Paliativna oskrba: Bolezen in smrt smo odrinili na rob

Franja Žišt Franja Žišt
12.10.2019 06:34

Zaradi starajoče se družbe bodo potrebe po paliativni oskrbi vse večje, država pa te oskrbe že sedaj ne zagotovlja po vsej državi enakomerno, kaj šele, da bi bil vsak bolnik obravnavan enakovredno.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Okoli 20 tisoč ljudi vsako leto umre v Sloveniji, večina zaradi kroničnih bolezni. In vsi ti bi potrebovali paliativno oskrbo, oskrbo bolnikov, ki imajo kronično neozdravljivo bolezen. "To ne pomeni samo oskrbe bolnikov z rakom, temveč tudi vseh drugih neozdravljivo bolnih, ki imajo srčno, pljučno, ledvično ali drugo bolezen. Takih bolnikov je veliko in potrebe po paliativni oskrbi so enormne, zato jo je treba sistemsko urediti, da bo prisotna povsod po Sloveniji in na obeh nivojih," ob današnjem svetovnem dnevu hospica in paliativne oskrbe pravi dr. Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in predsednica Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe pri Slovenskem zdravniškem društvu.

Velik del Slovenije ni pokrit s specializiranimi enotami

Zdravniki se pri paliativni obravnavi ne osredotočajo le na bolnika, ampak nudijo podporo tudi svojcem v obdobju bolezni bližnjega in po njegovi smrti, v obdobju žalovanja. "Gre za celostni pristop, ko bolnika in svojce obravnavamo celostno, njihove telesne težave, psihološke, socialne in duhovne potrebe," razlaga sogovornica. Strokovnjaki paliativno oskrbo zagotavljajo na dveh nivojih – osnovnem in specializiranem. Osnovno oskrbo zagotavljajo družinski zdravniki in bolnišnični oddelki, kjer je za to potreba, v nekaterih inštitucijah pa imajo posebne time, enote ali oddelke za specializirano oskrbo, ki obravnavajo bolj kompleksne primere, ob tem pa skrbijo za izobraževanje in razvoj stroke.
"Ena od takih enot je na našem inštitutu, podobno je v Mariboru in tudi po posameznih bolnišnicah, na primer v Slovenj Gradcu in Novi Gorici, v gorenjski regiji pa imajo mobilni tim. Ni pa takih oddelkov povsod, kar velik del Slovenije ni pokrit s temi enotami, te, ki pa že obstajajo, pa bi potrebovale podporo, da bi lahko delale več in bile v podporo vsakemu, ki bi oskrbo potreboval," zariše oskrbo po regijah Maja Ebert Moltara. Nekatere ocene iz tujine kažejo, da 80 odstotkov bolnikov, ki potrebujejo paliativno oskrbo, potrebuje osnovno oskrbo, 20 odstotkov pa specializirano. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana imajo za slednjo v okviru oddelka za akutno paliativno oskrbo na voljo šest postelj, kjer letno obravnavajo 280 bolnikov. Drugi, ki jih je veliko, so oskrbovani na drugih oddelkih onkološkega inštituta.

Maja Ebert Moltara
Robert Balen

Paliativna oskrba podaljšuje življenje

Ko govorimo o paliativi, običajno govorimo o izboljšanju kvalitete življenja neozdravljivo bolnih. "A v onkologiji imamo že vrsto dokazov, da naše delovanje vpliva na kvaliteto življenja bolnikov, ob izboljšani kvaliteti življenja pa paliativna oskrba življenje tudi podaljša. Študije kažejo na dobrobit paliativne oskrbe, zato si prizadevamo, da bi čim več bolnikov sprejeli v ambulantah za zgodnjo paliativno oskrbo. Slednjo danes še vedno marsikdo enači z obdobjem umiranja, torej z zadnjimi dnevi življenja, a paliativna oskrba je bistveno širša," opozarja zdravnica, da z njo začnejo že ob postavljeni diagnozi neozdravljive bolezni. Bodisi v prvem obdobju, ko bolnika zdravijo s specifičnim zdravljenjem - v onkologiji s kemoterapijo, radioterapijo ali operativnim posegom - in mu s tem lahko podaljšujejo življenje, bodisi s podporno paliativno oskrbo v drugem obdobju, ko specifičnega zdravljenja ni več na voljo – denimo, da to ne pomaga ali pa so bolniki preveč izčrpani -, z njo bolniku izboljšujejo kvaliteto življenja. Pomagajo jim tudi v tretjem obdobju oskrbe, zadnjem, ko bolniki umirajo.

