Rok Kajzer
"Risal boš za zabavo. Preostali čas pa nazaj v realnosti," Olegu proti koncu na srce položi žena, sicer učiteljica, za katero je rahla možganska kap, ko stripar sprejme štiriletno delo za "heroic fanatsy" serijo, ki jo bo delal s scenaristom. S pristankom na to bo brez dvoma ob velik del svoje svobode. Za njim je namreč dolgo obdobje (neuspešnega) iskanja inspiracije za novo knjigo, strip, kjer ideje privrejo, a prav tako hitro zamrejo, tudi zato, ker "so en sam blef" in "ker mu niso nič podobne". Tudi tista sanjava, da bi risal o hudi preizkušnji, ki je prišla z ženino kapjo, se zdi, da bo izginila.
Čas iskanja izgubljenega navdiha (in zahtev publike, naj že enkrat napiše nadaljevanje uspešnice Delitev sveta), ki bi ga lahko označili za klišejskega, pa avtor mojstrsko zapolni s pripovedovanjem o njegovem doživljanju v intimnem svetu in (ne)razumevanju vse hitreje vrtečega se sveta. Oleg, ki zagotovo je - vsaj v določeni, če ne že v veliki meri - alter ego avtorja Federika Peetersa, koplje po svoji intimi, išče resnico in razmišlja o smiselnosti zgodb, ki se mu rojevajo v glavi, vse to pa se prepleta z domačim okoljem - partnerko, s katero je že dve desetletji v skupnosti, in odraščajočo hčerko, za katero se boji, da jo je preveč potegnil v svoj svet starih filmov, knjig, slik ...
Frederik Peeters (1974, Ženeva) je švicarski stripar, avtor številnih stripovskih serij in samostojnih stripovskih edicij. Svetovno znan je postal po objavi (in mnogih prevodih) avtobiografskega risoromana Modre tablete (Pilules bleues, 2001), za katerega je prejel več nagrad in nominacij.
Oleg (2021) je drugo avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino.
Z Olegom avtor pred nami odstira dobršen del svojega poklica in z njim svojega življenja, vsakdanjika. Riše o modernem svetu, hipokriziji, kultu površnosti, prevladi tehnologije, preobilju in ne nazadnje tudi o oligarhih, ki z majhnim, a sporočilno močnim trenutkom v stripu posegajo tudi v naš mikro svet. Tudi tako, da nam za nekaj sekund vzamejo pločnik. Naš pločnik. Peetersovo delo pa lahko beremo tudi kot ljubezenski poklon svojim najbližjim in kaj bi se lahko zgodilo, če bi iz mikro sveta nenadoma izginili.
Avtor se nam poleg tega preko Olega približa v orisovanju svojega (in s tem našega) vsakdana, spremljajoče monotonosti, njene neizbežnosti, predvsem pa nam pušča razmislek o času, v katerem živi(mo), in posledicah takšnega življenja. Odgovora nam seveda ne pusti, čeprav se občutku, da se je s sprejetjem pogodbe, s katero mu bodo drugi usmerili in uklenili tok misli, ustvarjanja in posledično tudi življenja, naposled vdal, ne gre izogniti. Toda ali ni s tem orisal tudi naših življenj?
