zadnje objavljene

pogledi

več
Michaela Hyskova, učiteljica zgodovine iz Karlovih Varov

mnenje

več

V SOBOTO

Oznake na živilih: Sprednja stran izdelka oglašuje, zadnja informira

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Vložene kisle kumarice, na katerih piše Slovensko, vendar etiketa na zadnji strani razkriva, da kumarice prihajajo iz Bosne in Hercegovine; napis Naše na salami, ki je sicer proizvod slovenskega proizvajalca, a ne vemo, od kod prihaja meso, etiketa namreč razkriva le, da je iz ene od držav članic Evropske unije; pri mletem mesu, ki ga oglašujejo kot domače, pa na zadnji strani v drobnem tisku piše, da je glavna sestavina prišla iz Poljske. Podobnih oznak in napisov je na trgovinskih policah ogromno in potrošniki so pri tem lahko zavedeni, čeprav uradno v vseh naštetih primerih ne gre za nepoštene prakse.

Srčki, lipovi listi in kar je še teh označb trgovskih blagovnih znamk na eni strani, na drugi pa oznake Izbrana kakovost - Slovenija in Zaščitena označba porekla. Potrošnik ob pregledu polic naleti na marsikaj, a kako naj ve, kaj mu oznake sploh povedo?

Najbolj zaupanja vredne so nacionalne oznake o poreklu

Ločimo nacionalne oznake in trgovske oznake oziroma oznake proizvajalcev. Pogoji prvih so natančno določeni z uredbami, za druge pa si podjetja pravila določajo sama. "Dejstvo je, da je potrošnik v poplavi znamk lahko zbegan. Te znamke izhajajo iz različnih virov. Najbolj so poznane blagovne znamke, ki jih verige označujejo kot slovenske proizvode. Tukaj je potrošnik še v največji negotovosti, ker dejansko ne ve, ali izdelek z napisom Slovensko oziroma Naše v celoti izhaja iz lokalnega okolja, ali pa je bil v Sloveniji le v zadnji fazi predelave, surovine pa so od drugod. Če potrošnik ne pogleda deklaracije na zadnji strani, tega pač ne ve," pojasnjuje varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Igor Hrovatič. Da ni pametno brezpogojno zaupati prvi strani izdelka, nadaljuje, saj da imajo v resnici trgovci pri označbah zelo različne prakse. Eni kot slovenske promovirajo izdelke na podlagi surovin, drugi pa poudarjajo predelavo. "Največ težav je pri različnih predelanih mesnih izdelkih. Če za primer vzamemo savinjski želodec neke trgovske blagovne znamke, je v resnici zelo majhna verjetnost, da meso za ta želodec izvira iz Slovenije. Tukaj je zato pogosto potrošnik zbegan."

Če kupec res išče slovenski izdelek, kjer ima jasno zagotovilo, da so bile surovine pridelane in predelane v Sloveniji, je po besedah Hrovatiča najbolje, da išče produkte z nacionalno oznako Izbrana kakovost - Slovenija. "S tem ima potrošnik zagotovilo, da je v primeru mesa žival bila skotena, vzrejena, zaklana, predelana in zapakirana v Sloveniji. Pri drugih kategorijah izdelkov pa velja podobno. Tako surovine kot postopki morajo biti lokalni. Gre tudi za izdelke višje kakovosti. Pri teh oznakah je tudi sistem nadzora zelo učinkovit in ta certifikat je za potrošnika največje zagotovilo," pravi.

Shema Izbrana kakovost je nacionalna shema kakovosti, namenjena kmetijskim pridelkom ali živilom s posebnimi lastnostmi, ki se lahko nanašajo na sestavo kmetijskega pridelka ali živila, okolju prijazno pridelavo, kakovost surovin, dobrobit živali, posebno zdravstveno varstvo živali, način krmljenja, dolžino transportnih poti, predelavo, hitrost predelave surovin oziroma čim manjšo kasnejšo obdelavo pri skladiščenju in transportu. Za zdaj so v to shemo pri nas vključeni trije sektorji. Dogovori namreč morajo nastati in veljati za celotno verigo. Znak boste tako lahko zasledili na izdelkih iz mesa (govedina, perutninsko meso in drobnica), sadja in mleka. Trenutno je v postopku pridobivanja označbe še sektor žita in izdelkov iz žit.

Zaščitni znak Izbrana kakovost - Slovenija lahko uporabljajo vsi proizvajalci, ki proizvode iz te sheme proizvajajo tako, kot je predpisano v potrjenih specifikacijah in so od certifikacijskih organov predhodno prejeli certifikat o skladnosti proizvodnje s potrjeno specifikacijo.

