Mojo delovno mizo s treh strani obdajajo okna. Danes zvečer se počutim tako, kot da sedim na poveljniškem mostu nekega podvodnega plovila. Zunaj že več ur močno in enakomerno dežuje. Zdi se, kot da soba, ki jo upravljam izza svoje delovne mize, pluje po strugi navzgor in kljubuje močnemu rečnemu toku. Prizori so tako mokri, da se mi zdi, da je mesto, ki se popolnoma potopljeno svetlika v noči, moja zasebna Atlantida, ki sem jo po golem naključju odkril ravno konec takega leta, kakršno je bilo preteklo.
Mostar je zaslepljujoča svetloba in pridih morja v zraku. Na beli svetlobni podlagi rastejo plodne, živahne barve. Vsak list je sočen in buhti zaradi klorofila. Če bi bilo nočno nebo temno rdeče, bi lahko z njim opisali cvetje, iz katerega leno kapljajo vonjave. Krošnje v sadovnjakih rojevajo nešteto vrelih sonc. V tem mestu tudi dežuje kot v stari študentski žalostinki, toda človek lahko komaj tedaj reče, da je bil zares v Mostarju, ko dolge zimske dni preživi popolnoma sam, sedeč v potopljeni sobi v izgubljenem podvodnem mestu. Takšno je Sredozemlje. Ljudje v družbi niso enaki kot v samoti. In tudi pozabljena, od vseh zapuščena mesta na evropskem jugu svoj pravi obraz pokažejo komaj v samoti. Šele ko si z užitkom osamljen v samotnem mestu, medtem ko njegove strehe in ulice vztrajno oblega vojska ogromnih ledenih kapelj, si zares del njegove duše.
Spet so me preganjale misli o tem, da vrnitev ni možna. Pred nekaj dnevi je ravno v tistem trenutku začel padati mrzel zimski dež. Šele ko so ljudje zapustili parke, trge in ulice, se je pred menoj po dolgem času pojavil obraz znanega mesta. Opustelo in osamljeno začenja postajati podobno samo sebi. Morda je ključ njegovega ponovnega rojstva v tem, da bi ga morali vsi zapustiti, da bi se lahko prikazalo izpod vsega, kar smo navlekli vanj, da bi ga prilagodili lastnim potrebam. Med vsemi tujimi Mostarji ne vidim tistega, ki ga imam za svojega. To je do neke mere v interesu moje žalosti in pregovorne melanholije, vendar je hkrati v nasprotju z mojo dobronamerno naravo. Prepričan sem sicer, da mesta čakajo na svoje fantiče, vendar ti pozabljajo na svoja mesta. Mesto je raje igrišče kot pokopališče, v katero smo ga spremenili, ko smo smrt razglasili za mersko enoto za življenje.
Ta potres bo trajal v nedogled. In tudi pandemija bo trajala večno. Z njo se začenja nova prihodnost človeštva. Tam nas ne čakajo znane okoliščine
Lansko pomlad me je cel naš planet začel spominjati na zamrla sredozemska mesta. Prostor, skozi katerega ni mogoče prehajati, izgubi smisel in spremeni obliko. Naše potrebe mu dajejo vsebino in namen. V trenutku, ko srečanja postanejo nezaželena, tudi mesta, namenjena srečevanju, niso več del skupne stvarnosti. Tedaj nehajo obstajati in obstajajo samo še v naši zavesti.
Ko se preselijo v spomin, je stvari nemogoče povrniti v stanje, kot se jih spomnimo. Naša zavest jim sčasoma dodaja nianse. Z zavestjo pa se tudi mi spreminjamo. Predmete in prostor bi lahko v stare relacije povrnili šele tedaj, ko bi se vrnili na točko v času, kateremu smo jih prepustili. Vrnitev na isto prostorno točko ne zadostuje. Tako mi kot prostor na novi točki v času samo spominjamo nase. Toda naša vsebina je spremenjena. Vsak trud in upanje, da bi ostali popolnoma enaki, bi sprožila nepovratni proces spreminjanja. Že to bi načelo obliko odnosov, v katerih smo videli smisel svojih dejanj. Zato z leti postanemo telesno pasivni in hkrati izrazito klepetavi. Ker ne moremo s primeri dokazati resničnosti svojih trditev, lahko potrditev zanje iščemo le pri ljudeh, ki so z nami delili iste časovno-prostorske koordinate. Toda besede bodo zavedno kopija, cenena imitacija naše teze, kar jih morda opravičuje, vendar jih nikakor ne dela resnične niti tedaj, ko so v službi iskrenosti.
