Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi: Že vnaprej s figo v žepu

Podobno kot smo pred 130 leti začeli uvajati pokojninski in zdravstveni sistem, sodobni način življenja narekuje vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe. Kot eno od prednostnih nalog vseh evropskih družb ga terja demografska slika Evrope, ki se hitro stara. Vendar dolgotrajne oskrbe ne zahteva le staranje prebivalstva. Na žalost to novo obliko socialne zaščite potrebuje vse več ljudi. Terjajo jo številne nevrološke bolezni, kapi, raki in posledice raznih nesreč, ki postajajo vse pogostejše prav med delovno aktivno populacijo in mladimi. V letu 2017 (zadnji statistični podatki) smo v Sloveniji za dolgotrajno oskrbo namenili 520 milijonov evrov, od tega 382 milijonov iz javnih virov in 138 milijonov evrov iz zasebnih. Do zdaj pri nas dolgotrajna oskrba še ni urejena v enovit sistem, razdrobljenost v financiranju pa povzroča nepreglednost in neučinkovito izrabo denarja.

Po več kot dvajsetih letih razprav je zdaj nared predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je minister za zdravje Tomaž Gantar (Desus) poslal v javno razpravo. Za zagotovitev pravic uporabnikom iz predloga zakona bi iz obstoječih javnih virov zagotovili okoli 305 milijonov evrov, dodatno pa bo treba zbrati še 335 milijonov evrov, zato se predlaga novo obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi ga plačevali zaposleni. To naj bi znašalo 1,47 odstotka od posameznikove plače. Prispevek pa naj bi si razdelila zaposleni in delodajalec. Posameznik z minimalno plačo bi za dolgotrajno oskrbo prispeval mesečno enajst evrov, enak delež tudi njegov delodajalec, posameznik s povprečno plačo pa 21 evrov. Za upokojence bi se zagotavljal prispevek iz sredstev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) v višini sedem evrov.

Kaj si lahko obetamo od zakona?

Upravičenci so razdeljeni v pet kategorij. Od tistih, ki potrebujejo najmanj zahtevno oskrbo, do tistih z največjimi potrebami po tuji pomoči. Glede na to so določili, kaj bi jim v sklopu zakona pripadalo. Predvidena je tudi e-oskrba, ki pomeni spremljanje predvsem nekaterih bolezenskih stanj oziroma v prvi vrsti poškodb in padcev, ki so pogosti pri starejših. Cilj je, da bi lahko čim dlje živeli v domačem okolju, ko pa bodo morali v institucijo, jim bodo na voljo trije tipi domov: bivalni, oskrbni in negovalni dom. Ocenjevanje, ali je nekdo upravičen do pravic dolgotrajne oskrbe, naj bi potekalo na njegovem domu. Upravičenci bodo uvrščeni v eno od petih kategorij in bodo dobili na voljo določeno vsoto denarja, s katero bodo plačali oskrbo, ki jo potrebujejo. Zmanjšali naj bi se tudi stroški, ki jih morajo danes starejši in njihovi svojci poravnavati v domovih za starejše. Storitve dolgotrajne oskrbe, kot so pomoč pri umivanju, oblačenju, hranjenju ali priprava in dajanje zdravil, bi se namreč v celoti zagotavljale iz javnih virov, zbranih v blagajni dolgotrajne oskrbe. Posameznik bi moral plačati le stroške namestitve in bivanja, kot jih tudi v domačem okolju. A bi bil to občutneje nižji znesek, kot ga zdaj plačujejo stanovalci domov. Kdor se bo odločil še za dodatno prostovoljno zavarovanje, bi bil lahko upravičen tudi do storitev, ki niso vključene v osnovni paket dolgotrajne oskrbe, denimo do namestitvenih storitev.

