Sloveniji se obeta ena najstrožjih regulacij kratkoročnega oddajanja stanovanj v Evropi. Cilj prenovljenega zakona o gostinstvu je jasen: večji nadzor, preprečevanje zlorab in zaščita lokalnih skupnosti pred prekomernim turizmom. A v praksi zakon namesto reda uvaja birokratske ovire, ki bodo najbolj prizadele manjše ponudnike, medtem ko bodo veliki igralci ostali skoraj nedotaknjeni.
Ena največjih sprememb je omejitev števila dni oddajanja. Če je stanovanje lastnikovo stalno prebivališče, ga bo dovoljeno oddajati 150 dni na leto, v vseh drugih primerih pa le 60 dni. Poleg tega bodo lahko občine te omejitve še dodatno zaostrile, kar jim daje skoraj popoln nadzor nad tem, kdo sme oddajati. Ali imajo sploh kapacitete za takšen nadzor? Bo to res povečalo dostopnost stanovanj ali bo služilo zgolj zaščiti hotelirske industrije in zmanjšanju konkurence?
Zahteva po soglasju 75 odstotkov solastnikov stanovanj v večstanovanjskih stavbah je še ena določba, ki vznemirja. Vsak, ki je kdaj živel v bloku, ve, kako težko je doseči soglasje že pri osnovnih odločitvah. V Sloveniji, kjer imajo sosedje pogosto močno besedo pri dogajanju v stavbi, pa bo takšna ureditev mnogim omogočila, da oddajanje blokirajo iz osebnih razlogov ali preprosto zato, ker radi nagajajo.
Bo zakon sploh dosegel svoj cilj?
V oči bodejo tudi visoke kazni, ki segajo do 50.000 evrov. Čeprav je prav, da se kršitve odkrijejo in kaznujejo, ostaja vprašanje, ali bo inšpekcija sploh uspela izvajati učinkovit nadzor? Izkušnje iz drugih sektorjev kažejo, da številni nadzorni mehanizmi obstajajo samo na papirju, medtem ko je njihova dejanska izvedba vprašljiva. Če bo nadzor tudi tukaj pomanjkljiv, bo zakon prizadel predvsem manjše ponudnike, medtem ko bodo tisti, ki že danes delujejo brez regulacije, še naprej poslovali mimo pravil.
Bo torej zakon sploh dosegel svoj cilj? Zagovorniki trdijo, da bo omejil špekulacije s stanovanji in povečal dostopnost dolgoročnih najemov. Toda številke govorijo drugače - v več mestih se je število stanovanj za kratkoročne najeme že zmanjšalo, cene dolgoročnih najemnin pa še vedno rastejo. To pomeni, da je problem drugje - predvsem v pomanjkanju novogradenj in praznih stanovanjih, ki niso vključena v trg, ne pa v kratkoročnih najemih.
Namen zakona - povečati dostopnost stanovanj za prebivalce - je vsekakor upravičen. A vprašanje ostaja, ali so izbrani ukrepi premišljeni ali pa bodo zgrešili tarčo. Namesto tako ostrih omejitev bi bilo smiselno uvesti ciljno omejevanje kratkoročnih najemov predvsem na območjih z dokazanim pritiskom na stanovanjski trg, ne pa pavšalno po vsej državi. Prav tako bi moral zakon zagotoviti učinkovit nadzor nad obstoječimi kršitvami, saj stroge kazni same po sebi ne bodo rešile težave, če ne bo zagotovljeno dejansko izvajanje nadzora.
Obstaja namreč resna nevarnost, da bo njegov učinek ravno nasproten od želenega - manj legalnih turističnih nastanitev, več sive ekonomije in še vedno nedostopen stanovanjski trg. In nenazadnje tudi več birokracije, ali celo manj turistov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
