ko sem dramo pisal, na neki čuden način še obstajala, čeprav se je razpadanje že začelo. Unku je bil tekst všeč, vzel ga je v Beograd in ga podtaknil, če lahko tako rečem, velikemu bardu gledališča Jovanu Ćirilovu, takrat umetniškemu direktorju JDP. Podtaknil pravim, ker je Ćirilov želel, da bi Unko v JDP režiral neko drugo predstavo, Molièrja. Ko je Ćirilov mojo dramo, delo povsem neznanega makedonskega pisca, prebral, mu je bila izjemno všeč, brž jo je prevedel, da jo je Unko lahko začel režirati. Ćirilov je predstavo najavil kot veliki adut 'svojega' gledališča, Unko pa je na odru kot v ogledalu prepričljivo prikazal vse te naše norosti, ki smo jih živeli na ulicah."

In potem je Sod smodnika šel v širni svet?

"Ćirilov je povsod pripovedoval o tem tekstu, pisal o njem, začeli so ga uprizarjati povsod, celo na Japonskem. Predstava je obredla vse festivale na čelu s takrat znamenitim bonskim bienalom."

Čemu pripisujete tolikšen uspeh, je bila ključna aktualna tematika?

"Očitno je besedilo ujelo duh časa. Tekst ni bil pisan konkretno za vojno v Jugoslaviji, ko sem ga začel pisati, se vojna v Bosni še ni razplamtela, bilo pa je že očitno, da gre za popoln razpad vrednot, v zraku se je občutilo, da bo še huje. To rojevanje nasilja me je vznemirilo do te mere, da sem sedel k pisanju. Snov sem črpal dobesedno iz črne kronike, kjer je mrgolelo majhnih, neumnih, nesmiselnih nasilnih dejanj."

Nasilje pa ste zapakirali v humor in ta spoj je bil očitno privlačen za mednarodno občinstvo.

"Najbrž res, spoj nasilja, humorja in iracionalnosti. Gledal sem razne izvedbe te moje drame po svetu, nikakor niso bile vse povezane z Balkanom, naj omenim, recimo švedsko različico, postavljeno na oder tako, kot da se dogaja na Švedskem, oziroma tako, kot da se lahko povsod zgodi. Ta univerzalni fokus skušam, ko pišem, tudi sam vedno poudariti. K popularnosti predstave pa je seveda pomagal tudi film, ki ga je po moji drami posnel Goran Paskaljević. Film je močan medij. Ena prvih filmskih premier Soda smodnika je bila v Ljubljani, bil sem tam, skupaj z Mileno Dravić in Draganom Nikolićem, ki sta igrala v filmu, in spominjam se burnega odziva občinstva."

S Slovenijo ste bili v tistem obdobju, drugi polovici devetdesetih let, precej povezani tudi delovno?

"Res je, z Andrejem Košakom, avtorjem filmske uspešnice Outsider, v kateri je igral pred kratkim umrli Davor Janjić, sva skupaj pisala filmski scenarij po Jančarjevem romanu Zvenenje v glavi, kar je bila res zanimiva izkušnja. Aco Popovski pa je v Mariboru v začetku leta 2002 postavil na oder mojo priredbo Drakule. V Sloveniji imam kar nekaj prijateljev, zelo sem cenil dragega Dušana Jovanovića, že na sprejemnem izpitu na skopski fakulteti sem izbral za pisno obdelavo njegovo Osvoboditev Skopja. Učil sem se od Dušana in od vseh teh velikih imen, od svojega profesorja Gorana Stefanovskega, od beograjskega dramatika Duška Kovačevića, hrvaškega Slobodana Šnajderja ... to je bila generacija, od katere smo se res imeli kaj naučiti."

Kako pa je z učenjem mlade generacije danes?

