Invalidi na vozičkih, osebe s posebnimi potrebami, staro, mlado, veliko in majhno, vse je metalo na koše, takšne in drugačne. Ploščad pred berlinsko areno, poimenovano po pokrovitelju, Mercedes-Benzu, ki sprejme 17 tisoč gledalcev, se je spremenila v pravi košarkarski poligon. Marsikomu se je izplačalo sodelovati; namesto da si preprodajalcu, ki te sredi trga vabi k nakupu vstopnice, namenil stotaka ali dva, si si lahko v eni od številnih iger z natančnim metom vstopnico kar priigral. Če si imel dovolj mehko roko, je bil to met vsaj za 70 evrov. In dončićev je kar mrgolelo. Pa ne, ker bi bili tako natančni, le tak dres so imeli. Seveda ne slovenskega, tistega modrega od Dallas Mavericks. Vendarle ni šlo izključno za Slovence, govorili so številne jezike in tako dokazovali, da je Luka res globalna zvezda. Mater, vsi nosijo njegov dres, še neki malčki, ki komaj hodijo, le mati in babica ne. "Mami" in "babi" je pisalo na njunem.
Za novinarje se ne spodobi nositi dres kakšne reprezentance. Piše v medijskem priročniku. Pisalo je tudi leta 2017, pa se je slovenska voditeljica gladko požvižgala na to, pa še vsem se je zdelo simpatično. Skoraj vsem. In zato pogledam, če bi se v kiosku, ki naj bi bil uradna trgovina, našlo kaj zame. Ni da ni. Kratka majica za 25 evrov, polo majica za 35, jopica za 50 … Človek si lahko omisli tudi šal ali kapo za 20 evrov, uradno žogo za 150 ali le njeno repliko za trikrat manj denarja, tudi nahrbtnik za 25 evrov. Opala! Še na vsakem velikem košarkarskem tekmovanju sem kot novinar kakšnega dobil zastonj. Saj ne, da bi si ga zelo želel – še vsak je zaradi kakšnega razloga, tisti iz 2017 je bil denimo neke ženske lila barve, končal nekje globoko v omari – a Nemci so očitno vklopili "špar program".
Vsak bi košček zvezde
In "špar program" najbolje deluje, če imaš čim več prostovoljcev. Kar 296 naj bi jih bilo na vseh petih prizoriščih letošnjega prvenstva: v Berlinu, Kölnu, Tbilisiju, Pragi in Milanu. Kako to, da se za dva tedna zastonj razdajaš in brezplačno pomagaš, da bo multimilijonarjem čim bolj udobno, vprašam enega od njih, berlinskega, 19-letnega Ria Grumperchta. In ugotovim, da se njemu zdi nelogično, da se to meni zdi – nelogično. "Rad sem blizu zvezdam. Rad bi, denimo, govoril s Franzem Wagnerjem (nemškim NBA-jevcem, op. p.). Ne samo, da je dober košarkar, zdi se tudi zelo prizemljen," mi odgovori. In gre dalje urejat igrišče, da se ne bi zgodila blamaža kot na Eurobasketu 2015 v Kölnu, ko je bilo v dvorani tako vlažno, da je parket postal drsališče in je francoski zvezdnik Tony Parker zavrnil igranje ter svojo ekipo odpeljal v garderobo.
