Zdravljenje v bolnišnici končano. Kam zdaj?

Kalvarija 74-letnega strica Iztoka Šumatiča iz Maribora, ki jo je ta nedavno opisal in delil preko družbenih omrežij, je v drobovje pokazala na pomanjkljivosti sistema, do katerih lahko pride po odpustu pacienta iz bolnišnice, katerega bolnišnično zdravljenje je zaključeno, a ni zmožen samostojnega življenja, ampak potrebuje vsakodnevno pomoč in nego: ker je nepokreten ali ne more uporabljati rok ali zaradi izgube ravnotežja ne more hoditi sam ali ... naštevati je mogoče dolgo. Že če pacient ima svojce, ki zmorejo poskrbeti zanj, so stiske ogromne. Koliko bolj takrat, ko svojci zaradi starosti, bolezni, oddaljenosti, slabih odnosov ali kateregakoli vzroka pomoči ne zmorejo ali ko pacient bližnjih svojcev sploh nima in tudi skrbnika ne. Urgentne oskrbe namreč ni mogoče dobiti takoj. Domovi za ostarele so polni, pomoči na domu ni dovolj, tudi sosedsko pomoč je za zahtevno nego in pomoč težko dobiti - tudi če so jo ljudje zmožni plačati. In če za povrh pride do slabe komunikacije med institucijami in se človek nekje v sistemu izgubi in zato za njegov prihod domov ni urejeno prav nič, sledi kalvarija, kakršno je doživel 74-letni Šumatičev sorodnik. Gotovo ni edini.

Kar odpeljali so ga domov

Na kratko povzemimo: Šumatičev stric se je zdravil v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor. Je samski, nima otrok, tudi skrbnika ne. Ima sicer druge sorodnike, ki pa popolne oskrbe zanj iz objektivnih razlogov ne zmorejo prevzeti. In tega jim ne nazadnje niti ni treba. Zanj bi torej morale poskrbeti institucije.

Stiske vse bolj del vsakdana

Socialni delavci v UKC Maribor se vsakodnevno srečujejo z njimi. Vsak od treh ima, razlagajo v UKC Maribor, "od 20 do 30 pacientov v postopku redne obravnave, večina je takšnih, katerih svojci ne bodo zmogli skrbeti zanje po odpustu. Ogromno teh pacientov niti nima svojcev ali pa so ti v tujini, imajo zgolj vnuke, nečake, daljne sorodnike, prijatelje, ki pa niso zakonski zavezanci za njihovo skrb. Morda je takih četrtina ali še več - odvisno od obdobja." Primeri se različno rešujejo, odvisno je od osebnega zdravnika, pacientove socialne mreže, dobre volje prijateljev, znancev in sorodnikov, vključijo se CSD in organizacije, ki zagotavljajo pomoč na domu (CPND Maribor, privatne službe ...), urejata se osebna asistenca ali institucionalno varstvo. "Največ je pacientov, starih 65 let in več, vse bolj pa se pojavljajo mlajši, ki potrebujejo te storitve," še ugotavljajo v UKC. Negovalna enota, kamor lahko pridejo pacienti po končanem zdravljenju na oddelku UKC, ima le 15 postelj, namestitev je možna 30 dni.

Se rešitev že nakazuje?

​Stiske so največje, ko pomoči potrebni nimajo svojcev. "V teh primerih reagiramo urgentno, strokovne sodelavke koordinatorice zagotavljajo, da smo v zagotavljanje pomoči na domu vključili vse, ki so bili 'nujni nujni'," pravi Barbara Žgajner, direktorica Centra za pomoč na domu Maribor. Z najbolj urgentnimi primeri - ko "na terenu ni nikogar, ki bi človeku lahko zagotovil pomoč" - se srečajo povprečno enkrat na mesec. A tudi drugi primeri so urgentni - "stopnje nujnosti" pa so različne.
Letos so iz UKC Maribor prejeli že 67 vlog za pomoč na domu za paciente, ki so bili tam hospitalizirani. "Iz vlog dostikrat ni razvidno, kdaj naj bi človek potreboval pomoč in za kakšno pomoč naj bi šlo. Včasih namreč vlogo dobimo 14 dni pred odpustom, dogaja se, da gre pacient po odpustu iz bolnišnice takoj v pobolnišnično zdravljenje, na rehabilitacijo v zdravilišče ... V zadnjem mesecu smo temeljito pregledali vloge in pokazalo se je, da okrog polovica ni več aktualnih, šest pacientov je še vedno hospitaliziranih (lahko gre za bolnišnično ali pobolnišnično zdravljenje) ali pa se ne odzovejo na naše klice; za primer: eden od potencialnih uporabnikov bi želel pomoč na domu le za čas, ko gredo svojci na dopust. Ostale smo uspešno vključili v storitve pomoči na domu," pravi Barbara Žgajner.

Potrebovali bi še vsaj pet oskrbovalk

Center za pomoč na domu Maribor zagotavlja pomoč na domu okoli petsto uporabnikom. "Vse več ljudi potrebuje nego in vse več je uporabnikov z demenco; zaradi specifik in potreb na terenu imajo nege prednost pred osnovnimi gospodinjskimi opravili. Dogaja se sicer, da ljudje dostikrat pričakujejo, da bodo naše socialne oskrbovalke izvajale storitve čistilnega servisa, tega ne počnemo in tudi nimamo zakonske podlage za to. Tudi med našimi dolgoletnimi uporabniki, ki prejemajo pomoč iz sklopa gospodinjskih opravil, skušamo to racionalizirati in s tem zagotoviti več možnosti za vse, posebej tiste, ki potrebujejo pomoč pri negi in vsakodnevnih temeljnih življenjskih opravilih," pravi Žgajnerjeva. CPND Maribor ima 62 socialnih oskrbovalk, da bi lahko tiste, ki si tega želijo in so upravičeni do storitev, v program vključili takoj, pa bi jih morali zaposliti vsaj še pet.​

Včasih hodim s težo domov

"Zelo zelo težko je, stiske ljudi so velikanske. Skoraj vsakodnevno se srečujemo s primeri, ko ljudje prosijo za nujni sprejem svojca. Včasih hodim s težo domov, kajti dotakne se te," pravi socialna delavka v Sončnem domu Vida Anželj. In dodaja: "Že kar nekaj časa smo domovi v brezizhodnem položaju. Nič se ne naredi. Preko aktivov socialnih delavcev, delovnih terapevtov, zdravstvene službe že dolgo opozarjamo na premalo prostora v domovih in na to, da bi bilo še treba okrepiti pomoč na domu. Obojega bi moralo biti na voljo bistveno več. Zelo me skrbi." Situacija se je, opaža, zelo poslabšala zadnja tri leta. "Zelo se opazi porast starih ljudi, vedno več je demence. Po odpustu iz bolnišnice so lahko pacienti na pobolnišničnem zdravljenju 45 dni, ko to mine, pa je spet problem." Kako dolgo pa se čaka na sprejem v dom? "Tega ni mogoče reči. Odvisno je od tega, kdaj se sprosti postelja - včasih traja štirinajst dni, včasih pa denimo negovalne postelje za ženske nimamo na voljo tri mesece. "Velik problem je tudi vključitev mlajših, ki potrebujejo oskrbo po poškodbi, kapi in zelo dolgo čakajo na sprejem v dom, saj imajo pri namestitvi v dom prednost starejši od 65 let. V Sloveniji sploh nimamo doma za mlajše ljudi."