Zabava

O tem razmišljam, medtem ko pogledujem proti Savskemu nasipu, nad katerim se dviguje megla, v kateri izginjajo nebotičniki v Novem Zagrebu. Že štiri dni sem v samoizolaciji. Ženska, s katero živim, je bila na testu pozitivna na novi koronavirus. Na srečo ima le blage simptome. Preselila se je v sobo za goste, iz katere pride le tedaj, ko mora na stranišče. Jaz nimam nobenih simptomov, vendar sem se iz previdnosti odločil za samoizolacijo. Pijeva vitaminske pripravke, ki nama jih je predpisala zdravnica. Še šest dni morava preživeti v stanovanju. V upanju, da se nama stanje ne poslabša, da bo vse ostalo, kot je zdaj, in da bova lahko že konec tedna šla na sprehod po nasipu, ki se razteza ob reki Savi. To bo dan velikega olajšanja. Med drugim zato, ker bova vedela, da sva vsaj za nekaj časa zaščitena pred okužbo. Upava, da bova tako dočakala pomlad in postopni konec pandemije, ki je človeštvo vrgla iz tira. Upava, da bo obraz sveta, ki nas bo pričakal po tej pomladi, milosten in da se ne bomo znova znašli v čeljustih kakšnega novega kaosa, krivice in zla.

Ker sem cele dneve doma, iščem različne načine, da čim bolj neboleče preživim ta čas. Vsak dan pospravim stanovanje. Kuham jedi, katerih priprava je nekoliko bolj zapletena. Spim dlje kot običajno. Berem več in gledam filme, ki mi jih do zdaj ni uspelo pogledati.

Ko sem bil otrok, sem bil rad sam. Pogoste selitve so me že zgodaj utrudile. Nisem se bil pripravljen prilagajati vsaki sredini, v katero sem prišel. Nekako sem vedel, da je za to najbolj pomemben čas. Zato nisem hitel in ni mi bilo veliko mar za preživljanje časa zunaj hiše. Ko nisem bral knjig, sem si izmišljal načine, na katere sem se lahko zabaval sam. Cele ure sem bil sposoben sam proti sebi igrati kičkuglanje. Izmislil sem si like, jih poimenoval in začel igrati. Pri tem je bilo dobro predvsem to, da sem vedno zmagal jaz. Če se nisem igral s kičkuglami, sem odprl šahovsko desko, nanjo postavil figure in se potem presedal z enega stola na drugega ter vlekel poteze. Pogosto sem stopil na dvorišče in s koščkom opeke narisal piko na zidu hiše. Vzel sem žogo in jo potem z različnih razdalj metal v to piko. Za razliko od igranja šaha in kičkuglanja je to dejansko imelo neko uporabno vrednost. Zaradi tega metanja žoge v točko na zidu sem postal nepogrešljiv, ko je šlo za centriranje žoge soigralcem na nogometnih treningih in tekmah. Iz hiše sem namreč odhajal le zaradi opravkov. To pa so bili v mojem zgodnjem otroštvu le šola in nogometni treningi.

Čas je mineval in jaz sem dobil prijatelje, med katerimi so, zdaj je to jasno, tudi taki, ki človeku ostanejo vse življenje. Proti koncu osnovne šole so otroške igre in zabavo zamenjali izhodi. Imeli smo svojo kavarno, v kateri se je zbirala vsa ekipa, ki je imela podoben glasbeni okus. Večeri so se običajno končali v klubu, natančneje v starinski diskoteki, kjer so se mešala različna mladinska plemena. Ovohavali smo zrak in hrepeneče opazovali svoje vrstnice. Toda še vedno smo znali igrati nogomet na improviziranih igriščih, radi smo kartali in šahirali. Z odraščanjem smo vse pogosteje pogledovali proti dekletom in vse več časa preživljali v njihovi bližini. Ves čas smo sanjarili, karkoli smo že počeli. Hoteli smo osvojiti svet, prepričani smo bili, da imamo na voljo dovolj časa za vse pustolovščine, o katerih smo brali, za potovanja, za zabave ter mimogrede še za to, da si ustvarimo družine in imamo otroke. Igrali smo se in sanjali. Hodili smo ven in sanjali. Zaljubljali smo se in še bolj sanjali. Čas je mineval in življenje je bilo igra.