"Težko rečem, ker nisem več na fakulteti. Vidim, da so mladi, ki pišejo, vendar stanje ni takšno, kot bi moralo biti, ne obstaja nekakšna sistemska skrb, ki bi bila zagotovilo za prihodnost. V Makedonskem narodnem gledališču, kjer sem dramaturg, vidim, da ni sistemske podpore, recimo tako, da bi imeli vsako leto natečaj za dramska besedila, da bi bila scena odprta za mlade ljudi. Res pa je, da eksplozije talentov ne moreš niti priklicati niti nadzorovati, nenadoma se pač nekaj pojavi v zraku."

Je bilo tako v vaši generaciji?

"Za mojo generacijo velja, da če ne bi bilo Gorana Stefanovskega, ne bi bilo niti nas."

Je res, da je bil v komisiji na vašem sprejemnem izpitu za fakulteto tudi Slobodan Unkovski, ki je bil proti temu, da vas sprejmejo?

"Bil sem dober dijak, matematika mi je dobro šla, zato so starši hoteli, da postanem inženir. Unko je poznal moje starše, živeli smo v soseščini, in ker je hotel biti fin, je rekel, da se ne bo vmešaval, da bo nevtralen. In je bil. Zelo sem ga spoštoval; ko je rekel, da želi postaviti na oder moj tekst, sem se počutil, kot da bi me nominirali za oskarja. Imel sem srečo, da sem večkrat sodeloval z njim, saj ni le velik umetnik, marveč tudi sijajen človek, na katerega lahko vedno računaš. Kot Goran, od njega in Unka sem se največ naučil."

Kako ste doživljali Goranovo selitev iz Skopja v Veliko Britanijo? Zakaj je odšel?

"Res je bila njegova žena Angležinja, a to ni bil glavni razlog. Nekaj časa pred odhodom mi je rekel, da mu to, kar vidi okrog sebe, iz estetskih razlogov ne prija, da se počuti kot tujec v svoji hiši. Njegova dela so igrali po vsej Jugoslaviji, povsod je bil kot doma, potem, po razpadu, pa je bil naenkrat kot prazna orehova lupina. V britanski Canterbury so ga povabili kot profesorja, vseeno je hotel zadržati katedro za dramatiko v Skopju, vendar so mu na tukajšnji fakulteti rekli, da to ne gre. Čeprav je potoval iz Anglije v Makedonijo in nazaj na svoje stroške. Jaz kot njegov naslednik sem bil samo kolateralna škoda. Tudi meni so, tako kot Goranu, kasneje na fakulteti dali odpoved. Nekaj let pozneje sem se namreč preselil v Hamburg, še vedno pa sem hodil predavat v Skopje, tudi na svoje stroške, v svojo škodo, saj je bila moja plača manjša od zneska za letalske vozovnice. Vseeno sem kot docent za pisanje scenarijev sklenil zadržati mesto na fakulteti, da ne bi trpeli študentje. To je bilo v začetku leta 2000. Kasneje sem spet prišel na skopsko fakulteto kot zunanji profesor in predaval leto dni na dramaturgiji, pa so bili spet problemi. Videl sem, da ne bo šlo, sistem katedre je bil spremenjen."

Vrniva se še malo na začetek vaše kariere: zanimivo se mi zdi, da ste napisali toliko del za odrasle, diplomirali pa z otroško lutkovno predstavo. Kako to?

"Moj družinski boter Ljubomir Čadikovski je bil direktor novoustanovljenega otroškega gledališča v Skopju, pa me je poklical, da bi naredili nekakšen hommage ali remake v čast prvi lutkovni predstavi, ki so jo že v tridesetih letih odigrali v Skopju, na oder pa jo je postavil veliki makedonski igralec Petre Prličko. Šlo je za staro makedonsko pripovedko Siljan Štrk (Siljan roda). Na njeni osnovi sem napisal novo besedilo, za režiserja je bil izbran Dragoslav Todorović Šilja, iz Sarajeva je prišel znameniti lutkar Ante Hrkač, skratka, vse skupaj je bila zame sijajna izkušnja, edina tovrstna do zdaj. Res bi rad spet kdaj delal v otroškem gledališču."