Prva težava, na katero je predlog zakona naletel v javni razpravi, je, da ni bil predhodno usklajen niti s socialnimi partnerji niti znotraj koalicije. Na dan, preden so na ministrstvu za zdravje predstavili predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, je namreč finančni minister Andrej Šircelj (SDS) v oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija zatrdil, da zaradi dolgotrajne oskrbe ne bodo uvajali novega davka. Na vprašanje, od kod bodo vzeli manjkajočih več kot 300 milijonov evrov za kritje storitev dolgotrajne oskrbe, če ne bo novega prispevka ali davka, pa je odgovoril, da proračun ima obstoječe vire, poleg tega je Slovenija za prihodnjih devet let dobila iz EU 12 milijard sredstev, nekatera so tudi nepovratna. Do predloga o novem obveznem zavarovanju je bil zadržan tudi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj, sicer pristojen za domove za starejše in druge socialnovarstvene zavode. Povedal je, da v njegovi stranki NSi niso naklonjeni predlagani novi prispevni stopnji za dolgotrajno oskrbo v višini 1,47 odstotka. Pojasnil je, da so v NSi že v preteklosti razmišljali, da bi preoblikovali ali dodelali dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki bi krilo tudi manjkajoč denar za dolgotrajno oskrbo, a da je za njihov konkretni predlog treba opraviti še nekatere izračune.

Tragikomedija, ki jo pravkar spremljamo

"Zelo smo razočarani in ogorčeni, ker so predlog zakona dali v javno razpravo, ne da bi se o njem uskladili v koaliciji, kaj šele s socialnimi partnerji. Tragikomedija, ki jo spremljamo v medijih v zvezi z zakonom, je zelo slaba popotnica sprejetju zakona. Najprej oba ministra, Cigler Kralj in Gantar, razlagata, kako dobro sodelujeta in sta odličen tandem, in glamurozno pošljeta zakon o dolgotrajni oskrbi v javno razpravo. Samo teden dni zatem pa minister Cigler Kralj izjavi, da se ne strinja z rešitvijo načina financiranja dolgotrajne oskrbe, kot je opredeljen v predlogu zakona. In ob vseh obljubah o nujni skrbi za starejše, ki jo venomer predstavljajo kot prioriteto vlade, ta ista vlada sprejme rebalans proračuna, v katerem sredstva za programe dolgotrajne oskrbe zmanjša za 4,2 milijona evrov," je ostra Biserka Marolt Meden iz društva za dostojno starost Srebrna nit. Dodaja še, da so pričakovali zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo vsem državljankam in državljanom omogočil enak dostop do potrebnih storitev ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine. Zahtevali so dvig javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe, krepitev načel solidarnosti in socialne države pri skrbi za starejše in vse, ki so v vsakodnevnem življenju odvisni od tuje pomoči, ter pospešen razvoj javne mreže izvajalcev dolgotrajne oskrbe in socialnovarstvenih storitev.

"Dočakali pa smo predlog zakona, o katerem se ne strinjajo niti predlagatelji … Kot da se že vnaprej drži figo v žepu, da zakona tudi ta vlada ne namerava sprejeti," meni. Najbolj sporno se jim zdi, da predlog zakona pušča odprta vrata za privatizacijo dejavnosti oziroma storitev, in to v neomejenem obsegu. Ni namreč jasno definirano, kako in v kolikšnem deležu bo država zagotavljala javno mrežo izvajalcev dejavnosti domske oskrbe. Predvidena je namreč možnost, da bo posameznik, če mu storitev domske oskrbe ne bo mogoče zagotoviti, prejel denarni prejemek in si bo z njim moral oskrbo zagotoviti sam.

Menjava različnih tipov domov

A to ni vse. "Zdaj greš v izbran dom, ko si onemogel in bolan, ker potrebuješ zdravstveno nego. Po novem naj bi imeli tri različne vrste domov. Bivalne, oskrbne in negovalne. Skrbi nas, da bodo morali starejši menjati različne tipe domov glede na težave, ki se bodo stopnjevale, zato smo bolj naklonjeni prizidkom k domovom starejših, ki bi omogočili različne vrste dejavnosti na enem mestu," pojasnjuje Marolt Medenova. Med njihovimi predlogi je tudi, da se v zakon doda obrazložitev, da določene storitve domske oskrbe lahko opravlja le srednje izobražen kader s področja zdravstvene nege, patronažno službo pa diplomirane medicinske sestre. Tudi pravilnik o storitvah na področju dolgotrajne oskrbe je zelo nejasno, neusklajeno napisan, saj iz njega ne moreš natančno razbrati, katere storitve domske oskrbe bodo brez doplačila. Kolikokrat kopanje na mesec, kolikokrat menjava plenic na dan, pri koliko obrokih pomoč pri hranjenju in kako je s pomočjo pri pitju. "Konkretno britje samo štirikrat na mesec je občutno premalo. Vsekakor pa so časovni normativi popolnoma nerealni za kakovostno empatično dolgotrajno oskrbo, a o tem naj več povedo tudi izvajalci dejavnosti," pravi Marolt Medenova.

