Medtem ko desno populistična opozicija ostaja ujeta onkraj realnosti, levo liberalna koalicija obljublja reforme, ki pogojujejo konfrontacijo s praktično vsemi družbenimi skupinami.
Vladni poizkus oživitve socialnega dialoga se za zdaj kaže v napovedi protestov in stavk praktično vseh cehovskih združenj v državi. Ljudje imajo občutek, da se reforme izvajajo prepočasi, in le vprašanje časa je, kdaj bo civilna družba postala glavni nasprotnik vlade, ki jo je ustoličila na oblasti. Situacijo dodatno otežujejo dejavniki, na katere politika nima vpliva: vojne po svetu (predvsem v Ukrajini), visoka inflacija in z njo draginja, ki najbolj prizadene najrevnejše sloje v družbi. Postavlja se logično vprašanje: Kako smo sploh prišli v takšno situacijo in kaj se iz vsega tega lahko izcimi?
Poleg globalnega odklona od Novega dogovora (New deal) in prehoda na politiko neoliberalizma, v kateri je vse podrejeno diktaturi kapitala, od zdravstva in šolstva pa vse do športa in kulture, je verjetno največja nevarnost za slovensko demokracijo nestabilen strankarski sistem. Vezi med volivci in strankami so pretrgane, ljudje od volitev do volitev volijo vsakič nove stranke. V takšnem političnem okolju je rezultat volitev bolj kot od strank in njihovih programov odvisen od političnega konteksta, v katerem te potekajo. Ljudje vedno znova glasujejo za manjše zlo in nato upajo na uresničitev predvolilnih obljub politikov in strank, ki jih sicer osebno ne podpirajo, ampak na volitvah preprosto nimajo druge izbire.
Nestabilnost strankarskih sistemov
V najnovejši študiji o nestabilnosti strankarskih sistemov v zahodnoevropskih demokracijah italijanska politologa Alessandro Chiaramonte in Vincenzo Emanuele prihajata do ugotovitve, da nestabilnost strankarskih sistemov usodno vpliva na delovanje koalicijskih vlad, na medstrankarsko tekmovanje in na konsolidiranost demokracije.¹ Slednja se nanaša na zadovoljstvo državljanov in njihovo zaupanje v institucije države, ključna indikatorja, ki kažeta na to, ali neka demokracija sploh deluje.
Avtorja v študiji govorita o deinstitucionalizaciji oziroma razgradnji strankarskih sistemov. Gre za pojav, ki ga generira nastanek novih in izginotje starih strank. S tem strankarski sistemi niso nujno slabši, kar pomeni, da nove stranke a priori ne predstavljajo negativnih dejavnikov. Nove stranke lahko v politično tekmo prinašajo nove cepitvene linije in opozarjajo na nove družbene delitve. Najboljši primer za to so zelene stranke, ki so se v zahodni Evropi pojavile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Problem, ki se manifestira v današnji realnosti, je, da večinoma ni tako. Gre za nestabilnost v časovni dimenziji strukture strankarskega sistema. To pomeni, da dobivamo vedno nove stranke, ki se ideološko (glede na pozicijo v političnem prostoru) ne razlikujejo od strank, ki so izginile.
Od leta 2008 niti ena vlada (bilo jih je šest) ni zdržala celega mandata. Največja stranka, ki je sestavljala vlado, je naslednje volitve izgubila
Ta problem imamo v Sloveniji. Od leta 2011 na vsakih državnozborskih volitvah dobivamo nove in novejše stranke, ki nagovarjajo stare volivce. Ena od posledic, ki jih v svoji študiji izpostavljata Chiaramonte in Emanuele, so nestabilne koalicijske vlade. Ugotovitev velja tudi za Slovenijo. Od leta 2008 niti ena vlada (bilo jih je šest) ni zdržala celega mandata. Največja stranka, ki je sestavljala vlado, je naslednje volitve izgubila. Še več, določene stranke so celo zmagale na volitvah, vodile vlado in potem na naslednjih volitvah (v samo štirih letih) izginile s političnega zemljevida. Primer je stranka Pozitivna Slovenija (PS).