Pomagati živeti čim bolj kakovostno in čim dlje

Anglija in Kanada, ki sta prvi začeli paliativno oskrbo, sta referenčni državi za to, kako naj bi bila ta urejena. "Večji del EU ima paliativno oskrbo že na precej visokem nivoju. Države nekdanje Jugoslavije pa zaostajamo in bo treba še marsikaj postoriti. Pravzaprav imajo vse države okoli nas paliativno oskrbo sistemsko na višjem nivoju kot mi," pojasni sogovornica.

Enota v Mariboru od leta 2012

Podobno kot v Ljubljani ugotavljajo tudi v UKC Maribor, kjer so enoto za paliativno oskrbo ustanovili leta 2012. Vanjo sta bili vključeni dve zdravnici za področje paliative, nekaj zdravnikov z drugih oddelkov, kjer imajo bolnike, ki potrebujejo paliativno oskrbo, štiri diplomirane medicinske sestre, socialne delavke, dietetičarka, psiholog in dva klinična psihologa. Do leta 2017 so delovali izključno kot svetovalna služba, kadar so jih potrebovali zdravniki z drugih oddelkov, ko so zdravili bolnika, ki je potreboval paliativno oskrbo, razlaga Vesna Ribarič Zupanc z mariborskega oddelka za onkologijo, letošnja onkologinja leta.

Vesna Ribarič Zupanc
Andrej Petelinsek
Robert Balen

Ko ni nikogar doma, da bi poskrbel za bolnika

Vesna Ribarič Zupanc od leta 2017, ko so v Mariboru ustanovili oddelek za onkologijo z desetimi posteljami za onkološke bolnike, skrbi predvsem za bolnike, ki so hospitalizirani na tem oddelku. V celotni mariborski bolnišnici sicer dnevno potrebuje paliativno oskrbo okrog 150 bolnikov; gre bodisi za lajšanje simptomov in bolečin ali za bolj podroben pogovor, ki ni samo običajno podajanje informacij o zdravstvenem stanju, temveč rahločuten pogovor z družino, razlaga sogovornica. "Za slednjega nas sedanji izobraževalni sistem v medicini ne opolnomoči," opozori, da imajo zdravniki brez posebnih izobraževanj o paliativi premalo znanja. Medtem pa je specialistične paliativne oskrbe v Mariboru dnevno deležnih med 10 do 20 bolnikov, ki imajo neobvladljive simptome ali hude psihološke stiske, morebiten socialni problem, ko jih ne morejo odpustiti v domačo oskrbo, saj živijo sami in nimajo nikogar, ki bi za njih poskrbel: "Tega je danes zelo veliko tudi zaradi našega načina življenja. Socialna služba ima velik pomen, na žalost pa zelo malo moči za pomoč, ker imamo premalo domov za starejše, nimamo institucij, ki bi poskrbele za mlajše kronično bolne, izjema je Ljubhospic, primanjkuje tudi kapacitet za dolgotrajno oskrbo denimo bolnikov z možganskimi poškodbami ali nevrološkimi okvarami."

Umreti v varnem zavetju domačega okolja

Odzivi svojcev na bolezen se seveda razlikujejo. Medtem ko nekateri brez težav skrbijo za bolnika, drugi tega ne morejo, saj nekateri bolniki ne želijo biti s svojci in gledati njihove stiske, ali pa svojci ne zmorejo skrbeti za bolnika, ker pregorijo. "Mlajša bolnica je ob koncu življenja izrazila hudo stisko, da ne more biti doma, ker samo jočejo okoli nje. Nekateri svojci, ki so dolgo časa skrbeli za bolnika, kar je težka naloga, enostavno pregorijo. Trudimo se, da vse bolnike, ki jih odpustimo domov, in njihove svojce pripravimo na to, da bi lahko bolni doma ostali čim dlje in tudi umrli doma. Zato jim skušamo biti v tem času čim več na voljo, tudi s pomočjo osebne telefonske številke, da imajo svojci občutek, da imajo vedno nekoga na voljo, ki jih bo lahko poslušal ali pa povedal besedo ali dve - oboje je zanje neprecenljivo," ugotavlja sogovornica.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta