Če izvzamemo gostitelje: Litovcev je bilo že na skupinskih tekmah več tisoč, tudi Grkov v četrtfinalu približno tri tisoč. Slovencev? "300, 400," ocenjuje Jure Uranjek iz agencije Kompas, ki ima kot pokrovitelj Košarkarske zveze Slovenije pravice za prodajo vstopnic.
Za četrtfinale proti Poljakom so šle v promet le posamične, aranžma s prevozi je odpadel. Premalo prijav. Smo torej res najboljši navijači na svetu? Vprašanje.
Imamo pa enega najvidnejših. V zeleno-beli opravi s čepico po vzoru Tita na glavi je nezgrešljiv. Štajerec Aleksander Javornik – vsaj kar se tiče ekipnih športov – ničesar ne izpusti. In minule dni je imel naporen urnik – najprej odbojkarsko SP v Ljubljani, nato nadaljevanje v Katovicah, sledila je direktna pot v Berlin.
"Z menoj je potovala Slovenka, ki živi v Berlinu in si je v Katovicah ogledala odbojko. Jaz sem ponudil prevoz, ona prenočišče v lepem delu Berlina. Dobrota rodi dobroto," pojasni Javornik, ki ima podobnih nenavadnih zgodb na pretek. Ob začetku svoje "navijaške" kariere, na košarkarskem SP na Gran Canarii leta 2014, je spal v isti sobi kot slovenski novinar. A je trajalo štiri dni, da sta se sploh videla in spoznala - pred tem sta se srečevala le, ko je eden oziroma drugi spal.
Biti navijač ni poceni
Pa saj niti ni lahko biti navijač. Do Berlina je deset ur vožnje z avtomobilom. Z letalom se za več ljudi stroški podvojijo, potrojijo. V nemški prestolnici runda piva za dva nikjer ne stane manj kot deset evrov. Vstopnice pod stropom dvorane so vas v četrtfinalni fazi tekmovanja olajšale vsaj za 60 evrov. Za polfinale za še sto evrov več, za finale dodatnih sto.
No, če si navijač številka ena, imaš dodatne, svojevrstne težave. Javornik je ob svojih oblačilih še najbolj znan po tem, da s seboj na vsako tekmovanje nosi replike pokalov. Pet različnih ima v zalogi. A to ob vedno strožjih varnostnih pregledih spraviti v dvorane, kamor včasih denimo ne smejo niti dežniki, je druga zgodba. Po navadi mu, zlepa ali zgrda, nekako uspe. No, v Katovicah na zaključku odbojkarskega SP mu ni: "Čeprav so te kopije pokalov iz stiropora, torej povsem lahke in ne nevarne prav zato, da lažje prepričam varnostnike, ni šlo. V isto dvorano (Spodek) sem lani, malo tudi s pomočjo predsednika odbojkarske zveze Metoda Ropreta, prinesel dvakrat večjo repliko pokala za evropske prvake. Tokrat z manjšo repliko za svetovne prvake ni šlo. Pa čeprav sem imel spet s seboj Ropreta. In ne le to; varnostniku sem kazal fotografije, kako sem bil v isti dvorani leto prej z večjim pokalom. A ni si dal reči, niti povprašati šefa varnostnih služb. Za Katovice sem najel dodaten kombi, da sem pripeljal pokal, bobne in veliko zastavo, potem pa s tem nisem smel na tribuno. A vse to se je Poljakom maščevalo, zato so izgubili v finalu. Vzgojna kazen."
Ko v službi plačajo, da te ni
Tako je pač na odbojki, na košarkarskih tekmah ima Javornik praviloma manj težav. Na finale Eurobasketa 2017 je po lastnih besedah šel s slovenskima navijačema in hkrati policistoma, ki sta varnostnikom potrjevala, da ni nevaren človek, ampak le domoljub, in da pokal ne bo padel na igrišče. Odtlej je težav manj. Morda k temu prispevajo tudi podpisi šampionov iz 2017 na pokalu. "Dobil sem jih še v prvem delu Eurobasketa 2017 v Helsinkih. Morda sem Dragića in druge, ko so videli repliko pokala, naredil lačne. Če je ta energija kakorkoli pripomogla, sem zelo vesel."
Javornik upa, da je tudi on del zmagovalnega mozaika: "Zdaj ta pokal nosim povsod. Evropske prvake je treba nagrajevati, ne pa se jih sramovati. Ne nazadnje smo edini, ki smo bili evropski prvaki pet let!" Resda tudi zaradi spremembe načina kvalifikacij, ampak trditvi ne gre oporekati.
Kot omenjeno, je slovenske ase sinoči z navijanjem nagrajevalo okrog 300, 400 ljudi. Peščica teh je bila na bojnih položajih, v slovenski hiši oziroma gostilni Pirati že ob 16. uri popoldne, ko se je prvič razlegalo "Mi, Slovenci!" Nekateri so prišli za več dni, v pričakovanju bojev za medalje. Drugi le za ta dan, "ker je edino 'ziher'". In ker smo že omenili, da biti navijač ni poceni, se nam je ob pogovoru z Javornikom za konec porodilo vprašanje; kako, za vraga, vsa ta potovanja financira. No, našitka Fužinar in Kompas na njegovih oblačilih sta že dala slutiti, da je malodane navijaški profesionalec.
"Za Katovice sem najel dodaten kombi, da sem pripeljal pokal, bobne in veliko zastavo, potem pa s tem nisem smel na tribuno"
"Ja, komercialist na terenu pri podjetju Fužinar sem, tržim okna in vrata. Vedo, da sem s srcem in dušo pri športu. Gredo mi na roko, omogočijo mi prosti čas oziroma dopust in denar, da si pokrijem stroške potovanj. Direktorja Marka Hribernika sem celo tako navdušil, da je presedlal z glasbenih koncertov na športne prireditve." A Javornik se pri tem ne misli ustaviti: "Za zdaj pokrivam le dvoranske športe. Če bom dobil kakšne dodatne pokrovitelje, me boste videli tudi drugje … Sploh na poletne olimpijske igre bi še rad šel."
