Od lige prvakov do bedakov

Janja Garnbret je med oprimki na plezalni steni v svojem razredu. Od štirih možnih je na Japonskem, na svetovnem prvenstvu, osvojila tri najžlahtnejše medalje. Šport, ki ne premore spektakelskih dimenzij nogometa ali še kakšne igre z žog(ic)o, spremlja vse več ljudi. Imamo še eno junakinjo, vzornico? Ni dvoma. Le dva dni pred njenim zlatim trojčkom je svetovni prvak postal Tim Gajser. Primož Roglič, še en iz tega testa, začne danes vrteti pedala na eni najznamenitejših dirk, španski Vuelti. Imamo Dončića, Gorana Dragića, Ilko Štuhec, Oblaka, imeli smo Zahoviča, Peterko, čakamo na vrnitev Prevca ... Sem gotovo koga izpustil med tistimi, ki ustrezajo globalnim merilom genialnosti, če hočete še nekaj gospodarsko-marketinškega žargona, ki so blagovna znamka. Made in Slovenia/Narejeno v Sloveniji. Privoščimo in ponosni smo.
Ko zlivamo čustva, ko nas obliva od evforije, kaj zmorejo vrhunski v športu, je klik stran drugačna Slovenija. Nesamozavestna, zavistna, prestrašena, zmanipulirana, celo sovražna, globoko v sebi tudi frustrirana, kdaj že na patološke načine. Športne igre prekrijejo to čudno atmosfero, ki se prevečkrat plazi iz nekih temnih ulic, iz forumov, iz gozdov, kjer marširajo neke straže in varde. Mešanje politike in športa? Ni moj namen, daleč od tega. A me skrbi, kako to že v osnovi, v družbeni podstati duši naše velike potenciale. V resnici podiramo vse možne meje, ovire, ograje, četudi smo državo na južni meji ogradili. Julija smo v Večeru pisali, da naši dijaki, mariborski, iz II. gimnazije, na mednarodni maturi, kot je rekel njihov ravnatelj Ivan Lorenčič, igrajo v ligi prvakov. V finalu. Edward Clug, tisti Romun, ki smo ga vzeli za "našega" - le ker je tako dober, izjemen? -, je osvojil z mariborskim baletnim ansamblom moskovski Bolšoj. Drago Jančar je te dni dodal seriji književnih nagrad še eno. Urško Velikonja, Slovenko, ki predava na prestižni Georgetown University, Američani vidijo kot eno od vodij njihove Komisije za vrednostne papirje in borzo. Pa sem nanizal le velike zgodbe, nešteto na videz manjših, brez soja žarometov in mikrofonov, a ne nepomembnih, uspešnih, je prav tako gonilo družbenega napredka. So tisto, kar nas dela boljše.
Pri športnikih nam še gre, navijamo za "naše". Čeprav so se tudi tam našli takšni, ki so se spraševali, ali je Dragić dovolj "naš". Znanstvenike, ki so referenca v svetu raziskav in inovacij, podpiramo, se z njimi ponašamo. Umetnike neredko že delimo tudi po ideoloških vatlih, opredelitvah. Zakaj že? Ker je njihov svetovni nazor, tudi izražen v umetniških delih, drugačen? Pri nominacijah na vrhunske politične funkcije ali mednarodne položaje so razvili nacionalni šport najslabše vrste, kjer je glavni cilj diskvalifikacija in zmerjanje. Jure Leskovec, "naš" človek v Silicijevi dolini, je nedavno v Financah tako razmišljal: "V Dolini je nekaj, česar se mogoče v Sloveniji premalo zavedamo, obstajajo win-win situacije, kjer smo zaradi sodelovanja vsi na boljšem. Uspeh se ne meri v primerjavi z nekom drugim, ampak prav nasprotno, uspešnejši smo, če smo v družbi uspešnih ljudi, in tudi če so ti uspešnejši od nas. Zaradi desetkrat uspešnejšega soseda ste sami na boljšem, kot če imate neuspešnega soseda. Premalo se trudimo, da bi na svoj način drug drugemu pomagali, in tega je v Dolini veliko več."