Mimo socialnega dialoga

Še bolj kritični so v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). "V Sloveniji smo od osamosvojitve dalje vzpostavili standard socialnega dialoga, da ni mogoča reforma socialnega zavarovanja brez soglasja socialnih partnerjev. Protestiramo, ker minister za zdravje ne spoštuje pravil socialnega dialoga. Na ta zakon čakamo deset in več let, na tisoče starejših čaka na namestitev v domovih, na tisoče jih čaka na pomoč na domu, zato mora nemudoma začeti z delom pogajalska skupina socialnih partnerjev. Predlagani zakon je lahko osnova za iskanje skupnih kompromisnih rešitev," so med drugim zapisali v svojih stališčih, ki so jih poslali na obe ministrstvi.

Pristojna pogajalska skupina ESS se je v začetku septembra sicer že sestala, a kot pravi predsednica ZSSS Lidija Jerkič, je vse postavljeno na glavo, saj bi v javno razpravo moral s socialnimi partnerji usklajen predlog zakona. Dogovoriti se je treba o prispevni stopnji, virih financiranja, definiciji javnega interesa, uresničevanju načela solidarnosti, kvaliteti storitev, določiti pogoje za izvajalce dolgotrajne oskrbe.

Glede uvajanja novega prispevka za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je Jerkičeva jasna: "Prispevki niso enostavna matematika." V trenutku, ko še ni znano, kolikšen bo obseg storitev in kaj se bo krilo iz že obstoječih blagajn (zdravstvene in pokojninske), je po njenem nemogoče govoriti, ali novi prispevek sploh potrebujemo in koliko naj bi ta znašal. Sindikati sicer soglašajo z uvedbo obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, vendar naj to plačujejo v celoti (1,47 odstotka) delodajalci, predlagajo. Leta 1996 je bila namreč znižana stopnja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s 15,5 odstotka na 8,85 in že vsa ta leta so delodajalci manj obremenjeni kot delavci. Slovenski delavci so po podatkih Evropske komisije najbolj obremenjeni s socialnimi prispevki. Če bi morali plačevati še dodatne, bi to pomenilo nižanje njihovih neto plač.

Ker ocenjujejo, da prispevki zaradi staranja prebivalstva tako ali tako ne bodo pokrivali vseh s tem povezanih stroškov, podpirajo predlog v zakonu, da primanjkljaj pokrije državni proračun. Dobra rešitev je tudi, da naj bi določenim socialno ogroženim prispevke krila država. Med odprtimi vprašanji pa ostaja, kolikšen primanjkljaj se lahko zgodi v zdravstveni blagajni zaradi načrtovanega znižanja prispevne stopnje.

Odpiranje vrat čistemu zasebništvu

Sindikate tudi skrbi, da predlog obljublja javno mrežo izvajalcev dolgotrajne oskrbe, standarde, izvajalca novega zavarovanja, a hkrati na široko odpira vrata čistemu zasebništvu. Obvezno zavarovanje mora namreč vsem upravičencem zagotoviti zadostno dostopnost storitev v javni mreži. Ta je sicer predvidena, a za tiste zavarovance, ki jim ne bo mogoče zagotoviti storitev dolgotrajne oskrbe na domu ali v instituciji znotraj javne mreže, bodo na voljo tudi zasebne storitve. Če vsi upravičenci ne bodo dobili storitev v javni mreži, bodo namreč prejeli določeno vsoto denarja, s katero si bodo lahko plačali pomoč, ki jo potrebujejo pri zasebnih izvajalcih dolgotrajne oskrbe. Pri tem je edina predvidena regulacija zasebnih izvajalcev ta, da bodo morali pridobiti dovoljenje države, medtem ko cene, kakovost, nadzor in druga vprašanja niso urejeni. "Gre za področje, kjer je zelo velika možnost ponovne privatizacije storitev, zaslužkarstva s starejšimi in ustanavljanja privatnih zavodov z velikimi dobički," svarijo sindikati.

