

O odporu proti nacističnemu režimu znotraj tretjega rajha še danes ni znanega veliko. Vemo za Clausa von Stauffenberga, ki julija 1944 organiziral atentat na Hitlerja, ki ga je ta z veliko sreče preživel, pa morda še za mlado Sophie Scholl in njenega brata Hansa, ki sta s skupino Bela vrtnica delovala na münchenski univerzi. Harro Schulze-Boysen, njegova žena Libertas in njuni somišljeniki pa so bili do pred kratkim neznanka tudi za Nemce, vsaj tiste, ki so do padca berlinskega zidu živeli v zahodnem delu Nemčije. Potem ko je nacistični režim po usmrtitvi nasprotnikov temeljito zabrisal ne samo sledi, ampak tudi spomin nanje, za njih - zaradi medvojnega sodelovanja z Moskvo - niso hoteli slišati niti na Zahodu. Dokler se zadeve ni lotil nemški pisatelj Norman Ohler, ki je podobno kot za monografijo Popolna omama tudi za to dokumentarno biografijo berlinskih upornikov temeljito raziskal arhivsko gradivo, ki ga zgodovinarji do takrat še niso obravnavali, tudi osebno zbirko družine Schulze-Boysen in kopije ruskih dokumentov v arhivu KGB v Lubjanki.
Ohler je tako ustvaril literarni portret uporniškega para Schulze-Boysen. Čeprav sta navzven ustrezala zahtevam nacistične diktature - Harro Schulze-Boysen je delal v obveščevalni službi rajhovskega ministrstva za letalstvo, njegova žena Libertas Hass-Heye iz stare nemške plemiške družine pa je bila družinska prijateljica Hermanna Göringa - sta se skupaj s široko mrežo prijateljev in zaveznikov odločila, da se upreta širjenju nacizma. Postopoma je zraslo odporniško omrežje z več kot 150 člani, med njimi so bili delavci, uradniki, intelektualci, umetniki, mladi in starejši ter dve petini žensk, kar je bila posebnost v nemškem odporu. Njuna tragična zgodba ponuja edinstven vpogled v svet mladih in liberalno usmerjenih Berlinčanov v obdobju vzpona nacizma in v prvih letih druge svetovne vojne.