Je pa menda približno v istem času izšla tudi vaša drama s pomenljivim naslovom Balkan ni mrtev?

"Drži. V Bitoli jo je potem postavil na oder režiser moje generacije Saša Milenkovski. To je bila prva velika predstava kakšnega mojega dela v profesionalnem gledališču, a prva kritika, ki je izšla o njej, je bila daleč od pohvalne. Spominjam se, da je bila ravno takrat aktualna neka makedonska afera s Turki, menda zaradi nakupa tankov, in kritika te predstave se je začela tako: Turčija je kupila Makedonijo za toliko in toliko milijonov, Dejan Dukovski pa jo je prodal zastonj. Skratka, nacionalisti so me napadli, da sem prodal Makedonijo."

Zakaj?

"Drama je bila narejena po motivih nekega drugega precej starejšega dela Makedonska krvava poroka (Makedonska krvava svatba), sam pa sem njeno črno-belo tezo o grdih Turkih in nedolžnih Makedoncih spremenil, tako da sem napisal ljubezensko zgodbo o zvezi med Turkom in Makedonko, ki seveda ni bila črno-bela. No, kljub ostri kritiki nacionalistov sem nato, v zgodnjih devetdesetih, dobil nagrado za to besedilo. Isti režiser, Saša Milenkovski, pa je potem v Skopju režiral tudi moj Sod smodnika. Prvo predstavo smo naredili tukaj, v Skopju, in igrali so jo dolgo, petnajst, morda celo dvajset let, še dolgo potem ko je odšla v Beograd in od tam v beli svet."

Kdaj pa ste v beli svet odšli vi?

"V drugi polovici devetdesetih. Zaradi ljubezni. Zaljubil sem se v nemško scenografko. Najprej sem odšel v Berlin, potem pa me je ugledno gledališče Deutsches SchauSpielHaus iz Hamburga povabilo, da bi bil njihov hišni avtor. Precej sem delal tudi v København​u, kjer so igrali skoraj vsa moja dela, kar je bilo res krasno. Po skoraj desetih letih sem odšel v Pariz na obisk k prijatelju iz Skopja, ki je bil takrat v Franciji ambasador Makedonije. Nameraval sem ostati nekaj tednov, ostal pa sem nekaj let. Tudi v Franciji sem postavil na oder nekaj svojih del, kasneje so izšle v francoščini tudi knjige z mojimi dramami."

Torej ste pravi naslov za vprašanje, kakšna je razlika med gledališčem v Franciji in Nemčiji?

"Velika. Nemčija je idealna država za teater, tam je gledališče res pomembno, gledališko občinstvo je zelo zahtevno, gledališče zelo odprto, eksperimentalno. Francija je v tem pogledu bolj konvencionalna, s precej manj eksperimentiranja."

Zakaj ste zapustili tujino in se spet zasidrali v Makedoniji? Iz osebnih razlogov?

"Res sem se v Nemčiji ločil od druge žene, prva je bila Makedonka, a to ni bil razlog za vrnitev. Tudi nostalgija ne. V tujini sem bil več kot desetletje, nasitil sem se mest, manjkal mi je mir ..."

Za pisanje?

"Seveda najlažje pišeš o stvareh, ki jih poznaš, a pišem lahko kjerkoli, torej to ni bil razlog. Kratko malo sem potreboval prostor, kamor bi, kot se reče, odložil prtljago in se umiril. Sklenil sem živeti v makedonskih hribih, v Galičniku, čudoviti vasi na pobočju gore Bistra, kakšnih petnajst kilometrov od Mavrova. Pred zimo hišo zaprem in se spustim v dolino, pravzaprav živim med Galičnikom, Ohridom, kjer imamo tudi družinsko hišo, in Skopjem. Seveda pa še zmeraj potujem, najpogosteje v Nemčijo, kjer imam hčerko študentko."

