Najbrž še niste niti slišali za 863 metrov visoko Skopico, Škopico ali Vrh Skopice, kot ji tudi rečejo, kaj šele, da bi jo obiskali. Morda jo poznajo le res zagrizeni planinci, saj poti po najbolj severnih obronkih Trnovskega gozda, kjer se Skopica nahaja, obišče malokdo. Na izletu v pristni naravi, med zapuščenimi redkimi naselji, ne boste srečali žive duše, ponuja pa taka dogodivščina popolnoma drugačne razglede kot običajno, a prav tako čudovite, na Julijske Alpe in okoliška hribovja. Na skrivnostne in samotne poti, daleč od preveč obiskanih vrhov, kjer je treba hoditi v kolonah, v svoji knjigi Hodim, torej grem vabi tudi avtor knjige, ki je nedavno izšla pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenije, Marjan Bradeško.

Iz vsebine:

- Namesto na Vršič, Viševnik ali Triglav raje po eni najbolj drzno speljanih cest v Sloveniji do prelaza Drnulk in potem do zapuščenih Malih in Velikih Vrš ter na vrh Skopice.

- Življenje je bilo precej težko - ne samo zaradi mraza, tudi vode ni po grebenu, imeli so jo v štirnah.

- V grapah vidiš neverjetne stvari, slapovi so čudoviti, rože so nenavadne. To je divjina. Ni pa to niti približno za vsakogar, takih podvigov se je treba lotiti odgovorno.

- "Enim se zdijo take poti žalostne, meni se pa zdijo pozitivne, ker vem, da je tu bilo življenje - in lahko vidimo oziroma si predstavljamo, kako so ljudje nekdaj živeli," razlaga Bradeško.

- Planinska zveza Slovenije želi razbremeniti množično obiskane cilje, kot so Triglav in drugi podobni konci.