Z vsakimi volitvami slovenski strankarski sistem postaja manj stabilen oziroma manj institucionaliziran. V takšnih strankarskih sistemih stranke ne tekmujejo na osnovi ideoloških/programskih razlik, ampak na temelju vprašanj, ki so v določenem trenutku aktualna na javni oziroma medijski agendi (na primer korupcija). V tem kontekstu se je smiselno vprašati, kakšna je prihodnost strankarskega sistema v Sloveniji in kdo oziroma kaj bo alternativa aktualni vladi na naslednjih volitvah.
Problem demokratičnega prehoda
Prvi in verjetno največji problem, da smo prišli do točke, na kateri smo zdaj, je treba iskati v obdobju demokratičnega prehoda, okrog leta 1991. Tako sile stare komunistične strukture kot takratna opozicija so v obdobju prehoda v demokracijo samoupravni socializem preprosto zamenjale za nacionalni kolektivizem. Za novi slogan je bila izbrana parola o nacionalni suverenosti kot najvišjem družbenem cilju. Kolektivni interesi nacije so postavljeni v ospredje, v javnosti pa se je izoblikovala teza o enotnosti slovenskega naroda, ki je leta 1991 bil enoten, danes pa to ni več. Teza je seveda napačna.
Čeprav tako imenovana pomladna opcija projekt neodvisne Slovenije pripisuje izključno sami sebi (govorijo o Sloveniji kot "intimni opciji"), ostaja dejstvo, da so tudi člani nekdanje Komunistične partije (KP) ugotovili, da režim lahko preživi na način, da si nadene nova oblačila, ne da bi pri tem spremenil kolektivistični etos. S tem je politična elita ohranila monopol nad oblastjo na način, da je mase mobilizirala okrog novega cilja, in sicer usmerjenosti v uresničevanje nacionalne identitete. V narodnem jeziku politiki to pogosto prodajajo kot parolo o uresničitvi večstoletnega sna o nacionalni državi.
V imenu nacije se je (za kratek čas) zgodila homogenizacija naroda, pri čemer so se začeli trajno zanemarjati socialni konflikti. To dejstvo generira osrednji problem, da smo se po tridesetih letih demokracije znašli na točki, da ne vemo, katera politična opcija zagovarja interese različnih socialnih skupin. V javnosti dominira parola, da so v politiki "vsi isti". Polje političnega spopada se je iz ideoloških razlik reduciralo na nacionalistične slogane tipa "Slovenija v srcu" in neoliberalne antagonizme, ki se skrivajo pod izgovorom nujno potrebnih strukturnih reform. Najbolj tragično je, da so to sprejele praktično vse stranke, ki se definirajo kot leve.
Točka brez ponudbe
Prav tako smo prišli do točke, na kateri parlamentarna opozicija državljanom nima kaj ponuditi. Namesto oblikovanja programa, ki bi bil alternativa aktualni vladi, opozicija raje vztraja pri svojih teorijah zarote. K temu prispeva dejstvo, da predsednik največje opozicijske stranke po (večkrat) izgubljenih volitvah ne odstopi in s tem ne da priložnosti novim idejam in novim ljudem, kar se kaže v nizki stopnji politične higiene. Oklepa se svojega položaja, volilno telo stranke pa zlorablja za obračun z namišljenimi nasprotniki (komunisti, globoko državo). Politično preživetje takšne opozicije v ničemer ne prispeva k razvoju strankarskega sistema, saj stranke opozicije nimajo ponuditi nič razen praznih nacionalističnih floskul, ki se pogosto vežejo na zdravljenje osebnih travm in zgodnjih frustracij enega človeka.
Vodja največje opozicijske stranke se idealno vklaplja v tip avtoritarne osebnosti, ki so ga definirali predstavniki Frankfurtske šole. Projekt samoupravnega socializma je zamenjal za projekt nacije kot edinega univerzuma. Obseden je s kompleksom moči zaradi pomanjkanja osebne moči, ki ga spremlja občutek stalne ogroženosti. Družbo razume kot hierarhijo med močnimi in šibkimi subjekti, pri čemer moč in dominantnost temeljita na skupinski avtoriteti (Slovenci, domoljubi, osamosvojitelji). Šibkost in inferiornost sta značilnosti tujerodnih vrst (Neslovenci, komunisti, homoseksualci). Skupinska avtoriteta je dovolj široka, da sprejme vse vrste mediokritet, ki hranijo svet, v katerem se počutijo močne in dominantne. Svet, v katerem je pljunek na ulici poskus umora nekega domoljuba.