Naj ugibam, gotovo študira kaj umetniškega?

"Ne, nasprotno, ekonomijo, rekla je, dovolj mi je vas umetnikov, hočem redno službo in plačo."

No, to pa je že lahko povod za vprašanje, kako gledate na Makedonijo in njene možnosti za razvoj.

"Seveda imam Makedonijo rad, sem tudi optimist in upam, da bo boljše, saj se zdaj tudi iz letala vidi, da ni rožnato."

Črpate snov za svoje drame tudi zdaj iz črne kronike?

"Tudi včasih. Vedno me kak gledališki direktor vpraša, zakaj ne napišem Sod smodnika, drugi del, češ, zdaj je pravi čas za to. Ampak vsa moja dela so različna, nisem med tistimi, ki pišejo celo življenje eno zgodbo. Poskušam pa, da imajo moje drame zmeraj neko napetost, da niso dolgočasne."

Vedno pa je prisotno nasilje ali vsaj strah pred njim?

"Saj veste, tudi Shakespeare je pisal o nasilju in seksu. No, še humor je vedno prisoten, tudi ta recept je že Shakespeare upošteval, zavedajoč se, da humor v trku s tragičnim najbolje deluje."

Bi lahko rekli, da je makedonska resničnost podobna vašim dramam?

"Mislite tragikomična? To vsekakor, nisem pa nikoli v svoje pisanje vnašal dnevnopolitičnih elementov. Seveda pa se bistvo občuti v zraku in nezavedno prodira v to, kar človek dela."

Na kaj mislite z bistvom?

"Na virus nacionalizma, ki že dolgo kroži po tem prostoru, na neke nesmiselne trdno zakoreninjene vrednote, na balast, ki se ga nismo nikoli osvobodili."

Mislite, da je Balkanu nasilje v genih ali pa, kot pravi Miki Manojlović, zgolj v navadi?

"Načeloma je vedno kontekst oziroma sistem ta, ki je kriv, nasilje je vedno metoda uresničevanja nekih idej, moči. Dejstvo je da so na tem prostoru vojne še do pred kratkim bile resničnost."

In so lahko spet? Torej Balkan kot večni sod smodnika?

"Upam, da ne, da so se ljudje vendarle nekaj naučili. Je pa res vedno prisotna nekakšna tenzija, kot da sistem nenehno proizvaja neko krizo, konflikte, da bi se tako ohranil."

Res ne želite komentirati dnevnopolitičnih vprašanj?

"Ne, vedno sem bežal od tega."

Vseeno vas bom vprašala, kaj mislite o vseh teh napetostih z makedonskimi sosedi, v zadnjem času predvsem z Bolgarijo?

"Moje drame igrajo v Bolgariji, Grčiji, povsod, morda zato ne razumem ustvarjanja teh fiktivnih problemov. Zgodovina je bila, kakršna je bila, s tem se moramo sprijazniti, ne pa se vračati v antiko in še dlje, to je scanje v veter. Jasno je, vem in razumem, da so se dogajale zgodovinske krivice, toda ne moremo kar naprej zaradi njih pestovati bolečine, namesto da bi gledali naprej, seveda ob hkratnem spoštovanju tega, kaj in kdo smo. Poleg tega moja identiteta nima zveze z zgodovino, marveč s knjigami, ki sem jih bral, s filmi, ki sem jih gledal, z glasbo, ki sem jo poslušal, s celotnim socialnim, družbenim kontekstom, v katerem sem se oblikoval. Ne morem iskati svoje identitete v stari Grčiji, v antiki ali v 18. stoletju."

Na vprašanje, od kod ste, menda radi rečete, da iz gledališča. Teater kot domovina ali država torej?

(Nasmešek.) "Potni list seveda ni od tam. Načeloma pa res mislim tako, ljudje so ljudje, povsod so takšni in drugačni, in nikoli jih nisem razlikoval in ocenjeval po nacionalnosti."

Kako, kje, v kakšni povezavi vidite prihodnost Makedonije?

