Od sobote sem razmišljala, ali naj napišem nekaj o misli uglednega dvojnega doktorja znanosti, ki je v pogovoru z novinarko med drugim dejal, da se mu smilijo ljudje, ki se veselijo upokojitve, ali naj molčim. A sem se odločila, da zapišem nekaj svojih misli o tem - sploh ker sem prebrala stavek do konca. V drugem delu stavka namreč pravi, da to, torej veselje do upokojitve, pomeni, da smo večino življenja do zdaj, torej v času, ko smo delali, zapravili. K pisanju me je vzpodbudila tudi debata nekaj nas, penzionistov, in nekaj čakajočih na ta status - pa tudi debata na facebooku pod člankom.
Ker gospod očitno živi v nekem svojem svetu. Pravi, da je starost ne samo žalostna, pač pa zelo žalostna. O tem je celo napisal knjigo. Prav, nič narobe. Samo naj vseh upokojenih ne meče v isti koš in svojo izkušnjo predstavlja kot edino mogočo. Tako je pač razbrati iz njegovih besed. Intelektualec, dvojni doktor znanosti, izkušen strokovnjak na področju šolstva, pa se mu smilijo tisti, ki se veselijo upokojitve, in to zato, ker so svoje življenje očitno zapravili?
Ne, dragi gospod, ne bo držalo. Nisem zapravila svojega življenja, kot tudi mnogi drugi ne, in upokojitve sem se veselila zato, da bom polno živela še naprej. Polno sem živela tudi ves čas, kar sem delala, več kot 40 let se je nabralo. Z veseljem sem opravljala poklic, ki sem si ga izbrala, si nabrala veliko izkušenj, spoznala dobre in slabe plati vsega, kar nas obdaja. In prehod v pokoj je bil samo en korak naprej v mojem življenju. In kot razberem iz debat, ki smo jih imeli o vaši izjavi, še zdaleč nisem edina. V veliki manjšini ste s svojim mnenjem. Morda se vi smilite meni. Ker da bi se vam smilila jaz, kot zadovoljna upokojenka, ne vidim nobenega razloga. Kot tudi ne razumem povsem njegove misli, da je zapravljeno življenje razlog, da se veselimo upokojitve. Od razgledanega človeka bi prej pričakovala nekaj več prizanesljivosti, širine v pogledih - in ne nekakšno zagrenjenost, ki veje iz nekaterih njegovih besed. Še kakšna misel iz odgovorov dvojnega doktorja bi se našla, o kateri bi veljalo kakšno reči, a zmanjkuje prostora. Na srečo, ker me pošteno srbi jezik (no, prsti).
