Te dni me je razžalostila novica, da je umrl Tone Brumen. Moja generacija in tista nekoliko starejša in nekaj let mlajša od mene ga še pomni, mlajša ga ne pozna toliko. Kot mlada generacija ne pozna časov, ko so veljale nekatere druge vrednote. In če bi danes eno od njih le omenila, bi mislili, da se mi je malo odpeljalo. Tako kot takrat, ko sem pred osmimi leti v intervjuju s Tonetom Brumnom zapisala njegove besede, da bi v teh časih, ko vsak gleda le nase, na lastno korist in ga nič drugega pod soncem ne zanima, linčali tistega, ali ga vsaj vprašali po zdravju, ki bi predlagal samoprispevek. Kaj neki to sploh je?
Samoprispevek je pozabljena vrednota, s katero se je v tistih časih, po mnenju nekaterih groznih, dalo veliko storiti za skupnost. Razpisovale so jih občine, ki so hotele nekaj več, kot jim je namenila država. In ker je bil Maribor vedno nekoliko (no, kar precej) prikrajšan za državni denar, njegovi prebivalci pa so hoteli bolje opremljeno bolnišnico, večje zdravstvene domove, več lekarn, več šol in vrtcev in še kaj, so se vodilni v občini pač lotili uvedbe samoprispevkov. Pa s(m)o zaposleni pet let prispevali en odstotek plače za točno določen namen. Ki se je vselej tudi izpolnil. Bil otipljiv. Viden. Namenski. Uporaben. Zadnji, peti mariborski samoprispevek je bil zaključen leta 1992, celo dva meseca pred iztekom roka, tako dobro je bilo organizirano delo. In financiranje. Takratni politiki in takratni podpredsednik občinske vlade Alfred Voh, predvsem pa Tone Brumen niso mešetarili z aneksi k pogodbam (saj ne, da ni bilo poskusov), izvajalcem so gledali pod prste. Tudi zato, ker je šlo za denar ljudi, ki so za marsikaj že itak prispevali, in bi bilo hudo narobe, če bi namenski denar kam poniknil. Ni se zgodilo. Edini prepiri so bili, kaj uvrstiti na seznam za posamezen samoprispevek, in o tem, kaj je standard, ki ga mora zagotoviti država, kaj pa nadstandard, ki naj ga zagotovi občina.
Koliko Mariborčanov ve, da so bili s samoprispevkom zgrajeni nova porodnišnica, kirurška stolpnica, pediatrija, novi interni oddelek in še marsikaj znotraj današnjega UKC, s čimer zdaj gospodari država? Da številnih drugih objektov ne omenjamo. Vse to imamo tudi po zaslugi trmastega, vztrajnega, a neizmerno prijaznega Toneta Brumna, ki je imel v svoji črni beležki zapisano vse, kar bi danes iskali po polnih mapah v računalnikih. Upam, da se bo našel kdo, ki mu bo napisal zaslužen nekrolog.