A izpostavljajo tudi dobre rešitve. Ena od njih je določilo, da sme cena standardne namestitve v institucijah, ki naj bi zagotavljale dolgotrajno oskrbo, znašati največ 90 odstotkov minimalne zajamčene pokojnine za 40 let pokojninske dobe, kar trenutno znaša okoli 500 evrov. Spodbudno je tudi, da se bo odprlo več deset tisoč novih delovnih mest. Pri tem je za sindikate najbolj pomembno, da bodo to kakovostna in dobro plačana delovna mesta. In predvsem, da bodo to redne zaposlitve. Delo v domovih starejših je, kar zadeva delovne pogoje in delovni čas, zahtevno, naporno, predvsem pa podvrednoteno. Zato zaposleni odhajajo v druge poklice, pogosto tudi v tujino.

Stiska delodajalcev in zaposlenih

"Večletno opozarjanje na stisko tako delodajalcev kot zaposlenih ni uspešno. Čeprav je bila vlada dolžna do 1. januarja letos uvesti standarde in normative na področju zdravstvene nege (tudi v sociali), se to ni realiziralo, kljub dejstvu, da so delovne skupine, ki so bile za pripravo standardov in normativov ustanovljene, svoje delo skoraj zaključile. Večkrat smo že pozivali ministrstvi za zdravje in socialo, da nemudoma izvedeta vse aktivnosti, ki so potrebne, da se standardi in normativi v zdravstveni negi končno sprejmejo in uveljavijo, saj že danes kršijo stavkovni sporazum," pojasnjujejo sindikati.
Soglašajo tudi, da na začetku uporabe zakona posameznik izpolnjuje pogoje za pravice že, če je vključen v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Pretehtati pa je treba, ali je ustrezno določilo, da bo kasneje upravičenec le tisti, ki bo zavarovan vsaj 24 zaporednih mesecev v zadnjih 36 mesecih pred uveljavitvijo. Če je bil ​posameznik zavarovanec večino časa po svojem 18. letu, ne bi smel izgubiti te pravice v zadnjih 36 mesecih, menijo.

Trk ob vladne napovedi

In kaj o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi menijo v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS)? Predvsem o novi obdavčitvi podjetij. "Gre za predlog, ki še ni niti koalicijsko niti medresorsko usklajen. Nima tudi še potrditve vlade, ker trči ob številne druge napovedi, ki jih je ta vlada dala. Med drugim tudi, da se davki ne bodo dvigovali, in to je nov davek. In ta davek bo po eni strani obremenil podjetja, s čimer jim avtomatsko poslabša konkurenčnost v situaciji, v kateri se borimo, da bi se konkurenčnost izboljšala in ne poslabšala. Obremenil pa bi tudi najbolj aktivno, delovno populacijo, ki že zdaj nosi največje breme davčnih prispevkov in ustvarjanja v družbi. Mislim, da moramo zaposlene zaščititi in ne obremenjevati. Vemo pa, da problem dolgotrajne oskrbe moramo rešiti, to je naša civilizacijska dolžnost. Ne samo starejši, tudi drugi državljani se znajdejo v situaciji, ko potrebujejo dolgotrajno oskrbo. A iskati rešitev po najkrajši poti in obremeniti tiste, ki so že zdaj najbolj obremenjeni, pa je nekorektno," pravi predsednica Sonja Šmuc.

In če so proti novi obdavčitvi, kje vidijo rešitev, da se najde več kot 300 milijonov evrov dodatnega denarja? "Že pred dvema letoma, ko je bil predstavljen zelo podoben predlog, je manjkalo denimo samo 100 milijonov evrov. Danes jih že več kot 300 milijonov. Zaenkrat še nismo dobili odgovora, kaj se je zgodilo v tem času, da danes potrebujemo trikrat več denarja za dolgotrajno oskrbo. Upam, da ga bomo. Zagotovo pa so še druge možnosti, kje dobiti manjkajoči denar. Največji davčni potencial, ki še ni bil izkoriščen in je kot nalašč za ta namen, je obdavčitev premoženja. Ne smemo tudi pozabiti, da je od prejšnje krize ostala tudi zvišana stopnja DDV. Torej tudi ta davčni priliv je država obdržala, točno za take potrebe. Ob desetih milijardah evrov proračuna pa je z več racionalizacije mogoče najti manjkajoči denar tudi v proračunu," ocenjuje Šmučeva.
Je pa tudi za delodajalce nesprejemljivo, da je bil predlog zakona v javni razpravi prej, preden je o njem razpravljal Ekonomsko-socialni svet, a računajo še na številne popravke, preden bo nared končna verzija.