Podobna stroga pravila veljajo še za druge označbe, ki so urejene na državni ravni. To so okrogli znaki zaščitena označba porekla, zaščitena geografska označba in zajamčena tradicionalna posebnost. Slovenski proizvodi, označeni z znakom zaščitena označba porekla, so v Sloveniji pridelani in predelani, za oznako zaščitena geografska označba lahko surovina izhaja tudi z območja zunaj Slovenije. Označba zajamčena tradicionalna posebnost pa zagotavlja, da je izdelek proizveden na tradicionalni način ali po tradicionalni recepturi.

Tudi evropska označba ekološko, ki jo prepoznamo pod oznako zelenega drevesnega lista, je zavezujoča evropskim določenim pravilom ekološke pridelave. "Tukaj je manj zavajanj, saj se trgovci na tem področju težko poslužujejo svojih oznak. Zavajanj tu praktično ni. Je pa res, da pri tej oznaki potrošnik ne ve, ali gre za slovenski proizvod ali ne. Oznaka namreč določa le, da je proizvod pridelan po ekološki metodi, ne pa tudi, kje. Vseeno so pogoji te ekološke pridelave za vse države enaki. Tudi če je izdelek iz države zunaj EU, ima lahko to oznako le, če dosega evropske kriterije ekološke pridelave," pojasnjuje Hrovatič.

Robert Balen

Trgovci si pravila svojih označb določajo sami

Če pri nacionalnih shemah veljajo jasna pravila in strog nadzor, pa gre pri trgovskih oznakah pogosto za "zavajanja, a kaj, ko je to skladno celo z evropsko zakonodajo", nadaljuje varuh. "Mogoče je namreč, da se kot izvor proizvoda napiše na podlagi zadnje predelave. To pomeni, da lahko nekdo zamrznjeno meso iz neke druge države zmelje pri nas in ga prodaja kot slovensko. Tukaj bi morali nekaj spremeniti oziroma urediti. Še bolj kot trgovci so pri tem problematična živilska podjetja," dodaja. Ker to v resnici sploh niso kršitve, Hrovatič pravi, da veliko anomalij ne zaznajo. Iz lanskega leta se spomni le na primer, ko je neki trgovec pri krompirju zapisal, da je slovenski, v resnici pa je bil ta iz Egipta.

Zakonodaja, ki ureja označevanje in poreklo živil, je kompleksna. Veljavna zakonodaja za nekatera živila natančno določa način označevanja porekla ali izvora in zanje je označevanje tudi obvezno, za druga živila pa je v zakonodaji predvideno zgolj prostovoljno označevanje, pri čemer je določeno, da označevanje, predstavitev, oglaševanje in drugi načini obveščanja ne smejo zavajati potrošnikov o resničnem izvoru oziroma poreklu živila.

V praksi to pomeni, da če se proizvajalec odloči zapisati poreklo v obliki zapisa "Država porekla: Slovenija", se to lahko uporablja za tiste izdelke, ki ustrezajo pogojem evropske uredbe. Ta določa, da označba porekla pomeni državo, kjer je bil izdelek v celoti pridobljen, ali državo, kjer je bila v za to opremljenem podjetju opravljena njegova zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava. Enako velja za drugačne, bolj oglaševalske napise, ki razkrivajo poreklo. To denimo velja za izraze, kot so lokalno, slovensko, domače ... V zakonu o kmetijstvu je namreč navedeno, da je lokalni trg celotno območje Republike Slovenije, zato tovrstne izraze enačimo s poreklom iz Slovenije.

Če je država porekla predstavljena in ni enaka državi porekla njegove osnovne sestavine, je treba na označbi navesti tudi državo porekla osnovne sestavine. A tukaj so mogoče najrazličnejše akrobacije, ki jih proizvajalci in trgovci znajo izkoristiti. Na prednji strani izdelka lahko na veliko piše, da gre za slovenski proizvod, od kod pa je osnovna surovina, je zapisano na etiketi na zadnji strani. "Če je osnovna surovina, ki predstavlja več kot 50 odstotkov živila, iz neke druge države, mora proizvajalec to označiti. V primeru vloženih kumaric, ki imajo slovensko poreklo, v resnici pa so zrasle na primer v Bosni, to pomeni, da mora proizvajalec na zadnji strani napisati, da je poreklo kumaric BiH, lahko pa napiše tudi le, da kumarice niso iz Slovenije, da so NON EU, ali celo EU/NON EU. To je oznaka, ki v resnici ne pove ničesar, a je zelo pogosta," možne prakse našteva Nika Kremić, strokovnjakinja za prehrano pri Zvezi potrošnikov Slovenije.

