Tista vrana, ki je danes večkrat sedla na tanko vejico drevesa pred mojim oknom, je kriva za to moje današnje pisanje. In še ena prav tako, ki je hitro za njo priletela na isto drevo. Tam zgoraj, za njuni rejeni telesi kar daleč od tal, sta obe nekaj vztrajno napadali s svojima kljunoma. Mene pa je prešinilo spoznanje! Zdaj vem, zakaj le še redkokdaj vidim kakšnega kosa. Čakam in poslušam, kdaj bom slišala njihovo očarljivo žvrgolenje, a se skorajda več ne oglasijo. Tudi sinic in drugih ptic pevk skorajda ni več. Izginil pa je tudi golobji par, ki je vztrajno hodil gledat, ali je z mojega balkona padla kakšna drobtina, potem ko sem otresla prtiček iz košarice za kruh. Ja, včeraj se mi je posvetilo! Vrane so pregnale vse! A preden nadaljujem, naj povem, da imam vse živali rada, tudi vrane. Vem, da spadajo med zelo pametne ptice. Pa vendar sem sedaj prepričana, da bi bilo treba nekaj storiti. Še posebej po tem, ko sem v Betnavskem gozdu videla, da preganjajo in napadajo tudi veverice! Vedno bolj pogumno pa ustrahujejo tudi ljudi. O tem smo pravzaprav lahko že večkrat brali, celo videli pri poročilih na televizijskih ekranih. Verjetno se bo tudi kdo izmed vas, bralcev, tega spomnil. Očitno so za nami časi, ko je bilo naše mesto tudi dom številnih golobov. Povsod so bili in imeli smo jih že za zoprno nadlego. Oni so bili nekoč kralji posod in košev za smeti, danes po njih brskajo vrane. Vsako zimo so hodili k meni na balkon malicat kosi. Sploh se me niso nič več bali. Sedeli so v praznem koritu za rože, v katerega sem jim nastavljala zrnje in jabolka. Zdaj že več kot štiri zime ni nobenega blizu. Siničke, ki rade pojejo tudi pozimi, se sploh več ne oglasijo. Pred dnevi sem bila ne le zelo, zelo vesela, ampak hkrati tudi nadvse presenečena, ko sem na zelenici pred blokom le zagledala dva kosa. Dva, samo dva, po dolgem času. In še malo nazaj enega mrtvega, že povsem posušenega. Njegove ostanke je z veliko vnemo hrustal majhen ježek. Želim si, da je še živ, skrit nekje na varnem. Pa gremo nazaj k vranam. Bili so časi, ko niso bile nadlega, kar danes zagotovo so. Takrat so za to, da jih ni bilo preveč, skrbeli lovci. Danes je vse drugače, saj lovci nimajo več nobene besede, ki bi kaj veljala. Danes odloča država, ki jim težko še kdaj prisluhne. Zdi se, da poslušamo in beremo samo še o težavah z medvedi in volkovi, morda tu in tam o šakalih. Medtem pa vrane vedno bolj pogumno napadajo tudi ljudi in ne le živali. “Saj se okoli sprehajajo že kot kure,” je povedal znanec, ki si ne upa več na sprehod po poti, kjer sta z ženo včasih vsak dan hodila. Pobegnila sta pred vranami! Bi bila danes še aktualna tista pesem Josipa Stritarja ... Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi? ... Zagotovo ne! Ali se nam nekoč res ne more zgoditi srhljiva zgodba, kakršna je tista iz Hitchcockovega filma Ptiči? Tisti, ki so jih vrane že prestrašile, niso več prepričani dvomljivci. Vrane pač očitno niso tako nedolžne, kot se morda komu še zdi.