Že od nekdaj sem hotel živeti uporniško življenje. Največji in najbolj nežni upor na svetu je zame to, da se igram vse življenje. Da ne pristanem na to, da odrastem. Da ohranim otroka v sebi, tistega otroka, ki je med igro sanjal o svoji prihodnosti. Svet se je v mojem kratkem življenju že nekajkrat podrl in se začel znova vrteti, vse manj ga razumem in poznam, vendar se trudim še naprej igrati. Dovolim si biti žalosten. Veselim se kot otrok. Naiven sem kot otrok. Verjamem v človeško dobronamernost. Ni me treba dolgo nagovarjati h kakšni neumnosti. Vsak trenutek sem pripravljen sprejeti vsak predlog za zabavo, noro vedenje, nekaj, kar človeku popestri vsakdan. Kmalu bom dopolnil 42 let in okoli mene je vse manj ljudi, ki jih poznam vse življenje, ki so še vedno pripravljeni sesti v avto in se za en popoldan odpeljati v drugo mesto, samo da zamenjajo okolje. Večina nas sedi v neodplačanih stanovanjih in sestavlja seznam vsakdanjih skrbi. Fantje in dekleta, ki sem jih poznal, ne obstajajo več. Če se srečamo, obujamo spomine in ob tem vzdihujemo. Kot da so bili včeraj tisti časi, ko smo kovali velike načrte in sanjali.

Pred nami je december, kot ga še nismo doživeli. Trgi ne bodo polni ljudi. Z uličnih stojnic v mestih se ne bo širil vonj po hrani in kuhanem vinu. Dni ne bomo preživljali v brezbrižnem prazničnem vzdušju. Kavarne bodo zaprte. Luči ne bodo svetile iz izložb. Izogibali se bomo drug drugemu. Srečanja bodo redka in polna nestrpnosti. Kakor da je kolo časa obtičalo v luknji na cesti, človeštvo pa je poskočilo in poletelo iz svojih običajnih tirnic. Ne bo tolažilne topline znanih obredov. Kdo ve, ali bomo sploh videli svoje bližnje, od katerih smo se ločili, ker smo mislili, da imamo dovolj časa za vse, kar si zamislimo. Nič več ni odvisno od nas. Naše gibanje je odvisno od potez neke nevidne roke in ne prepoznamo več niti sveta niti ljudi okoli nas. Gledam skozi okno, kako v megli izginja mesto, tako kot je v tem letu izginil svet, kakršnega smo bili vajeni. Gledam, kako mineva december, čeprav se je komaj začel.

Čez dva tedna sva nameravala odpotovati na jug. Preko Splita v Mostar. Še vedno upava, da bova lahko odpotovala. Kontrole na mejah so poostrene, sprejeti so bili posebni ukrepi in trenutno ni jasno, ali bomo lahko praznike preživeli z družinami. Toda zdi se nam, da si tega še nikoli v življenju nismo želeli bolj kot letos. Po vsem skupaj potrebujemo tolažbo znanih ljudi. Potrebujemo toplino, ki jo poskušamo priklicati v spomin s ponavljanjem istih obredov. Potrebujemo jo, da se prepričamo, da še naprej hodimo po istem planetu in živimo isto, eno in edino življenje.

Čez nekaj dni naj bi snežilo. Po vseh vremenskih napovedih bo začetek decembra zasnežen. Vedno sem rad opazoval sneg skozi okno svoje tople sobe. Zato bo pogled na prvi letošnji sneg zame znak, da je vse še vedno na svojem običajnem mestu.

Danes zvečer sem opazil, da so strehe avtomobilov postale bele. Pomislil sem, da je začelo snežiti prej, kot so napovedali. Razveselil sem se kot otrok in ta radost me je presenetila. Majhen deček v meni še obstaja. Veselim se presenečenj. Odprl sem balkonska vrata in se zastrmel proti nasipu, vendar nikjer razen na avtomobilih nisem videl snega. Nebo je bilo nenavadno jasno. Razočaran sem bil kot otrok in to razočaranje me je razveselilo. Morda je svet letos spremenil svoj obraz, toda majhen deček v meni živi naprej. Poskrbeti moram, da bo tako ostalo do pomladi. Prihodnje dni si bom zapolnil s stvarmi, v katerih uživam.

Predstavljal si bom, da je čas pred nami samo premor, večmesečni oddih. Pomlad, ki bo prišla po tej zimi, bo najlepša pomlad v našem življenju. Opravili se bomo na novo potovanje v sanje.