Premiki na politični šahovnici: Poslanski prestopniki med etiko in ustavo

Zadnji dosežek v četrtek sestopljenega predsednika SD Dejana Židana je bil, da je stranko okrepil s poslanskim kolegom Gregorjem Židanom, ki je prestopil iz poslanske skupine vladne SMC v poslansko skupino opozicijske SD, s čimer vladna koalicija ohranja minimalno večino v državnem zboru, to je 46 glasov. Prestopi poslancev med poslanskimi skupinami v Sloveniji se dogajajo od začetka parlamentarizma, za razliko od večjih evropskih držav, kjer nacionalni parlamenti štejejo več sto poslancev, jih je v Sloveniji relativno malo, 90, kar, politološko gledano, pomeni, da lahko že prestop enega poslanca pomembno vpliva na razmerje moči. Če katera od strank aktualne koalicije izgubi še enega poslanca zaradi prestopa, bo vlada formalno manjšinska, v praksi pa bo še vedno uživala večino zaradi opozicijske podpore poslancev SNS.

Levi in desni puckizem

Najbolj dramatičen prestop do zdaj, ki pa, tehnično gledano, ni bil prestop, je spremenil razmerje moči med političnima blokoma, se je zgodil januarja 1997. Takrat je poslanec Slovenskih krščanskih demokratov Ciril Pucko izstopil iz svoje poslanske skupine in takratnemu mandatarju Janezu Drnovšku omogočil 46. glas za izvolitev. Pred tem sta bila levoliberalni in desni, takrat še pomladni blok, poravnana in v klinču pri 45 poslanskih glasovih na obeh straneh. Kljub temu da je Pucko do konca takratnega mandata ostal samostojni poslanec, v stranko LDS pa je vstopil "šele" leta 2000, se je pojem puckizem, v precejšnji meri neupravičeno, prijel kot sinonim za poslanske prestopnike iz ene poslanske skupine v drugo.
"Ni šlo za noben prestop, ampak za podporo najboljšemu kandidatu za mandatarja, nisem vstopil v nobeno stranko takrat, iz SKD so me izključili in šele leta 2000 sem vstopil v LDS," je Pucko pred nekaj leti pojasnil za Večer. O puckizmu pa: "To največ pove o ljudeh, ki to izrekajo. Uporabili so me za diskvalifikacijo drugače mislečih, tistih, ki delamo v dobro vseh." Prepričan je, da je leta 1997 naredil potezo, ki je bila izključno v korist vseh in države, saj je široka sredinska vlada, ki je imela zelo različne ljudi in profile, naredila vse potrebno, da je Slovenija šla po začrtani poti v EU in Nato in da smo bili zgled uspešne mlade države vsem bivšim socialističnim državam.
A še v istem mandatu 1996-2000 se je puckizem maščeval Drnovšku. Poslanki SNS Polonca Dobrajc in poslanka Desusa Eda Okretič-Salmič, ki sta leta 1997 podprli Drnovškovo vlado, sta pomladi 2000 podprli Andreja Bajuka za predsednika vlade in s tem do konca mandata za po leta omogočili prehodno desno vlado. Obe poslanki sta takrat izstopili iz svojih strankarskih poslanskih skupin in prestopili med samostojne poslance.

Evropski rekorder Möderndorfer

"Prestopi so se vedno dogajali, ne pa na takšen brutalen način kot zdaj. To je dobesedno omalovaževanje mandata poslancev. V preteklosti so se prestopi dogajali na drugačen način," prestopno dogajanje, ki sta ga v zadnjih tednih sprožila Židanov prestop v SD in prestop Janija Möderndorferja iz SMC v LMŠ, komentira nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica. Hvalico je še posebno zbodlo, da je predsednik SMC Zdravko Počivalšek prestop poslanca Židana označil za normalno stvar. "Za božjo voljo, normalna stvar? Pa saj to ni prestop nogometaša. Poleg tega se je Židanu še diletantsko zareklo, da je dobil ponudbo za prestop," opozarja Hvalica, ki pogreša politične reakcije na Počivalškovo nedopustno izjavo in se sprašuje, ali smo res že tako zelo degradirali parlament in poslance.
Hvalica pozna 82. člen ustave na pamet, v parlamentu ga je ponovil neštetokrat. V osnovi se strinja, da poslanci niso vezani na navodila, ampak ključna je etična komponenta: "Poslanec je bil izvoljen kot član neke stranke. Dobil je glasove določenih volivcev, ki so verjeli, idealistično rečeno, v program stranke, v smer stranke, v dimenzijo stranke, v kvaliteto stranke." Hvalica odobrava le prestope v nepovezane poslance. Nestrinjanje s politiko in usmeritvijo stranke, ki ji poslanec pripada, pa je mogoče izraziti tako, da tudi znotraj stranke poslanec glasuje po svoji vesti. In ravno na tej točki po njegovem pride v poštev 82. člen ustave.
Prestop poslanca v drugo poslansko skupino je za Hvalico nehigienična politična poteza, zato prestopov ne odobrava. Leta 2000, ko se ni strinjal s kultom osebnosti SDS, torej Janezom Janšo, mu na misel ni prišlo, da bi prestopil v drugo stranko: "Pa sem dobival vabila za prestope, a prestop je bil nepojmljiv." Na tej točki se postavlja logično vprašanje, kako si razlaga fenomen poslanca Möderndorferja, ki je s petimi medstrankarskimi prestopi rekorder na slovenski politični sceni. Hvalica je nad Möderndorferjevim prestopništvom zgrožen: "To je višek neznačajnosti nekega človeka. Sem politični idealist, zato se nad početjem zgražam. Še bolj pa se zgražam nad ljudmi, ki takega človeka sprejmejo."