Hja, košarkarji so kljub svojim atletskim sposobnostim res prizemljeni. In vsaj oboževalcem skušajo ustreči. Četudi se denimo zdi, da je Luki Dončiću lažje zabiti tekmecu 40 točk, kot se ustaviti med novinarji v mešani coni, pa po vsaki tekmi še vsaj 15 minut podpisuje avtograme in se fotografira z navijači, medtem ko so njegovi soigralci že zdavnaj pod tuši. Ko ga je pred pomožno dvorano za treninge Max Schmeling Halle nek na videz dokaj nezainteresiran možakar s cigareto v ustih in steklenico piva v roki – kar je itak nemška posebnost, sploh v Berlinu – opazil odhajati proti reprezentančnemu avtobusu, je kar zakričal za njim: "Alo, alo, Luka, počakaj, fotka!" Odvrgel je čik, steklenico pospravil pod pazduho in ves nepripravljen začel šariti po telefonu: "Počakaj, jaz sem bolj počasen. Samo da si vklopim fotoaparat." In šari po telefonu. In Luka čaka. In oni še kar šari. In Luka še kar čaka. In naposled tip dobi tako želeni selfi. Še sreča, da je bilo zraven le še nekaj otrok. Ker če se Luka ustavi kje sredi mesta, se okrog njega ustvari gneča. In ljudi, ki si nekaj želijo, ni konca …
Še v dvorani ciljaš v gol
Dončić je tolikšen magnet, da seveda krasi tudi vse plakate po mestu. Samo trije asi so, ki so upodobljeni na vseh: on, Grk Giannis Antetokounmpo in domačin Dennis Schröder. Niti Srb Nikola Jokić ne. Na kakšnih ga nadomešča rojak Bogdan Bogdanović, ki na prvenstvu sploh nastopal ni, na drugih Francoz Rudy Gobert. A težava je, da je teh plakatov zelo malo. Če zapustite trg pred dvorano, jih boste morebiti našli le še kje na postajah podzemne železnice. Med desetinami drugih plakatov. Berlin je pač štirimilijonsko mesto in reklam za razne koncerte, predstave, filme ... ne manjka. Eurobasket je le eden od dogodkov. In definitivno ni nogomet. Daleč od tega. Ko je bilo v Nemčiji svetovno prvenstvo v nogometu leta 2006, je bila glavna berlinska avenija Unter den Linden (Pod lipami) zaprta za promet oziroma preurejena v navijaško cono. Danes samo ob sprehodu po njej ne bi nikdar ugotovil, da se dogaja kaj športnega. Nobene košarke na ekranih po terasah lokalov, ničesar. Saj še v pisoarjih košarkarske dvorane ciljaš v narisan gol, tako velika razlika je med nogometom in košarko. No, da Nemčija žaluje za preminulo angleško kraljico, pa na glavni aveniji ugotoviš takoj – Brandenburška vrata, morda kar osrednja turistična znamenitost mesta, so z reflektorji osvetljena v barvah britanske zastave.
Tudi ob drugih turističnih znamenitostih, pa čeprav so le streljaj od dvorane, o košarkarskem dogajanju ne duha ne sluha. Sto metrov stran je denimo t. i. East side gallery, največja galerija na prostem na svetu, ki jo sestavlja 1,3 kilometra ohranjenega berlinskega zidu, poslikanega z nekaj ikoničnimi grafiti, tudi tisto preslikavo slovite fotografije iz leta 1979, ko predsednik Sovjetske zveze Leonid Brežnjev v znak sovjetske solidarnosti na usta poljubi vzhodnonemškega kolega Ericha Honeckerja. Poziranje ob tem in drugih grafitih je malodane nujno opravilo vsakega turista. Razen če so turisti – litovski navijači. Pet tisoč jih je prihrumelo mimo, zapolnilo malodane cel breg ob reki Spree in hrumelo v glasnem večglasnem "prepevanju". Dretju, seveda. A samo za vikend, potem so morali domov. Enako kot Hrvat s plakatom za TV-kamere: "Žena, tu sem. Vidiš, da ne lažem."
Preklopi na pet gigahercev! Kaj?!