Na temelju tega in takega razlikovanja avtoritarni um legitimizira prakse svoje dominacije. Tako smo prišli do situacije, da nad državljane pošilja vodni top in policijo, ki v središču Ljubljane meče solzivec na protestnike in druge državljane, ker protestirajo proti vladi. Lojalnost v tem smislu postaja primarna vrlina, ki ima nasproti sovražnike, ki ne poslušajo komande najvišje avtoritete. Dejstvo je, da je dediščina komunizma zagotovila razmah nacionalistične ideologije, ki se naslanja na povprečno strukturo psihologije množice (Le Bon), ki jo avtoritarni um zlorabi za zdravljenje lastnih frustracij. Vse skupaj nima absolutno nič z demokracijo. Slednja mu je pravzaprav odvečno breme, zato jo razgrajuje in zaničuje temeljne mehanizme njenega delovanja (mediji in institucije države). Zato Slovenija v sedanji opoziciji nima alternative.
Rušenje lastne vlade
Na drugi strani imamo levo liberalne stranke, ki sicer predstavljajo varnost pred ponovnim zdrsom v populistično-nacionalistični avtoritarizem, niso pa imune za nevarnosti, ki jih prinašajo procesi globalizacije in absolutne dominacije neoliberalne ideologije. V takšnem političnem okolju se zdi, da vsaka napovedana reforma s seboj prinaša nevarnost, da se stranke aktualne koalicije skregajo, zrušijo lastno vlado in s tem odprejo pohod na oblast populistični desni opoziciji, ki je v preteklih letih pokazala, kaj zagovarja in kako deluje. V temi smislu je treba premisliti, kaj se nam lahko zgodi v prihodnosti.
Namesto oblikovanja programa, ki bi bil alternativa aktualni vladi, opozicija raje vztraja pri svojih teorijah zarote
Slovenija potrebuje institucionaliziran strankarski sistem, v katerem se bodo na oblasti izmenjevale stranke z različnim ideološkim predznakom. Za zdaj to ostaja nemogoča misija. Potrebovali bi novo desno stranko, ki bi nastala na pogorišču onkraj realnosti zasidrane opozicije, ki deluje kot destruktivna politična sila v sistemu. Potrebovali bi opozicijo, ki ne bo ovirala legitimno izvoljene vlade z vlaganjem zakonskih predlogov, za katere v državnem zboru nima podpore; opozicijo, ki ne bo vlagala interpelacij in referendumskih pobud, utemeljenih na predpostavkah iz teorij zarot; opozicijo, ki ne bo sledila osebnim frustracijam posameznikov in nacionalističnim projektom (na primer dan slovenske zastave, Muzej slovenske osamosvojitve), ki nimajo absolutno nič z življenjem in problemi državljanov; opozicijo, ki bo dojela, da je izgubila volitve in da je čas, da zamenja vodstvo in poskuša ponuditi drugačen program za prihodnost.
Institucionaliziran strankarski sistem vključuje tudi konsolidacijo in preživetje največje vladne stranke, ki bi morala preživeti mandat in na naslednjih volitvah nastopiti z rezultati in obljubami za prihodnost. Enako velja za drugi dve koalicijski partnerici. Te stvari seveda ne potekajo same od sebe, kar pomeni, da bo potrebno veliko dela in profesionalizacije, da se kaj takega uresniči.
Za zdaj stvar v veliki meri peša. Zato se nam potencialno obetata že tolikokrat viden scenarij o iskanju manjšega zla in ponovno kupovanje upanja na naslednjih volitvah. Ker je čas prav tako pomembna komponenta, se bo prej ali slej zgodila zasičenost tudi pri volivcih. Prevladala bo teza, da so vsi isti, kar ima lahko pogubne posledice za volilno udeležbo, zaupanje v stranke, vlade in institucije države, kar je vsekakor slabo za demokracijo.
Slovenska demokracija je v krizi. Resni krizi!
•••
¹ Chiaramonte, A., in Emanuele, V. (2022) The Deinstitutionalization of Western European Party Systems. Switzerland, Cham: Palgrave Macmillan.