Po novi dopolnitvi uredbe o poreklu oznaka ne sme zavajati. Zato mora proizvajalec pripisati tudi podatek, od kod je glavna surovina, če ta ni iz iste države, kot je poreklo. "A te spremembe še ne veljajo za komercialne oznake. Proizvajalec tako lahko na sprednji strani napiše Slovenija, moja dežela. To je njegova oznaka, ki jo določi in opredeli po svoje. Strogo zakonsko to ni zavajanje, gotovo bo pa kak potrošnik zaradi te oznake zaveden. Čeprav so pogoji te oznake zapisani na spletni strani trgovca ali proizvajalca, je vprašanje, koliko potrošnikov to v resnici pogleda," nadaljuje Kremićeva.

"Pri osnovnih izdelkih, kot so sveže sadje, zelenjava, sveže meso, ni težav. Tam so označbe jasne in nedvoumne. Pri predelanih in bolj kompleksnih izdelkih pa se stvari v praksi običajno zapletejo," dodaja. A tudi ne vedno. Pogosto so tudi izdelki trgovskih blagovnih znamk slovenski, lahko celo enaki kot izdelki z oznako Izbrana kakovost - Slovenija, vendar pa do te oznake ne morejo dostopati. "Trgovske blagovne znamke nimajo oznake Izbrana kakovost. Tukaj so bile neke debate, zlasti pri mleku, kjer vemo, da določene trgovske blagovne znamke polnijo mleko na primer pri Ljubljanskih mlekarnah in je to prav tako slovensko. Vendar pa predelovalni sektor te oznake ne želi prepustiti trgovcem. To je pač politika v verigi," opozarja varuh.

Robert Balen

Pod označbo "brez sladkorja" se lahko skrivajo nadpovprečno sladki izdelki

Čeprav je zakonodaja pri živilih strožja kot pri drugih izdelkih, pa so potrošniki lahko ravno zaradi množice označb hitreje zavedeni. "Ne le s poreklom," je prepričana Nika Kremić. Pogosta so denimo zavajanja na podlagi slikovnega prikaza na izdelkih. "To v zadnjem času opažamo pri čajih, zlasti sadnih. Pogosto so na sprednji strani narisani gozdni sadeži, a so ti v izdelki v resnici v manjšem delu. Čaj je v resnici v večini sestavljen iz šipka ali hibiskusa, ki pa na sprednji strani sploh ni narisan. Take prakse smo zaznali tudi pri sladoledih in kosmičih, ko je recimo na sprednji strani velika slika jagode, ta pa je v izdelku prisotna le v 0,5 odstotka ali pa je dodana le aroma. Take prakse pa so v resnici že nepoštene in se jih kaznuje," razlaga. Kot še eno zelo zavajajočo prakso izpostavlja označbo brez sladkorja. Izdelek s tako oznako ima lahko več sladkorja kot tisti, ki oznake nima. "Vendar ta praksa je v resnici dovoljena," pravi. "Obstajajo izdelki z oznako brez dodanega sladkorja, pa vsebujejo veliko naravnega sladkorja. To je pogosto pri kosmičih, ki imajo dodano sušeno sadje, kjer je prisotnega veliko skoncentriranega sladkorja. Potrošnika tak zapis lahko zavede, saj prebere le prednjo stran, hranilne tabele na zadnji strani pa ne pogleda. Po drugi strani pa lahko imajo izdelki, ki so označeni z brez sladkorja, dodana sladila. Spomnim se primera kečapa, ki je bil označen z brez dodanega sladkorja, imel pa je sladila in je bil po okusu še veliko bolj sladek kot tisti s sladkorjem. Tudi to je na žalost dovoljeno, kljub temu da lahko zavaja."

Potrošniki so ob pogledu na prvo stran izdelka pogosto zavedeni. Kremićeva iz ZPS zato poudarja, da kot kupci ne smemo pozabiti, da je sprednja stran namenjena oglaševanju, zadnja stran pa informiranju. "A žal se potrošniki še vedno opirajo predvsem na privlačnejšo prvo stran, česar se seveda proizvajalci dobro zavedajo. Zato pa vse pomembne informacije zapišejo na zadnji strani, v tisočih jezikih in z drobnimi črkami. To nikakor ni prijazno, a strogo po zakonodaji to ni zavajanje," pravi. "Ne, da tega ne vemo, v poplavi vseh informacij potrošniki iščemo kompromis in uberemo bližnjice. Dostikrat zato v trgovini izdelka ne obrnemo in ne pogledamo zadnje strani. To razumem, zato pa potrošnikom vseeno svetujem, da ko ste doma in imate več časa, preden izdelek postavite v hladilnik, pogledate zadnjo stran in preverite, kaj piše na hranilni tabeli in kaj v zvezi s poreklom. Če vidite, da to ni tisto, kar ste želeli, prihodnjič tega izdelka več ne izberite," svetuje.

Kupci so ob številnih oznakah na živilskih izdelkih pogosto zmedeni.
Andrej Petelinšek
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?