Če sem Mostar prepoznal, še ne pomeni, da sem ga tudi našel. Zato ga te dni potrebujem tako podvodnega kot zatočišče za samoto, v kateri skrivam svojo zaskrbljenost zaradi časa, ki prihaja, v katerem ne bomo našli sveta, ki smo ga zapustili preteklo pomlad. Varovali smo golo življenje. Mrzlično bomo iskali potrditev, da še obstaja, pri čemer ne bomo dojeli, da vrnitev ni možna. Prava vrnitev bi pomenila vrnitev na določeno točko v času. Podobni sami sebi bomo stali v znani okolici, srečevali znane ljudi, pa vendarle bo vse drugače. Izgubljeni čas nas je vse poškodoval, enako se je zgodilo s pomenom prostora. Čas dodatno izgubljamo s čakanjem na trenutek vrnitve. Namesto da bi ostankom starega sveta podarili nove pomene za prihodnost.
Zagreb se je konec marca tresel skupno dve, tri minute, nepravilno razporejene v enajstih urah. Obnova bo trajala najmanj deset let. Potres bo torej v prihodnosti trajal deset let in tri minute. Škoda, ki so jo v teh dveh minutah ljudje utrpeli zaradi strahu, je nepopravljiva. Strah me je, da se v težko pričakovanem novem letu ne bi prepoznali kot poškodovani ljudje v rušljivem svetu. Mnogi bodo svoj strah prenesli na neko zanj neznano mesto. Trpinčili se bodo še leta, dokler ne bodo dojeli, da sicer lahko pobegnemo z mesta nesreče, toda nesreča je tako intimno naša, da jo povsod vlečemo s seboj. Ta potres bo trajal v nedogled. In tudi pandemija bo trajala večno. Z njo se začenja nova prihodnost človeštva. Tam nas ne čakajo znane okoliščine.
Danes zvečer, 28. decembra 2020, moj obraz spominja na tistega, ki je nad to mizo lebdel natanko pred letom dni. Gube so bistveno globlje. Nova niansa v pogledu je praznina, ki ostane za prijatelji, ki jih zaradi protiepidemičnih ukrepov nisem pospremil na njihovo zadnje popotovanje. Bili so premladi za odhod. Tudi jaz sem premlad za njihov odhod. To je tisto, zaradi česar sem danes za vsaj pet let starejši od človeka pred letom dni. Moj obraz je tukaj, da bi izmerili tok časa ter vključili v enačbo vse, kar se je v preteklem obdobju zgodilo, in še posebej tisto, kar se ni imelo možnosti zgoditi. Čas, v katerem se je odvil neki dogodek, pogosto ni ekvivalenten globini brazgotine, ki jo ta dogodek pusti za seboj. Kar se zgodi v desetih sekundah, pusti dolgotrajne posledice. Te trajajo, dokler poskušamo nemogoče - vrniti se na določeno točko v času, da bi spremenili tok dogodkov.
Odsotnost v mojem pogledu bo videti kot žalost, dokler bom občutil nemoč zaradi neizprosno dokončnega interpunkcijskega znaka, točke na koncu zgodbe o naših življenjih. Do smrti bom torej v očeh skrival praznino, ki so jo naseljevali sanjači, ki so se odpravili še zadnjič iskat vsak svojo izgubljeno celino. Gube na mojem čelu so sledi meča presenečenja, ki me je presekal, ko sem izvedel, da so krenili na edino popotovanje, na katerega so hoteli oditi sami.
Moja ulica se razcepi na več krakov, po katerih je mladi revolucionar Ale Ćišić poskušal pobegniti pred svojimi preganjalci. Fašisti so ga ranjenega dohiteli in ga po mučenju usmrtili. Ta nenavadna ulica, namenjena samo pešcem, še vedno nosi njegovo ime. Granitne kocke, s katerimi je tlakovana, se svetlikajo pod temnimi dvoriščnimi zidovi. Tukaj so že več kot sto let. Svetovi so se vzpenjali in propadali, vsak je za seboj pustil vsaj majhno sled, dokaz o žilavosti življenja.
Če že nič drugega, za velikimi načrti ostane modra pločevinasta ploščica z imenom mladeniča, ki je žrtvoval svoje življenje za lastni ideal svobode. Ulica je še naprej v mojem mestu. Prepoznam ga po imenu, mirni samoti in prastarem paktu, ki ga je sklenilo z dežjem.
Strah me je, da se v težko pričakovanem novem letu ne bi prepoznali kot poškodovani ljudje v rušljivem svetu
To pišem v nepovratno izgubljenem trenutku. Proizvajam neznosno veliko preteklosti, v kateri nisem poslal nežnosti v Vlajkovićevo ulico, skozi okno v Laništu, v slepo ulico v Žumberku, na ravan, kjer leži Sombor, pod neki korejski avto na Kalenaji, v sestrine lase, mami pod blazino. Ne stiskam k sebi ogromnega skuštranega psa. Ne šepetam neumnosti v neko zaspano uho. V kakršnemkoli svetu je to edini problem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