"Upam, ker nimamo ravno veliko izbire, da gremo vsi skupaj proti EU, vse druge možnosti namreč pomenijo spet neki konflikt. Seveda je vse, kar se dogaja tu, v Makedoniji, močno povezano z dogajanjem v regiji, poglejte samo najnovejši zaplet s srbskimi avtomobilskimi tablicami na Kosovu. Na Balkanu je stalno neka drama. Ampak so tudi pozitivne stvari, nekaj se premika, in mislim, da moramo sploh zdaj stopiti skupaj, da dojamemo, da ni drugega kot skupni vstop v EU, vse drugo bi pomenilo konflikt. Zdaj moramo biti pametni. Tudi Jugoslavija ne bi razpadla tako dramatično, krvavo, če bi bili pametni. V bistvu je šlo takrat za spopad dveh različnih ideologij. Vsi skupaj bi morali kot konfederacija v EU, načeloma nam ne bi bilo treba iti skozi vso tisto strašno tragedijo, da smo se vrnili na začetek. Če bi bili poslušali vas, Slovence, bi lahko bilo čisto drugače. Ko sem imel 17 let, sem kupoval slovensko Mladino, čeprav nisem nič razumel, nisem namreč hotel v vojsko, nikakor, za nobeno ceno, bil sem pripravljen na vse, Mladina pa se je zavzemala za profesionalni vojaški rok, za preobrazbo Jugoslovanske armade, JLA. Zdaj imamo profesionalno vojsko tudi v Makedoniji, čeprav vidim, da se ponekod v regiji spet zavzemajo za rekrutacijo, za ljudsko vojsko. Konkretno, gre za vprašanje Vzhoda in Zahoda."

Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da Evropa ne razume dobro Balkana, Balkan pa ne Evrope ...

"To drži. Imamo svoje specifičnosti, neumnosti, in seveda je včasih težko ali celo nemogoče razumeti vse te nepomembne stvari, ki so za nekatere tako tragične. V bistvu so stvari preproste, vsi si želimo boljše življenje, bolj humane razmere na vseh področjih, boljše estetske in vsakršne druge nazore."

Ste nostalgik, morda celo jugonostalgik?

"Ne v političnem smislu, vendar pa z nostalgijo gledam na svojo mladost, na to, da sem lahko bral knjige različnih avtorjev iz vse Jugoslavije, to je večja širina duha, kot bi jo dobil marsikje drugod. In če me kdo vpraša za mojo najljubšo glasbo, je to, seveda poleg nekaterih starih pesmi, ves jugoslovanski rokenrol, od Discipline kičme prek Laibacha in Lačnega Franza do Haustorja in, jasno, Vlatka Stefanovskega. V tem smislu sem seveda nostalgičen."

Zdaj pa vlada namesto rokenrola turbofolk?

"Tako je. Že kot podiplomski študent sem za knjigo Mlada Makedonija, ki so jo napisali mladi makedonski intelektualci, prispeval tekst o tem, da je na žalost rokenrol izgubil vojno s turbofolkom. Vse to v kontekstu padca vrednot, ki so nekoč obstajale."

EU, pravite, je najboljša možnost. Ima pa tudi ona svoje napake?

"Gotovo, vendar je zelo pomembno, da obstaja neki kolikor toliko trden sistem, znotraj katerega se je mogoče boriti za spremembe na bolje."

Za zdaj je tako, da se makedonska država približuje EU veliko počasneje, kot jo zapuščajo njeni državljani in odhajajo s trebuhom za kruhom na Zahod.