Organizatorji najbrž niso bili veseli, da so se že v osmini finala poslovili tako Litovci kot Turki, ki jih v Berlinu mrgoli. Slovenci se nabiramo bolj počasi. Mi čakamo do zaključnih bojev za medalje. Šele takrat se radi prikažemo. Ali, kot bi za svoje Srbe rekel Nikola Jokić: "Mi nimamo radi košarke. Mi imamo radi uspehe." Kljub le redkim Slovencem je bila dvorana v uvodnih dneh dodobra polna. Okrog 10 tisoč gledalcev si je vselej ogledalo po dve tekmi osmine finala, za kateri je veljala vstopnica. Cela zmeda pa nastane med drugo in tretjo tekmo, ko je treba dvorano popolnoma izprazniti, pa čeprav si kdo lasti vstopnice za vse tekme dneva. Na ploščadi se naenkrat nagnete več tisoč ljudi - in potem je ponovno vstopanje v dvorano prava veselica.
70 evrov stane vstopnica, 5 pivo, več ne potrebuješ
Tudi sicer se Nemci, kakorkoli že pregovorno natančni in redoljubni, niso ravno izkazali z organizacijo. Če pustimo ob strani že znane zgodbe o taksi prevozih slovenske reprezentance; tudi novinarji, za razliko od denimo Ljubljane in tamkajšnjih velikih športnih dogodkov, javnega prevoza nismo imeli na voljo brezplačno. Ko nam v dvorani ni deloval brezžični internet, so nas tamkajšnji računalničarji podučili, da si moramo naprave, ki delujejo na 2,4 gigaherca, nastaviti na pet gigahercev. Še zdaj ne vemo, kaj bi morali storiti, le wi-fi je vendarle začel delovati. No, še prej si za priklop potreboval geslo, ki pa je bilo zapisano v medijskem priročniku. Katerega se zavoljo okoljevarstvenih, beri varčevalnih ukrepov, več ne tiska, ampak je le še na – internetu. Oh, ja. In ko si se dokončno priklopil na brezžični internet – ti je uro avtomatsko spremenilo na novozelandski čas. Tudi za to še ne vemo, zakaj. In ko bi se na medmrežje najraje preklopili na kabel, smo ugotovili, da ga imajo le določene mize. Pa še teh ob igrišču ni bilo dovolj za vse novinarje. Če te ni bilo na seznamu, si moral na delovno mesto tik pod strop. Kdo je sezname sestavljal, ostaja enigma. Skratka, tudi novinarjem nam ni lahko.
Kazen za 12 "pirov"
In ko se ob koncu dneva želiš malce sprostiti ter s kolegi poklepetati ob osvežitvi ali okrepčilu, ugotoviš, da prav poceni ne boš prišel skozi, tudi v relativno zakotnem delu mesta. Pol litra piva je povsod okrog pet evrov, za hamburger je že potrebna desetica, za pico še par evrov več. Ena vožnja z metrojem stane tri evre, celodnevna karta slabih devet evrov, enotedenska 36, kazen za "švercanje" 60. Nisem prepričan, da se izplača – že drugi dan bivanja v Berlinu sva s fotoreporterjem naletela na kontrolorja. A nekateri vendarle poskušajo – ujet je bil tip, ki je sedel nasproti naju. Še bolj kot učinkovitost pa je fascinirala nemška disciplina; malodane vsi na vlakih, tudi mladina, so nosili zaščitne maske. In to ne navadnih, kirurških, ampak tiste boljše, ffp2.
Pa da ne zaidemo preveč v mestu, kjer se to zgodi z lahkoto. Že če zgrešiš eno postajo metroja, se namesto pred trening dvorano znajdeš na – prepolnem kramarskem sejmu. Berlin je prevelik in prepoln zgodovinskih mejnikov in spomenikov, da bi lahko vsa doživetja strnili v eno besedilo. Je pa košarka že zaradi Albe, enajstkratne državne prvakinje, za katero je igral denimo tudi Mariborčan Mario Primorac, pomemben košček mestnega mozaika. Za koga bo Berlin tudi kraj srečnega imena? Leta 1993 so se veselili gostitelji, letošnji finale pa se začne jutri ob 20.30 ...