Kako razumeti 82. člen ustave

Bivši predsednik državnega zbora, prav tako pa eden od treh prestopih poslancev SMC v tem mandatu, zdaj evropski poslanec na listi SD Milan Brglez na prestope poslancev gleda bolj pragmatično kot Hvalica, ki se pri tem vprašanju ves čas sklicuje na etičnost. V času, ko je bil Brglez predsednik državnega zbora, se je zgodilo nekaj prestopov poslancev. "Vsi so trdili, da svojega dela v poslanskih skupinah, katerih člani so bili, ne morejo več v polnosti upravljati," je povedal Brglez, ki meni, da za vse poslance velja 82. člen ustave. Je pa zanj sočasno pomembno tudi to, kako lahko poslanec ta člen ustave udejanja v svoji poslanski skupini oziroma v svoji stranki: "Če ga ne more, potem menim, da je za poslanca in poslansko skupino boljše, da izstopi ali prestopi k drugi poslanski skupini." Cilj parlamenta je po njegovem sprejemati najboljšo zakonodajo za naše sodržavljanke in sodržavljane, zato je pomembno, da je lahko poslanec ne samo zvest ustavi, ampak zvest tudi sebi in svojim volivcem.

​Lah in Čuš branita poslance na sodišču

Koliko je poslanec dejansko svoboden pri prehajanju med poslanskimi skupinami znotraj mandata, bo v prihodnje razjasnilo tudi sodišče. V postopku je namreč zanimiv primer, ki utegne postati ustavnopravna materija. Zvonko Lah in Andrej Čuš sta bila leta 2014 izvoljena za poslanca na listi SDS. Najprej je maja 2016 poslansko skupino SDS zapustil Čuš, nekaj kasneje še Lah, ker se ni strinjal z njenim vodenjem. Oba je SDS tožila, od Čuša terja dobrih 8000 evrov, od Laha pa nekaj več kot 5000 evrov.
Lah in stranka SDS sta 14. junija 2014 sklenila pogodbo o kandidaturi za poslanca državnega zbora, s katero se je SDS zavezala, da bo podprla kandidata na volitvah. Lah (in drugi kandidati) pa se je s pogodbo med drugim zavezal, da bo po izvolitvi takoj vstopil v poslansko skupini SDS in da bo za čas trajanja mandata stranki SDS vsak mesec prispeval funkcionarsko članarino v višini pet odstotkov neto plače. V primeru izstopa iz poslanske skupine SDS pa slednji povrne sorazmeren del stroškov, ki jih je SDS imela v volilni kampanji.
Nekdanji poslanec SDS Zvonko Lah mora po odločitvi ljubljanskega višjega sodišča iz začetka leta SDS vrniti dobrih 5000 evrov za predvolilno kampanjo iz leta 2014 plus obresti. Podobna usoda verjetno čaka tudi Čuša, ki pa pravi, da bosta z Lahom branila poslance pred strankami do ustavnega sodišča. "Sodbi višjega sodišča in že prej prvostopenjskega sodišča v Novem mestu sta presenečenje v sodniškem razumevanju demokracije in vladavine prava. V osnovi gre, ne rabimo si zatiskati oči s floskulami, za pogojevanje kandidiranja s podpisom pogodbe in poskus vezave članstva za cel poslanski mandat," je za Večer komentiral ustavni pravnik z ljubljanske pravne fakultete dr. Saša Zagorc.