Letošnjih decembrskih praznikov se nič preveč ne veselim. Kot da so odveč, kot da nekako ni prav, da okoli nas vlada prava norija zaradi njih, medtem ko drugod po svetu divjajo vojne, v katerih vsak dan umirajo množice nič krivih ljudi. Vedno bolj mi je hudo, ker moram gledati pobesnele človeške izrodke, ki so brez slabe vesti pobili že tisoče nedolžnih otrok v Gazi, pa še kar ne nehajo. Ves svet jih ne more ustaviti! In tudi vojn drugod na tej naši Zemlji ne. Kakšna zver je človek in kakšni tepci smo, da si vse te vojne dovolimo. Nič ne pomaga, da se že skoraj ves svet zgraža, ko pa nekaj bebcem očitno ne znamo in ne zmoremo vzeti iz rok zlorabljene oblasti in jih za vedno onemogočiti.
Kako naj se bašem s potico, ko pa tisti nedolžni palestinski otroci nimajo več niti kruha in vode. Ki bodo, če bodo preživeli, hodili okoli z za vedno ranjenima srcem in dušo. V mislih imam, seveda, tudi vso ostalo množico ljudi, ki na preveč koncih sveta trpijo zaradi vojn, ko bi v 21. stoletju morale biti že zdavnaj odveč. Tolaži me le to, da sem v zadnjem času srečala kar nekaj otrok, ki bi jim več kot kakršnokoli darilo pomenilo to, da bi bil na svetu mir in da bi vsi otroci na Zemlji imeli srečno otroštvo.
Ja, ko bi odrasli le znali in zmogli prisluhniti otrokom! Kako lepši bi bil ta naš svet. Vrsto let sem hodila na zasedanja otroškega parlamenta in tam slišala toliko pametnih predlogov za rešitev vseh vrst težav, ki bi jih odrasli morali sprejeti z odprtimi rokami, saj bi tako zlahka strli marsikatero težavo, ki zadeva vse nas. Pa nič!
Ampak vseeno imam v nosu še vedno čarobni vonj žive smrečice iz svoje mladosti. Nismo je okrasili s kičem vseh barv in podob. Nanjo smo obesili z zlato barvo v domači kuhinji pobarvane orehe, zvezdice in snežinke, ki smo jih sami izrezali iz papirja, nekaj bombonov, zavitih v barvne papirčke, med keksi z luknjico v sredini pa so dišali jabolčki, mošančki, ki jih nismo puščali zgniti pod jablanami. Z bratom sva nekoč pod smrečico našla darilo dedka Mraza, ki naju je na moč razveselilo – novi zobni ščetki! Ja, lepi časi so bili to, ko smo se znali razveseliti majhnih, a nadvse dragocenih daril.
Sicer pa, koliko je še danes med nami ljudi, ki jih potrošništvo še ni tako zelo zasvojilo, da bi jim bilo v največje veselje hoditi po trgovinah in zapravljati za nepotrebno šaro. Lepi prazniki bi bili, če bi lahko skupaj z otroki le naredili zares velikega snežaka, z velikim korenčkovim nosom in pravim piskrom na glavi. Če bi bilo mogoče, bi si jaz izbrala takšno darilo. In srečen človeški obraz, ki ne bo več pozabljen in sam, ker ga bom zagotovo tudi letos našla.
