"Kje je Marija?"
"Zakaj Franc nič ne pride?"
"Zakaj ni več sobotne maše?"
"Ne vem, ali sem se komu zamerila, da nihče ne pride na obisk?"
To so nekatera od vprašanj, ki jih stanovalci z radovednimi očmi večkrat na dan postavljajo zaposlenim. Žalostni stanovalci, nastanjeni v pritličju naše enote, vsi z diagnozo demenca. Z njimi preživim sedem do trinajst ur dnevno. Ker razumem njihovo stisko in bolezen, jim vedno, če je le mogoče, na humoren način odgovorim ali le preusmerim misli in jih potolažim ter razvedrim in s tem polepšam vsaj nekaj trenutkov.
Tako je osamljenost stanovalcev z demenco za glasilo Doma upokojencev Ptuj, ki so ga izdali po prvem valu covida, napisala Aleksandra Mesarič, gospodinja oskrbovalka. Večina stanovalcev domov za starejše, ne le oboleli za demenco, se je v času karantene spopadala z vse večjo osamljenostjo, čeprav so jim zaposleni na razne načine pomagali, da so bili v stiku s svojci. Številni so usvojili nova znanja, da so lahko s pomočjo računalnikov in pametnih telefonov ne le slišali, temveč tudi videli svoje drage. A največ pomenijo objem, poljub, skupni sprehod …
Medtem ko so v Veliki Britaniji že leta 2018 ustanovili ministrstvo za osamljenost, se v Sloveniji politika z najbolj perečo epidemijo sodobnega časa ne ukvarja. Zaradi koronavirusa se je osamljenost v Evropski uniji v povprečju podvojila – z 12 na 25 odstotkov, v Sloveniji za več kot 10 odstotkov. Starejši se v domovih s pomočjo zaposlenih laže spopadajo z osamljenostjo. V eni od enot Doma upokojencev Ptuj ugotavljajo, da okrog 30 odstotkov stanovalcev ne obišče nihče. Nekateri so ostali brez svojcev in prijateljev, nekaterim so se svojci odrekli ali jih iz različnih razlogov ne (z)morejo obiskovati. Stanovalcem, ki nimajo obiskov, se zato še bolj posvečajo, le redki odkrito govorijo o osamljenosti.
V še večji stiski so zaradi osamljenosti starejši, ki živijo sami. Mnogi v prevelikem stanovanju ali hiši, z nizko pokojnino, ki komajda zadošča za preživetje, brez stikov s svojci, prijatelji, sosedi.
"Pot me je vodila na nekoč veliko in močno kmetijo, ki jo je zob časa najedel od strehe do kleti. Za oguljenimi stenami pa ena sama bolečina in žalost. Onemogel starec, priklenjen na posteljo, in zgarana žena, ki je v alkoholu iskala zatočišče pred tegobami z revščino prepredenega življenja. Breme jo je zlomilo, nasilje in mržnja sta ji izpila moči in voljo, da bi postorila vsaj najbolj osnovno v hiši in okoli nje. V kotu sobe se je izogibala moževemu pogledu, polnem sovraštva in nemočnega besa."
Takšna je izkušnja s socialno izoliranostjo, ekonomsko stisko in osamljenostjo ene od prostovoljk programa Starejši za starejše, ki deluje pod okriljem Zveze društev upokojencev Slovenije. Medsebojna pomoč starejših je edinstveni program pomoči starejšim od 69 let, če jo seveda sprejmejo. Prostovoljci jim pomagajo na različne načine, večini pa največ pomeni druženje. Z veliko razumevanja in s sočutjem jim pomagajo rahljati obrambne mehanizme, s pomočjo katerih so se zaprli v krog samote in osamljenosti, ki vztrajno vodita v globoko žalost in depresijo.
Žal so se starejšim v osamljenosti pridružili preštevilni mladi. Skrhani odnosi, sodoben način življenja, ki daje prednost virtualnemu prijateljevanju, hlastanje za materialnimi dobrinami, nezdrava tekmovalnost in egoizem je v vsej razsežnosti nadgradila epidemija koronavirusa. Virus bomo premagali s cepivi, za osamljenost jih ni!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