"Tudi jaz sem pred leti odšel, ampak tisto je bilo drugače, odšel sem zaradi ljubezni, ne s trebuhom za kruhom. Jaz sem se vrnil, je pa zdaj precejšen del moje generacije, mogoče bi lahko rekli, da kar polovica, v tujini. In to so ljudje, ki so uspešni pri svojem delu, karkoli že počnejo. Moj brat, recimo, je strokovnjak za informacijsko tehnologijo, zelo uspešen v svojem poslu, z ženo sta se odzvala na povabilo iz Nemčije, zdaj delata in živita tam. Resda razmišlja, da se bo nekega dne vrnil, a zdaj zagotovo ne, saj tukajšnje razmere niso primerne za vrnitev. Predvsem je strašno, da veliko ljudi odide, da se ne bi vrnili. In odhajajo seveda najsposobnejši, najboljši. Da nekaj razrušiš, zadošča nekaj sekund, za to, da nekaj zgradiš, pa so potrebna leta. Pri nas pa smo zrušili ves sistem šolstva, mojstri niso dovolj dobro plačani in posledice so tu."

Je izobraževanje danes problem?

"Vsekakor ni, kot bi moralo biti. Tudi pri svojih otrocih vidim, da se ne motim."

Ste v mladosti začeli pisati z iluzijo, da lahko kaj spremenite?

"Najbrž že. Na začetku. A zdaj je vse manj teh iluzij. Nočem pa reči, da jih sploh ni. Ko se o neki ideji začne govoriti, je to kot učinek prve domine, nekaj se sproži in gre naprej, tako da pisanje ni zaman."

Kakšen je v Makedoniji odnos države in občinstva do gledališča?

"Dobro je to, da ima Skopje kakovostno občinstvo, da tradicija in potreba po gledališču obstajata, toda na žalost je vse skupaj nekako razvodenelo, kakor vse drugo. Mislim, da je v primerjavi z leti, ko je začenjala naša generacija, kakovost gledališča padla, toda v primerjavi z drugimi področji je teater še vedno živ. Seveda so nenehno kakšni problemi, povezani z denarjem. Kot dramaturg v Makedonskem narodnem gledališču, MNT, lahko rečem, da je njegova velika, nova stavba tako nefunkcionalna, da smo, čeprav je stala milijone, zdaj kot kakšno gradbeno podjetje, stalno je treba nekaj popravljati. K sreči pa se lahko gledališka hiša pohvali s koncentracijo odličnih mladih in manj mladih igralcev, tako da po mojem gledališče ni v takšni krizi kot država."

S skopskim rojakom Aleksandrom Popovskim, zdaj umetniškim direktorjem Drame v SNG Maribor, sta generacijska in študentska kolega, prijatelja, pa tudi uigran ustvarjalni tandem. Ko je pred kratkim Mestno gledališče ljubljansko navdušilo skopsko občinstvo s predstavo Junakinje v njegovi režiji, se je v skopskih medijih pojavil zapis s poanto, da bi makedonsko gledališče potrebovalo takšne sposobne ljudi doma. Vaš komentar?

"Aceva agenda je vedno polna, gotovo nima toliko časa, da bi žrtvoval leto dni za kak projekt v Makedoniji. Po drugi strani ima določene izkušnje na domačem terenu, nekaj časa je bil celo umetniški direktor Makedonskega narodnega gledališča v Skopju, in to v obdobju, ko so bili razni politični konflikti močno prisotni, zdaj k sreči niso tako izraziti. Vsi ti politični antagonizmi, vsa nestrpnost med političnimi strankami so se prelamljali čez pleča gledališča. Človek, ki tega ne vidi od blizu, težko verjame, da je kaj takega res, s kakšno lahkoto se tukaj uporabljajo etikete o patriotizmu, kdo je patriot in kdo ne. To mi je strašno, nepojmljivo, sam se družim z režiserji, ki imajo različna politična stališča, pa se odlično razumemo, različni pogledi prinašajo celo dodano vrednost, novo kakovost."

Zunanjemu opazovalcu so vse te strasti, vsa ta iracionalnost, lahko zanimive, morda celo zabavne, če živiš tu, pa najbrž ne?

"Saj pravim, tukaj je vedno bilo in je veliko drame. Saj poznate rek: Rad imam teater, a ne v svoji hiši."