Redno se dobivam v mestu na dopoldanski kavi s prijateljico, nekdanjo sošolko, vedno sva točni, kot znamo biti le tisti stare šole, spijeva tisti macchiato in greva novim zmagam naproti. Zmagam? No ja, karkoli že to pomeni. Običajno sva samo dve, pač eno mini omizje, sicer pa poznam kar nekaj mariborskih omizij, kjer se redno srečujejo tiste in tisti s spomini, eni še prožnega koraka, drugi manj. Življenje pač in spomini ob skodelici kave. Pred nekaj dnevi, ob nekem slovesu, sem se znašla v pravi galeriji znanih obrazov, s katerih sem brisala leta, odvzemala patino časa in po spominu kaj dodajala, da sem izluščila nekdanjo podobo … V pogovorih, najprej tipajočih v prazno, so se vendarle vedno bolj izrisovali nekdanji dogodki, pospremljeni celo z oddaljenimi zvoki znanih melodij. O, Damjan! Naš nekdanji Celentano s 24.000 poljubi. Generacija? Ja, pritrdi, naš ansambel je bil Generacija, šest nas je bilo, zdaj smo še trije. Še se dobivamo, četudi le enkrat na mesec. Od ansambla, od katerega člana se poslavljamo, pa je ostal le še eden, prvi je odšel Čarli ...
Ko se razidemo, trčimo zunaj ograje, znotraj katere vlada mir, v sedanjost. Za začetek v parkirno norišnico pri bolnišnici. Preberem še vse o “preprodajah” nesrečne parkirne hiše in se spomnim časov gradnje in tedanjih namigovanj o nečednih poslih. Nič dokazov, zato zgodovina molči. Nekoč mi je znani mariborski direktor povedal, kaj je rekel v zaprtem krogu o neki zadevi župan, jaz bi pa to z užitkom napisala, pa sem ga vprašala, ali bo moj dokaz, torej ali mi bo kril hrbet, če napišem. Ne, to pa ne, je odločno rekel, jaz ti nisem ničesar povedal. Tako je to z novicami za šankom. Brali bi, brali …
P. S. Medvedi ne lomastijo le po šumah, ampak tudi po mestih. Novi veliki problem Maribora je golob v mestnem grbu, ki bi moral padati. A ne bi znala mariborska mestna garnitura tega dejstva, ki je bilo nekoč morda celo potegavščina avtorja, izkoristiti? Lahko bi rekli, da je njena zasluga, da se golob, to je Maribor, končno vzpenja proti nebu. Lomastijo, lomastijo.
