(REPORTAŽA) Čokolada, Maister in živali: Maribor, pravi rojstni kraj Živalskega kraljestva

Tudi to se včasih pripeti, zgodba, ki je posledica zgodbe. Klobčič, ki se je začel razpletati v Novem mestu s poudarkom na Zagrebu, se je nepričakovano razvil v domačem Mariboru. "Ali veste, da so sličice Životinjsko carstvo pravzaprav nastale v Mariboru?" Kako, prosim? Na drugi strani je bil gospod Franci Dragan iz Novega mesta, ki smo ga obiskali poleti, ko nam je predstavil svoje veliko kraljestvo malih sličic. Dragan je namreč lastnik največje zbirke sličic Živalsko kraljestvo, ki ga vsi premočrtno povezujemo s hrvaško tovarno sladkarij Kraš. A po objavi reportaže v sobotni prilogi Večera, se je oglasil še en zbiratelj, ki hrani enega prvih albumov Živalskega kraljestva sploh, in ta album je slovenski, pravzaprav mariborski. Pred drugo svetovno vojno so ga izdali ter skupaj s čokoladami in sličicami prodajali v Mariboru. Sličice ob čokoladicah, ki so jih otroci lepili v posebej zanje natisnjen album, so si namreč prvi zamislili v mariborski tovarni čokolade in bonbonov Mirim.

"Prostora nimam dosti, pohištva ne morem imeti starinskega," nas opravičujoče povabi naprej v stanovanje v Mariboru Drago Selinšek. Kmalu postne jasno, da ima zbiratelj zelo veliko, in vse, kar ima, ima tudi zgodbo in zgodb je v majhni dnevni sobi neskončno - od stoletnih vžigalic, bogastva starih razglednic in vse do pivske steklenice slavne pivovarne Tcheligi, iz katere je nekoč nastal Koper, danes pa gostilna in hotel Maribor. Še danes se tam raje spominjajo pivovarskih kot koprskih časov.

Čokolada, ki je rešila knjige

Na steni visi plakat, reklama za predhodnico milke iz okoli leta 1910 pred prvo svetovno vojno in zraven slika Košakov iz leta 1902, kjer je nekoč stala tudi mariborska tovarna čokolade. Delovala je od leta 1923 do začetka okupacije, že leta 1940 naj bi stroje namreč prepeljali v Zagreb. Zadnja lastnica je bila sorodnica generala Maistra, Ema Desnica, ki je, še preden so tovarno z železnico vred bombardirali, preselila podjetje v Zagreb, s firmo pa je potovalo tudi Živalsko kraljestvo. A to ni vse, Desnica, tašča Maistrovega sina, je v Beli grad prepeljala celo Maistrovo knjižnico, in to pod sladko kamuflažo - knjige je naložila v avtobus in jih zakrila s paketi čokolade. Tako je torej čokolada rešila izjemno dediščino generala in pesnika, ki ima danes svojo knjižnico znotraj Univerzitetne knjižnice Maribor. "Nemci bi zagotovo zasegli te knjige, general je bil takrat osovražen," nadaljuje pripoved Selinšek. Da je bil to konec mariborske tovarne, je jasno, dalje je slika nekoliko zamegljena, a tovarna Mirim iz Maribora je skupaj z drugimi postala del zagrebškega Kraša.

Zakonca Zalokar

Mariborska čokoladna zgodba se je začela veliko prej, malokdo ve, da je imel Maribor prvo tovarno čokolade v Sloveniji. Ustanovitelja tovarne čokolade Mirim (istega leta na Gorenjskem postavijo predhodnico današnje Gorenjke) sta bila zakonca Zalokar, Karl in Ema sta čokoladarske stroje in znanje pridobila v Nemčiji. Na fotografiji, ki jo prav tako hrani zbiratelj, je eden prvih kolektivov v tovarni, v sredini je ponosni Karl Zalokar, ki pa je kmalu umrl, zato je tovarno vodila soproga Ema. Takrat je bila ekipa, ki je izdelovala velike zaplate čokolade, še skromna, tudi tovarna je imela manjše dimenzije - iz Prešernove ulice se je namreč preselila v prostore v Trubarjevi ulici, od koder naj bi se bili primorani preseliti, ker so povzročali preveč hrupa, in prostor so našli v pravljični vili Alweis. Proizvodnjo so razširili na vse vrste čokoladnih izdelkov in konec 30. let 20. stoletja izdelali okoli 2000 kilogramov čokolade, čokoladnih bombonov in kakava na dan. Karl Zalokar je tudi podpisnik ene od prvih dobavnic tovarne, tudi ta je lično shranjena v arhivih zbiratelja, napis na njej pa zelo spominja na tipografijo kasnejšega Kraša. Ko so zavezniki bombardirali železnico, je tudi veličastna vila Alweis ostala v ruševinah.

Mlekita, Maslita, Grenvita

"Ampak prišli ste zaradi sličic." Iz omare, naložene z albumi, gostitelj izvleče pravega. Album, ki je izpolnjen s prav vsemi sličicami, je našel na nekem podstrešju pred 18 leti, pripoveduje zbiratelj o svojem zakladu, medtem ko prebiramo vznesen uvod, ki ga je spisal slovenski predvojni pisatelj. V vsakem sklopu je po deset sličic - po deset kač, opic in tako naprej po kraljestvu. Kolikšna je bila cena čokoladice s sličico, ni znano, se pa Selinšek še spomni povojnih časov: "20 dinarjev je bila čokoladica, 85 kilogram enotnega kruha, a to šele po vojni, ko so albume in sličice že izdelovali v Zagrebu. Za sto din si dobil pet čokoladic Životinjsko carstvo." V tistih časih kakopak imena niso prevajali in ta tradicija se je obdržala tudi naprej, še danes generacije in generacije odraslih z otroštvom v prejšnjem režimu ne uporabljajo izraza Živalsko kraljestvo, temveč Životinjsko carstvo. Pa čeprav že lep čas sodobne čokolade, sličice in albumi nosijo slovensko ime. Tvorci imen različnih čokolad vsebine niso prepuščali domišljiji kupca. Mlekita, Maslita, Grenvita so bila imena ostalih izdelkov iz tovarne Mirim ...

"Da bi vam, mladina slovenska, naredili res pester pregled najvažnejših in najzanimivejših vrst živali vsega sveta in tudi tistih, ki so živele nekoč in jih dandanes več ni, smo se kljub denarnim žrtvam odločili izdati ta album. Vanj boste po določenih skupinah lepili slike živali, ki so priložene tablicam naše čokolade 'Mirim', in prepričani smo, da boste neizrečeno veseli, ko bo album popoln. Tedaj bo to za vas lepa in dragocena, pa tudi poučna knjiga. Ker so pa nagrade, kakršne smo doslej dajali, po zakonu prepovedane, moramo album prodajati. Da bi si ga lahko preskrbel vsakdo, smo mu določili izredno nizko ceno."

(Iz uvoda v Živalsko kraljestvo)